Sporočilo pravnukom: Pastirjev dnevnik (4.del)

30.09.2008

Meglen dan. Ves čas je dišalo po dežju, rositi pa je začelo šele popoldne. Zjutraj je kamionist Darijo pripeljal pesek in ga zopet skipal na sredo ceste, vendar me je ponovnega lopatanja rešil gozdar Martin s plugom na traktorju. Ves dan so nasipali novo cesto od naše planine proti Svinjski. Cesta je sedaj gladka kot steklo, heh. Krasno, zgleda da bo lahko Irena pripeljala avto prav do stana.

Med nasipanjem pa je bilo malce malomarnosti, saj so bila glavna vrata ves čas odprta in bojim se, da so mi ušle Mora in Petrič s teleti in Cukra. Ves popoldan sem stikal po planini, a našel jih nisem. Sporočil sem Juretu. Upam, da se jutri prikažejo, saj bi rad pripeljal celo čredo v dolino. Proti večeru mi ja Vaco, ki trenutno pastiri pod Krnom, prinesel pinjevec. To je mlečna tekočina, ki nastane, ko delajo maslo. Podobno je kislemu mleku, vendar 100x slajše. Menila sva se tudi, da mi bo za prihodnje leto priskrbel poceni moped, tako, da bom motoriziran kavboj.

Ravnokar sem tako zakuril šporhert, da je plošča kar zažarela. V stanu imam 18 stopinj, sem v kratkih rokavih, ha. Govoril sem s svojimi princeskami, Ano, Evo in Ireno. Rad imam svojo družino, škoda ker so daleč, a čutim jih, kot bi bile v meni. Poslal jim bom poljub, tja proti modremu Adriatiku. Kmalu jih stisnem, vse tri hkrati.

01.10.2008

Dež, veter, gosta megla. Kravice je težko prešteti. Uspelo mi je videti le 37 Breškovih in vse Ručnove. Dal sem jim balo, ki sem jo razvil po strmini, po njej pa potresel krmila. Običajno pustim balo zvezano in prekucnjeno na bok, tako da je ne polulajo in pokakajo, a je način, kot sem ga izvedel danes, za kravice prijaznejši, saj se jim ni potrebno gužvat in pretepat.

Bagerist Matej mi je povedal, da je na Svinjski planini videl dve rjavi kravi in dve teleti. Pomislil sem na manjkajočo Moro in Petriča, a hkrati sem se spomnil, da sva z Ireno enkrat že zaman odšla k sosedu. Tja in nazaj ti vzame slabo uro hitrega koraka. Vseeno sem odšel, zavit v pelerino in v upanju, da so moje. Med potjo me je klical Jure in naročil, naj stojim na lesi, ker gospod kamionist ¨ne more¨zapirat vrat, medtem ko posipa cesto. Ker se mi je sedem ur stanja na vetru in dežju zdelo nečloveško, sem naročilo odločno odklonil, saj sem vedel, da bi se v nasprotnem pozno zvečer premražen vrnil v hladen stan, saj, le kdo bi medtem kuril??

Preostanek dneva sem izkoristil za temeljito čiščenje shrambe - skladišča. Eno od staj sem nabasal z odpadnimi vrečami. V shrambi so bile med drugim tudi stvari, ki jim je rok potekel že pred leti. Zdaj je kot nova.

Vrnile so se kozice, posladkal sem jih s toastom.

Aja, kravic na Svinjski seveda ni bilo, sva pa malo počvekala z Jančijem, ki je pastir na sosednji planini in se dogovorila, da bova drugo sezono bolj sinhrona pri sodelovanju z vodo s Tršce.

P.S. Luna na nebu se nahaja v znamenju Škorpijona, zato je deževno, saj je to vodno znamenje, jaz pa sem, kot je običajno za to pozicijo, malce tečen… Je pa to dober čas za razna čiščenja, tako v odnosih kot tudi v kleteh, shrambah in podobnih vlažnih prostorih… tudi za rožice trgat je to najboljši čas, samo deževat ne sme.

