Kournaška "ikona"

"Ena, dio, ena, dio….", se je z balkona ob cesti zaslišal zvonek glas sosede Vagelije. Štela je najine korake, ko sva se vračala z enega najinih zeliščarskih pohodov. Obrnila sva se proti njej, ona pa se je nagajivo posmejala. Kako neverjetna oseba je Vagelija! Vsak dan sedi na balkonu in se greje na toplem spomladanskem soncu. Vsakič, ko greva mimo, vstane in naju pride pozdravit k ograji. Njen iskrivi duh, poln humorja, naju vedno znova očara. To majhno, a neverjetno močno ženičko, neizmerno občudujeva. Jasen, živ pogled, ki se čvrsto upre vate in hudomušen nasmešek, ki ji nenehno igra na obrazu, te morata prevzeti. Vzpostavili smo en poseben odnos. Čeprav se ne poznamo dolgo, smo se takoj začutili. Njeni otroci ne živijo v Kournasu, je pa tu njena vnukinja Eleni, ki jo že vrsto let, vsako popoldne, brez izjeme, obišče in ji dela družbo. Družba je pa tudi vse, kar Vagelija rabi in kar si želi, saj z zdravjem in umom nima nikakršnih težav. Naša kournaška "ikona"Vagelija namreč šteje 96 let!

Spoznali smo se prav preko balkona, ko sva sopihala v hrib v vročem junijskem dnevu. Že takrat sva občudovala njen živahen korak, ko je urno pridrobila k ograji. Vprašanja so se kar prehitevala… Kdo sva? Odkod prihajamo? Kje živimo? Pri kom smo najeli hišo? Bomo tu tudi čez zimo?... Nisva mogla odgovarjati tako hitro kakor je ona spraševala. Neverjetna je, res! Iz primeža njenih drobnih, a čvrstih rok, naju je rešila njena vnukinja Eleni, ki je prišla iz hiše s skodelico kave v roki. Po pozdravnih besedah naju je povabila na klepet naslednji dan ob petih popoldne. Obljubila sva, da prideva. Vabila sva bila vesela. Končno bova spoznala tudi vaščane Kournasa, do sedaj sva si bila blizu le z njihovim kontejnerjem, kamor sva odnašala smeti s posestva. Veselo sva jo mahnila naprej, k najinim rožicam.

Kretski labdanum

Naslednji dan sva se seznanila s šopkom "deklet", ki so nama odstirale tančice vaških skrivnosti. Preteklih in sedanjih. Izvedela sva veliko: kdo je kdo, kakšna so njihova medsebojna razmerja, kdo so lastniki gostiln, kdo pekarne, skratka, informacij je bilo za prvič ogromno in veliko sva tudi pozabila, nisva pa ene res velike in pomembne stvari, ki je bila kar tako mimogrede omenjena, kot nekaj samoumevnega…, namreč, da je Vagelija stara 96 let! Kaj?! Ob tej številki, ki jo je izgovorila Eleni, sva obstala odprtih ust, saj je bila mala ženička polna življenja, jasnih misli, ves čas je sledila pogovoru in s svojim humorjem izkazovala takšno kipečo mladostno razposajenost, za katero sem bila zadnja leta trdno prepričana, da je izumrla. Eleni pa je nadaljevala, kot bi to ne bilo nič takega, da Vagelija pravzaprav sploh ni osamljen primer tako častitljive starosti v vasi. V Kournasu domuje kar nekaj starostnikov, ki so krepko zakoračili preko devetdeset, celo stoletniki so tu. Vasica se nama je takoj prikupila in dobila posebno mesto v najini domišljiji. Le kje tiči vzrok za tako visoko starost tukajšnjih prebivalcev? Življenjski tempo, odmaknjenost od norije turističnega "bazena", pa čeprav oddaljenega le 4 km, povezanost in družabnost vaščanov? To je res zanimiv fenomen. Toliko vaščanov tako visoke starosti v eni tako majhni vasici vsekakor ni zanemarljiv podatek. Elenine besede so se čez nekaj dni potrdile in še pridobile na teži. Med sprehodom po vasi smo na drogu javne razsvetljave videli obešeno osmrtnico ene izmed prebivalk Kournasa. Preminula je štela 108 let!!! To je pa že kar malo noro!

Eleni, kournaški sonček

Tu pa tam se Vagelija tudi zresni

Antonisov živ pogled oči, starih 95 let!

Po tistem prvem, spoznavnem dnevu, sva večkrat odšla na vaško "čajanko", predvsem zaradi Vagelije, saj je njena družba navdihujoča, hkrati pa veva, da z obiskom tudi midva njo razveseliva, kajti Vagelijin smisel življenja je druženje. To jo ohranja živo in polno, vse to pa vrača s svojim nasmehom in šegavostjo, ki jo vsem nam danes tako primanjkuje. Vagelija je res posebna oseba. Za naju je velika gospa!

