To je Kreta..., tu je oljka doma

Oljka…, pogled na to drevo me že od nekdaj navdaja z velikim spoštovanjem. Ena je majhna, druga visoka, tretja vitka, četrta košata, peta prepletena, šesta votla, sedma…, oljke ne moreš dati v nek oblikovni vzorec, kajti vsaka zase je povsem svoja in edinstvena. Vse pa imajo nekaj skupnega: vse ponosno in trdno stojijo v svojem času, za nas nedojemljivem brezčasju. Ne zmoremo si niti zamisliti, kaj šele razumeti let in sveta, ki so jim bile nekatere izmed njih priča že dobrih 2000, celo 3000 let pred našim rojstvom. To je čas, ki nam, malim ljudem, predstavlja nedosegljivo preteklost, o kateri sicer vemo danes veliko povedati, pa vendar ne moremo zatrdno reči, da je vsa ta naša "izkopana" resnica edina in dokončna. Ampak, oljke…, te pa vedo...

Prijateljstvo na preizkušnji

Drugi del poletne sezone je zaznamoval grozljiv konflikt med Lujem in njegovim novim mačjim "Prijateljem". Mednju je prišla edina, a morda prav zato tako zelo močna Lujeva strast…, žogica. Nismo predvideli prav takšne nerodne situacije, zato nam je tudi ni uspelo preprečiti. V najbolj skoncentriranem trenutku čakanja na "podajo" te okrogle, poskakujoče Lujeve ljubezni, se je v igro vmešal Filos. Ojoj, usodna napaka! Lujev pogled se je stemnil, samo skočil je in… oh, groza, tla za šepajočim Filosom so se rdečila od krvi. "Lu!!! Oh, moj bog, kaj si storil??!!" 

Naše življenje so naše odločitve

Prišel je julij. V dolini ob morju je divjala turistična vojna. Čeprav na prvi pogled morda dokaj civilizirana, je bilo za "zaveso" marsikaj skritega in umazanega. Glavne vloge so želeli imeti tako turisti kot njihovi začasni služabniki, lastniki hotelov, apartmajev in tavern. Oboji čakajo ta del leta z velikim pričakovanjem. In, tako eni kot drugi si želijo v tej "vojni" zmagati. Ne vem, kako je kdo med njimi na koncu zadovoljen, a upam, da so vsi. No, vsaj večina njih, vsi nikoli ne morejo biti. Vendar, ko so ljudje zadovoljni, se to občuti na vseh nivojih. Nasmeh na licih, prijetno vzdušje, dobra energija, po zemlji se takrat širijo dobre vibracije. Vem in verjamem, da je tako, saj še kako občutimo kolektivno nezadovoljstvo. Torej se mora občutiti tudi splošno zadovoljstvo!

Poletni solsticij

V življenju se nam ves čas kažejo znamenja. Raznorazna. Le brati jih je treba. Včasih so nežna, včasih ostra, včasih čisto kratka, a povsem nepričakovana, zgolj kot smeh Resnice, ki se nam je prišla le toliko pokazat, da se zavemo, v kakšni zablodi živimo. Obstaja kar nekaj možnosti, kako delovati…, znamenja lahko upoštevamo in delujemo sinhrono z njihovimi namigi…, lahko se zanje ne zmenimo…, lahko jih zavestno ignoriramo…, lahko pa tudi, da jih enostavno ne razumemo, kljub prepričanju, da smo bolj pametni od univerzuma samega. Kajti, znamenja niso vedno prijetna, zato jih kdaj namerno "prezremo". Čeprav to ne pomeni, da jih nismo videli. O, ne, takrat še bolj pozorno spremljamo vse okrog nas in samo čakamo, s katerega konca nas bo lopnilo po glavi. Ampak, ker je v tem času toliko pesimizma in negativnosti v svetu, bom raje spregovorila o enem lepem, toplem, človekoljubnem znamenju, ki nas je čakalo v sto let stari hiši, polni neuporabne šare in smeti…

Kournaška "ikona"

"Ena, dio, ena, dio….", se je z balkona ob cesti zaslišal zvonek glas sosede Vagelije. Štela je najine korake, ko sva se vračala z enega najinih zeliščarskih pohodov. Obrnila sva se proti njej, ona pa se je nagajivo posmejala. Kako neverjetna oseba je Vagelija! Vsak dan sedi na balkonu in se greje na toplem spomladanskem soncu. Vsakič, ko greva mimo, vstane in naju pride pozdravit k ograji. Njen iskrivi duh, poln humorja, naju vedno znova očara. To majhno, a neverjetno močno ženičko, neizmerno občudujeva. Jasen, živ pogled, ki se čvrsto upre vate in hudomušen nasmešek, ki ji nenehno igra na obrazu, te morata prevzeti. Vzpostavili smo en poseben odnos. Čeprav se ne poznamo dolgo, smo se takoj začutili. Njeni otroci ne živijo v Kournasu, je pa tu njena vnukinja Eleni, ki jo že vrsto let, vsako popoldne, brez izjeme, obišče in ji dela družbo. Družba je pa tudi vse, kar Vagelija rabi in kar si želi, saj z zdravjem in umom nima nikakršnih težav. Naša kournaška "ikona"Vagelija namreč šteje 96 let!