02.10.2008

Zadnje dni me vsakič, ko zjutraj stopim na plano, na termometru pričaka napis 1 ali 2 stopinji, danes pa, ko sem odprl vrata, presenečenje! Kot bi mi nekdo pihal s toplim fenom v obraz. 10 stopinj že zjutraj! Jugo, ti topli veter, kako sem te pogrešal! Temperatura se tekom dneva sicer ni dvignila, saj jugo s sabo nosi še nekaj specifičnega zanj, namreč dež, meglo in to zoprno vlago, ki je takoj vstopila v stan. Postal sem malo na vratih in opazoval velikanske oblake megle, ki so se valile kakor gosta želatina. Kak trenutek sem videl rob gozda pod pašnikom, a že naslednji trenutek nisem videl več koraka pred seboj. Tudi dež se je vsakih deset minut tako močno ulil in po strehi je tako silovito bučalo, da se ni več slišalo radia. Kravic ni bilo niti videti niti slišati. Verjetno jih je zamikala Stržnca, kot vedno, kadar dežuje in gor ni problema z vodo.

Potem me je klical Jure in naročil, naj grem na cesto proti Svinjski planini pobirat kamenje, da jo bodo hitreje posipali. Vreme, kakršno je bilo, tega ni dopuščalo, zato sem se odločil, da bo danes to moj prvi dan na planini, ko ne bom delal NIČ. Malo sem bral, malo spal, pa meditiral, pa veliko jedel in spet bral in spal. Prav pasalo mi je. Tu bi lahko napisal še kaj sem sanjal, a je tematika sanj preveč čudaška za pastirjev dnevnik, ha ha. Za jutri je napoved podobna, če ne še slabša, zato bom verjetno spet delal "nič"!

P.S. Ko to pišem, ne radiu Koper vrtijo klasično glasbo. O, kako mi godi, saj v dolini ne mine dan, da se ne prepustim užitkom vibracij te glasbene zvrsti. Ta glasba me prav scentrira oziroma spravi v središčno točko, to je stanje, ko ne potrebujem nič, a se imam fenomenalno dobro.

03.10.2008

Še vedno jugo, ki ga tako ljubim tu gor na Matajurju, saj, medtem ko kodra krošnje dreves, s sabo prinaša tudi vonj moje ženkice, vonj, ki se mi je zarinil tako globoko v srce. Ko pa piha hladna in stroga burja, pa jaz zajadram na njenih zračnih blazinah tja po Soči in čez Kras, do Izole in nežno pobožam njeno gladko kožo…

Ves dan dež, sodra, toča, sunki vetra, megla… Na obisku je bil bagerist Matej, pa lovec Boris z gostom iz Goričkega. Ustrelila sta lepo lisico, zanju tatico, no ja!? Spet sem poslušal lovske zgodbice, ki jih ti ljudje pripovedujejo tako doživeto, da v zgodbah celo vidiš njihov tresljaj takoj po strelu, slišiš srčni utrip in začutiš adrenalin v njihovih žilah. Žal pa zaznam tudi temo v ljubkih živalcah, ko jih neusmiljeno prebije krogla… Mah, pa kdo za boga sem, da sodim? Saj so ja bili lovci tudi moji predniki, celo bližnji.

Kravce so na Stržnci. Zamenjal sem akumulator, ni me dosti zmočilo, sem imel srečo, saj sem ujel pavzo med nalivoma. Hvala, Dosima!

Greje me le misel na cvetoči poletni travnik

04.10.2008

Za mano je ena najbučnejših noči mojega življenja. Mogoče je bilo le silvestrovo 2000 bolj glasno. Zares divje močan jugo se je zaletaval v streho s takšno silo, da so debele in težke deske na podstrešju poplesavale kot tipke na klavirja. Tudi bliskalo in grmelo je, za popoln orkester pa je poskrbela sodra, ki je zadevala pločevinasto streho s tako silo, da ne bi slišal niti krave, če bi mi mukala na uho. Proti jutru je moral jugo obrniti v burjo, saj se je tako ohladilo, da so vsi vrhovi gora, kar jih vidim, v beli preobleki. Res nora noč.

Zjutraj sem nasekal nekaj drv, saj sem zaloge te deževne dni že skoraj porabil. Zatem sem se odpravil na Stržnco, da poiščem moje kravce. Ob odhodu so Ručnove že "primjavkale" v bližino stana. Po poti gor sem na treh mestih poflikal žico ograje. Pot na Stržnco pelje po stezi, ki zahteva, da zapustiš območje moje planine in se šele tik pod vrhom skozi leso spet znajdeš na domačem svetu. Ravno tam, še na območju sosednje planine, sem našel manjšo čredo šestih Breškovih krav, ki jim je poveljevala Sašika. Spustil sem jih spet domov in z njimi sem odkorakal proti Stržnci, kjer se je v miru na sončku paslo še 32 kravc. Torej skupaj sem jih naštel 38. Videl sem dva gamsa, ostalih krav pa ne. Malo sem še pogledal po jasah, a krav nisem našel. Upam, da pridejo jutri vse dol, če ne, bo akcija.