V dneh, ki so sledili, sva spoznala še nekaj starejših vaščank in vaščanov, ki so bili zelo veseli, ko so izvedeli, da znava pripraviti zeliščne kreme, mazila ali kapljice, ki olajšajo kakšno bolečo tegobo. Začela sva kar z Eleni, ki ima težave z artritisom na rokah, Vagelijo so popikale sknipe, soseda Stela ima boleče koleno, Katarina modrice po nogah, tudi Antonisa boli koleno, Steliosa pa kolk…, skratka, vsi so si zaželeli najinih mazil, midva pa sva vedela, da si večina od njih bolj od vsega želi predvsem trenutek pozornosti. Zanje sva po dolgem času vaškega vsakdanjika pomenila spremembo. Znova so oživeli, njihove zgodbe so bile zopet pomembne, že rahlo obledela preteklost je ponovno dobila žive barve.

Preprostost in prijaznost domačinov sta bili po hladnih dneh v Vryssesu, kjer smo imeli topel odnos le s sosedo Manolijo, pravi balzam za najini duši. Čutila sva, da smo sprejeti in dobrodošli v njihovi skupnosti. V Kournasu ne živi veliko tujcev. Spoznali smo nizozemski par Barbaro in Arnolda, ki tu živita osem let. Barbara je v centru vasi odprla majhno trgovinico, v kateri prodaja izdelke domačinov. Na hribu na koncu vasi živi še Nemka Eva, ki je s pokojnim možem zgradila hišo s prekrasnim razgledom na morje, jezero in gore. Tu je že petindvajset let. Vsi trije so prijetni ljudje, drugačni, nikakor ne hladni severnjaki. Seveda, saj zato so pa tu. Tudi njih je Kreta začarala.

Barbara

Arnold

Torej, domačini so nama dali novo zadolžitev: pripraviti mazila, olja in kapljice za njihove "hudo boleče" tegobe. Resda je bil za izdelavo vsega potreben cel teden, a na koncu se je vse lepo izšlo, vse obljube sva izpolnila, nisva pa nikomur nič zaračunala. Enostavno nisva mogla. Rekla sva si, da vaščanom najinih zdravilnih pripravkov pač ne moreva računati. Podarila sva jih z željo, da jim kar čimbolj in čimhitreje omilijo njihove težave. Vendar pa znamo ljudje sprejeti darila in zanje izkazati hvaležnost na različne načine. Tako iz nobene kournaške hiše nisva odšla praznih rok. V znak zahvale sva dobila steklenico olivnega olja, kekse, čokolado, olive… in hvaležen nasmeh, vse to pa je za naju vredno veliko več kot evri.

Pa čeprav smo bili brez njih…

Priprava mazil za najine vaščane

Za nami sta bila prva dva meseca Kournasa, a ves čas se je toliko dogajalo, da so dnevi leteli mimo nas, kot bi bile sekunde. Trudila sva se živeti v sedanjosti, brez kakšnih velikih načrtov za prihodnost. Sedaj smo tu, najina trenutna naloga je čiščenje in urejanje posestva ter nabiranje zdravilnih rožic in priprava zdravilnih kapljic. Kaj pa bo vse to pomenilo v prihodnosti, zaenkrat še ne veva. In niti ni pomembno. Ko bo prišel čas, bova že vedela, zakaj sva vse to počela. Sebastjan večkrat reče: "Delaj tisto, kar ti je všeč. Igraj se. Dokler je vse skupaj igra, ti ni nič težko narediti. Kakor hitro pa pri nečem začutiš pritisk in obveznost, se ustavi in pomisli, kaj delaš narobe. Samo od tebe je odvisno, kako boš v življenju deloval in kaj boš sprejemal. Za svoje življenje si odgovoren sam!"

In igrala sva se naprej.

Tudi Vagelija se zna igrati. Zato je še vedno tako živa. Počne tisto, kar ji trenutno pride na um. Z Eleni sta prišli k nam na obisk. Lu je hitro ocenil, katera izmed njiju je njegova nova soigralka pri metanju žogice. Vagelija je takoj razumela njegov namig.

Vstala je in mu brez zadržkov podala žogico. Naslednjih pet minut je bilo notranje dvorišče spremenjeno v nogometno igrišče, na katerem sta bila glavna igralca šestletni pasji vratar Lu, z otrdelimi zadnjimi tačkami ter napadalka Vagelija, s šestindevetdesetletnim telesom, a dvajsetletnim duhom.

…Igra ne pozna telesnih hib in ne pozna let. Ko se igramo, na vse to pozabimo. Ko se igramo, smo v sedanjosti. Zato se…igrajmo! Vedno!...