Slovenci v tujem svetu

Zaprla sva dvoriščna vrata in jo mahnila navkreber po cesti v vasico. Tokrat sva šla prvič to pot z namenom raziskovanja okolice. Z dobro voljo in lahkotnih korakov sva jo ubirala v hrib. "Rožice, prihajava!" Toplo majsko sonce nama je grelo telo in dušo in razigrano sva stopila na ozko makadamsko pot, ki se vije skorajda pod samim vznožjem gora in gleda na Kournas. Potko je na mestih obrobljal trubi (Satureja thymbra - vrsta šetraja), njegovi svetlo vijolični cvetovi so bili polni čebelic.

Kakšen smisel iščemo?

Prvi meseci toplega, kaj toplega…, vročega kretskega kalokerija (poletja) v stari hiški na robu Kournasa je za nami. Tako je življenje… vroče - mrzlo. In obratno…

Iz salamensko mrzlega Vryssesa smo privreli v salamensko vroči Kournas. A tu se zgodba začenja popolnoma drugače. Moram reči, da veliko bolj prijetno. Seveda se tudi tu kdaj zatakne, a brez tega pač ne gre. Sploh pa, ne vem, če bi mi bilo življenje lepše, če bi vse teklo kot po maslu. Občutek imam, da bi se tudi "putra" kaj kmalu naveličala in spet bi iskala nove izzive, nove zanke, nove zaplete…, nov smisel…

Čakati ali delovati?

Izvili smo se iz hladnega objema hiše v Vryssesu, nismo pa imeli načrta za naprej. Vse se je zgodilo prehitro. Najeti nekaj drugega, cenejšega, toplejšega, imeti morava tudi prostor za pripravo konopljike. A naše želje in realnost so si ves čas nasprotovali.  Najprej smo bili prepričani, da bo najem drugega stanovanja  zelo enostaven...

Ampak...

Jankec se pred vrati smeje

Štirje meseci najema stanovanja v Vryssesu so nas do kraja finančno obrali. Tudi naša psiha je bila na preizkušnji. Sedaj se sicer vsemu skupaj že smejemo, a tam smo bili kar sitni. Vendar pa, kamorkoli pogledamo in iščemo "krivca", se prst vedno znova uperi v nas. Ja, seveda smo si sami zakuhali to veliko stanovanjsko zmoto, na katero nas je Jankec že takoj na začetku opozoril, ko ni mogel (ali hotel) skozi dvoriščna vrata...

Kaj vse je ostalo zunaj?

Večer, obsijan s sojem plamenčka iz kamnite oljenke ter obdan z vonjem sredozemske eterične topline, je v prostor prinašal prijetno domačnost. Ura ni imela več svojega namena, plavali smo po večnem brezčasju preteklosti, razpršenem po globinah nevidnih vesoljnih cest in se…čudili. Iz tega globokega potopa smo se le počasi pričeli dvigovati in zaplavali proti površju sedanjosti. Znova smo zrli v znan obraz, raztegnjen v nasmeh, na naše vprašujoče poglede pa nam je odgovarjal z nagajivimi iskricami v modrih očeh…

Naslednji dan smo zapustli vzhodno Kreto, napolnjeni z močno, doslej neznano magijo.

Nevidna Kreta (3.del)

Sifis… magična kretska oseba, nenavadno polna skrivnostnega znanja minojske preteklosti. Izjemno prefinjen umetnik, z energijo, ki presega vsem nam poznano. Druženje z njim nikoli ni bilo običajno. Vedno je bilo… nekaj več. To se je pokazalo že ob prvem srečanju z njim, januarja 2015, ko je Sebastjana Marchelos peljal k enemu svojemu, takrat je rekel: "malo drugačnemu" prijatelju.

S tega obiska se je Sebastjan vrnil ves navdušen. "Spoznal sem človeka (Sifisa), ki je tako neobičajen, da sem mu komaj sledil. Ogromno ve o minojski civilizaciji, o kateri smo si tako želeli izvedeti kaj več, pa vse do danes nismo našli nič več kot zgolj informacije za turiste...