Popoldne se je pri stanu ustavil lovec Bruno z gostom iz Prekmurja, ki je vidno zadovoljen na hrbtu nosil štiri leta staro gamsovko. Seveda so sledile lovske zgodbe in imel sem celo čast pogledati skozi daljnogled na puški. Jasen pogled kvari križec na sredini, grozno. Počastil sem ju s pivom.

Zelo je mrzlo, v stanu ne gre čez 14 stopinj. Za jutri je napovedan sonček brez burje…izkoristil ga bom, da me malo pogreje.

Še en teden do odhoda s planine, nazaj v civilizacijo. Že sedaj mi je hudo. Tu bi ostal za vedno, če bi le bile moje z mano.

05.10.2008

Okoli 5:00 me je zbudil gospod Mraz. Je gost, ki mu ni potrebno trkati niti vstopati skozi vrata. Prikrade se mi tudi pod odejo, pa skozi obleko in kožo. Čutim ga že prav pri kosteh. No, proti večeru je vendarle zapustil stan, a vem, da bo zjutraj nazaj. Dobrodošel, a prosim te, ne objemaj me tako tesno!

Tudi čez dan ni bilo sonca, kot so ga napovedovali po radiu. RTV laže, nič novega, heh. Namesto sonca me je med potjo na Stržnco fajn napralo. Gor je vsakič, ko pridem, manj kravc. Danes jih je bilo samo še 17. Preiskal sem celo planino, tudi jase, ki jih do sedaj nisem poznal. Srečal sem kar devet gamsov. S štirimi smo si lep čas zrli iz oči v oči, prav od blizu, dokler jih nisem ogovoril in so izginili v enem samem skoku. Ko sem na naslednji jasi spet opazil tri gamse, sem bil odločen, da se jim še bolj približam. Prav potiho sem jih zalezoval, pazil kam stopam, se skrival za balvani in zadrževal dih. Bil sem blizu, tako blizu, da sem videl, kaj jedo. Videl sem jim tudi zarezo v očeh, ki je prav taka kot pri kozah. Ko sem jih tako nekaj časa opazoval, sem čisto pozabil kdo in kje sem, bil sem eden od njih. A plačal sem davek. Neviden nisem postal samo za gamse, pač pa tudi za mojega najboljšega prijatelja Laja. Ko sem mu požvižgal, so gamsi kot strela izginili v skalovju, a Laj se ni pojavil. Malo sem počakal, potem pa iz trenutka v trenutek bolj vpil. Nekaj časa sem bil še miren, a ko sem se zavedel, da me Laj ne sliši, me je zagrabila panika. Tulil sem kot nor. Letal sem od jase do jase, po strminah in nazaj. Vedel sem, da me išče tudi Laj in da ga odmevi mojih krikov, če jih sliši, zgolj begajo. Pozabil sem na krave in celo nase, saj sem kar nepremišljeno skakal ob pečinah, strminah in prepadih. Vedel sem, da tak neznan teren ni za psa kot je Laj. Kljub vsemu je vendarle šihcu, to pa je hišna pasma. Obupan sem odnehal, se usedel na skalo in si z rokami pokril solzen obraz: "Matajur, pa mi menda ja ne boš vzel psa!" Čez čas sem se nekako le pomiril. Se je pač moj psiček odločil zaplesati svoj zadnji ples na tej veličastni planini. Odpravil sem se proti stanu. Hodil sem na pamet, po brezpotjih, se prebijal skozi grmovja, rušil kamenje pod nogami, ki so mi kar klecale. Po kakšne pol ure sem le prišel do stana, kjer me je z mahajočim repom in cvilečim laježem pozdravil moj komandos. O, kakšen občutek, kar prevalala in prelizala sva se. Uf, uf!

Obiskala sta me Dušan in Nevenka. Spet sta me obdarila z jajci, tistimi božanskimi. Prinesla sta mi tudi dobra domača jabolka.

Kasneje sta prišli še dve Dušanovi sošolki. Skuhal sem jim čaj.

Za večerjo sem si pripravil dobro pašto. Govoril sem z Ireno. Komaj čakam, da pride, da se dvigneva nad Alpe. Zdaj grem pa Laja božat. Ti moj kosmati prijatelj, kako si me danes prestrašil!

P.S. Upam da se pojavijo kravice, ker če ne, ne vem kaj bomo v soboto gnali v dolino.

Naš mali mestni kuža Laj

Nasmejana Nevenka

Resni Dušan

Kako si me pa danes prestrašil, Laj!