Nevidna Kreta (2.del)

Paleochora nas je pomirila. Odmaknjena od ozke črne globeli, od skrivnostne noči, od srečanja z "nekom" ali "nečim" in od Sebastjanove boleče izkušnje, se nam je takoj prikupila. Parkirali smo na velikem peščenem parkirišču ob marini in po dolgem času spet malo bolj sproščeno zadihali. Nismo pa vedeli, da smo "tisto" pripeljali s seboj.

Nevidna Kreta (1.del)

Kouros…, o njem smo brali v knjigi o Kreti, ko smo prvič stopili na njena čarobna tla. Takrat smo tudi prvič malo bolj poglobljeno pogledali v njeno zgodovino. In vrtinec mistike in magičnosti nas je posrkal vase. Sledili so si nenavadni dogodki, ki so nas, popolnoma nepripravljene "severnjake", povsem začarali. Prišli smo zgolj kot popotniki, sprva smo želeli le drseti čez otok, okušati njegove sadove, se čuditi in občudovati njegove čudovite naravne lepote, nismo pa imeli nikakršnega vedenja o energijah, ki so tu tako zelo močne, da so Sebastjana kar trikrat hudo boleče preizkusile. Pokazale so se že prvi teden bivanja na Kreti, v času, ko so sile globlje, mogočnejše, nezemeljske, ob …mlaju v škorpijonu.

Shinos - grmičasti junak

Tako, pa smo spet na "kraju zločina". Kouremenos, Sprva smo sicer oklevali, a je Jankec kar sam zapeljal v ograjen oljčnik, kjer smo pred več kot letom dni preživeli zelo zanimive in poučne psihološke trenutke. Kaj vse smo doživeli od odhoda! Oljčnik pa… kot bi odšli včeraj. Nedotaknjen, zeleni mir v objemu oljk. Jankec se je sprostil in utihnil. Tudi mi smo se sprostili.

Radost ob povratku se je mešala s spomini…

Oljenka

Dvajsetega septembra je bil Jankec po dolgem poletnem postanku ponovno pripravljen na zibanje po kretskih cestah. Pod slanimi almirikiji smo preživeli več kot tri mesece in zadnjo noč pred odhodom smo kar težko zaspali. Zadnjih pet let nismo nikjer na naši poti (če izvzamem stanovanje v Sitii) preživeli toliko časa na enem mestu. Vsi vzhičeni in polni adrenalina smo vstali zgodaj in veselo skakljali okrog naše kočije. Upali smo, da nam je ne zagode že prvi klanec.

Biti gospodar ali služabnik?

Poletje v Falassarni je bilo pravzaprav kar bogato z izkušnjami, razmišljanji, zanimivimi novimi poznanstvi, predvsem pa osebnimi "čistilnimi" trenutki. Ko danes pogledam nazaj, opažam, da je bilo veliko več duševnih umivanj kot sem si sploh predstavljala. Le časa ni bilo za njihovo ubesedenje. Zato pa je sedaj…

Črni madež belega plemena

Hm, ne morem mimo srečanja z naslednjo posebno dušo, ki smo jo spoznali v Falassarni. Njegova koža je temnejša, visoka postava rahlo sključena, a korak kljub temu ne kaže ponižnosti. Le… veliko osamljenost. Strah belega plemena pred "njimi" se namreč iz leta v leto povečuje in izključenost iz naše bele, "civilizirane" družbe je sedaj, v tem času, neizbežna. Kajti njegovo ime takoj pove, kateri veri izkazuje svojo pripadnost. Mohamed…

Krhkost življenja našega

Thanassis naju je ves čas z zanimanjem poslušal. Vse dokler nisem rekla: "Zdaj si slišal zgodbo o dveh popolnoma različnih svetovih: v prvem sva se ukvarjala s pridobivanjem materialnih dobrin, s plezanjem po statusni lestvici častihlepja: bilo je nervozno, tekmovalno, zaigrano, naduto,…brezdušno, v drugem pa sva se ukvarjala zgolj s preprostim preživetjem v planini: bilo je ustvarjalno, poučno, nasmejano, polno sodelovanja z naravo, … polno življenja.

Pastirjev dnevnik (4.del)

30.09.2008

Meglen dan. Ves čas je dišalo po dežju, rositi pa je začelo šele popoldne. Zjutraj je kamionist Darijo pripeljal pesek in ga zopet skipal na sredo ceste, vendar me je ponovnega lopatanja rešil gozdar Martin s plugom na traktorju. Ves dan so nasipali novo cesto od naše planine proti Svinjski. Cesta je sedaj gladka kot steklo, heh. Krasno, zgleda da bo lahko Irena pripeljala avto prav do stana.

Pastirjev dnevnik (3.del)

21.09.2008

Dopoldne sta prišla Strgarjeva, po domače Ručnova…sin in oče, da bi sprostila vratne verige na svojih kravah, a jih nista, ker menda še ni potrebe. Pregledala sta kravice, dve breji bosta verjetno šli malo prej v dolino. Malo smo počvekali, potem sta odšla.

Okoli dveh popoldne sva dobila obiske.

Pastirjev dnevnik (2.del)

05.09.2008

Vstal sem dobre volje, saj danes prideta moji. Noč je bila svetla od strel in doneča od gromov in dežja, ki je s tisoči debelih kapelj zadeval v pločevinasto streho. Tudi dopoldne špricajo plohice v visoki frekvenci, saj je še vedno močan jugo. Spet sem bil na podstrešju in popravil desko zraven dimnika, kjer je zevala za kakšen kvadratni meter velika luknja in to ravno nad štedilnikom, tako da je bila toplotna izguba ogromna. Potrebni sta bili le žaga in dobra volja. Zelo se pozna in temperatura v stanu se je takoj dvignila, super.

Pastirjev dnevnik (1.del)

Planina pod Matajurjem, tam, kjer si iz oči v oči zreš z mogočnim Kaninom, ob sončnih zatonih pa svoje krvavo rdeče kraljevsko ogrinjalo ponosno razkazuje Krn.

Avgusta leta 2008 je na to planino Sebastjana poklicala Dosima…

Sužiška planina…, kraj, kjer se dogajajo čudeži.

Dosima

Bil sem gosenica. Gosenica z gladko, čvrsto in neprebojno kožo. Bil sem ponosen nanjo, verjel sem, da je najlepša, tudi videl sem jo takšno. Bil sem gosenica s kravato, direktorskim stolom, hudičevo dragim avtom, z novim šestmetrskim gliserjem, hišo v prestolnici, dvema ducatoma zaposlenih… in velikimi idejami o velikem imperiju in presežkih, pa s firmo s pogledom na morje. Vsak dan sem ga gledal, a videl ga nisem. Vem, nad morjem so jadrali galebi, a videl jih nisem. Spominjam se rdeče svetlobe, ki je ob koncu vsakega dne, ko sem še vedno strmel v monitor, obarvala stene pisarne. Moral je biti božanski zahod, a videl ga nisem.

Pred vrati preteklosti

Pisalo se je davno leto 1993… Mlad, nadebuden par, poln zanosa in energije, prepričan v to, da lahko spremeni svet, se v komaj dobro rojeni Sloveniji odloči imeti podjetje. Zakaj pa ne? Takrat so nova podjetja rastla kot gobe po dežju. Vsaka Ideja se je zdela nova, sveža, zanimiva. Postali smo "tržni". Ne bom rekla, da sva odkrivala toplo vodo s svojo idejo, saj ni bila ne prva ne edina v Sloveniji, a vendarle, prostora je bilo dovolj še za enega. Enega takega, kot sva bila midva. Tako je izšel najin ugankarski časopis "Vedež". Nanj imam zelo lep spomin. Predvsem zaradi celotne ekipe sodelavcev. Delovali smo složno, bili predani firmi, hkrati pa imeli med seboj enkraten (če danes pomislim, je to pravzaprav neponovljivo) odnos.

Tujčevo vprašanje

Priznam, da nama je bila pot do 15 km oddaljenega Kissamosa sredi peklensko vročega julija popolnoma odveč, Ker pa obljuba dela dolg, sva le zagrizla v hrib. Med najtežjim delom žgoče strmine proti Platanosu sva sopihajoče ugotavljala, da prejšnji dan ta hrib ni bil tako navpičen. Gotovo se je ponoči še malo bolj pokonci postavil! Sigurno!

No, na koncu se je izkazalo, kot vedno, kajpada, da je bila to ena izmed najboljših poti tega poletja…

Nazaj na Kreto

"Bo šlo še enkrat, Jankec?" smo se spraševali, ko smo odrinili na 2500 km dolgo pot proti Kreti. Sopihal je, se kremžil, ropotal, škripal, poskakoval…, 

in... 12.06.2016, zgolj teden dni po odhodu iz Slovenije, je naš hrabri Jankec zapeljal s trajekta in "poljubil" kretska tla. "Hvala ti, junak naš dragi, zapisal si se med nesmrtne…"

Prezimovanje v Sloveniji

Pa se je spet prikradel v nas tisti čuden občutek stagniranja. Kje smo? Kaj počnemo? Kaj bomo jutri? Ampak, danes že vemo iz preteklih izkušenj, da so taki trenutki "praznine" vedno dobrodošli, saj vedno nekam pripeljejo. Januar je očitno mesec za bilanco preteklosti, oceno sedanjosti in načrte prihodnosti… Tu pa se spet pojavi težava: ne moreš razmišljati v vseh treh časovnih dimenzijah! Torej, začnimo s preteklostjo (pa ne predolgo, saj nam bo sicer sedanjost ušla!)