06.10.2008

No, pa je le pokukal sonček izza vrha Stržnce in mi ogrel planino in lice. Medtem ko sem ga osvajal na balah v kratkih rokavih, so Breškove kravce začele v treh ločenih čredah kapljati po strmini proti stanu. Več kot očitno jih je dol prignala lakota in pomanjkanje, saj so svoje gobčke zarinile v sol kot pes, ki dneve ne dobi hrane. Pocmokale so tudi balo sena, nakar so se postavile pred stan in začele tuliti kot majhni ptički. Vedele so, da imam za njih še najljubše, slastna in bogato kalorična krmila. O, ne, počakati so morale na uro, en red pa ja mora bit! Okoli treh sem si na rame naprtil vrečo s krmili in kravce so kar galopirale za mano, tako da sem moral prav paziti in se v cikcaku izmikati, saj bi me drugače v strmini naskočile in pomendrale. Ja, ko se krave združijo v čredo, ta postane en sam gromozanski organizem, popolnoma brez občutka za ovire na poti. Ko so se napokale sladice, so polegle po senu, jaz pa med njih. Pustil sem, da me greje njihova toplota, kako dober občutek je to. Prebožal in prečohal sem jih, pa par nežnih besed so bile deležne, tako iz hvaležnosti, ker so se vrnile vse.

Popoldne sem se ukvarjal s kupom peska, ki ga je voda odnašala s ceste, kjer ga je skipal kamionist. Do večera sem iz gozda vlekel najboljša drva, tista, ki oddajajo največ energije, da bodo grele mojo Irenčko. Jutri jo objamem in zadiham z njo v enakomernem ritmu. Šel ji bom naproti, juheeej.

P.S. Sredi dneva me je poklical Haso in me širokoritno povabil, da ga občudujem in si ogledam, kako bo v zgolj petih minutah podrl zares debelo bukev. Po kake pol ure, ko mu je čelo oblival cel potok potu, ga je iz neizhodnega položaja rešil gozdar Martin s traktorjem in zajlo. Ja, debela bukev je Hasotov prenapihnjen ego naredila manjši od njenega žira, ha ha ha.

Seeeba, lačnaaaa!!!

07.10.2008

Ponoči sem malo spal, saj me je vso noč zbujalo skoraj zastrašujoče močno in globoko oglašanje jelenov, tik pod stanom. Zelo od blizu in nazorno se je slišalo tudi glasno rožljanje njihovih rogov, ki so zadevali nasprotnika s silo poželenja po najprivlačnejši košuti. Kar dvakrat sem vstal in se prav potiho splazil na plano in z mobitelom posnel ta veličasten zvok. Spoznanje: ljubezen je vse, vključno z bolečino. Kako velika sila se sprošča v procesu nastajanja novega življenja. Prav tako je pri ljudeh, le da večkrat v obratni smeri: paritvenemu plesu sledi rožljanje.

Zjutraj so se kravice stekale z vseh strani. Sploh se ne držijo več skupaj. Ob pomanjkanju paše se vsaka pač znajde po svoje. Zvalil sem jim svežo balo in nalil vodo v korita. S karjolo sem peljal zamenjat akumulator, mimogrede sem s ceste očistil velike kamne, saj imava danes z Ireno plan pripeljati avto prav do stana. Kravicam sem dal še krmila in se stuširal ;-), in ravno ko sem jo mislil mahniti Ireni naproti, sta na planino z Lado Nivo prišla Štrija in njegov kolega. V dolino nameravata odpeljati dve mladi kozici, ki sta ravno prerastli puberteto, a sta še premladi za oploditev. Torej kontracepcijski odvoz. Z njima pa je bila še psička Lola, pasme border colli, v katero sem se v trenutku zaljubil. Tako ljubkega, inteligentnega, a hkrati pastirsko talentiranega psa še nisem srečal. Laj je bil podobnega mnenja, vendar je imel v mislih še nekaj več, saj so se mu sline kar cedile in je vse od njenega prihoda dalje spominjal na prvi vagonček za lokomotivo. Če jo bo dal Štrija še kdaj parit, se zagotovo dogovorim za eno mladičko. Ime ji bo Dosima, po isti sili, ki mi je danes na planino poslala prevoz do doline, kjer sem z rosnimi očmi objel mojo najdražjo.

Matej - Štrija

Borderka Lola

Irena

Tudi jaz sem se vznemirjena zbudila v nov dan. V službi sem bila do 11.00, nato pa sem se odpravila na planino, k mojemu dragemu. Pot je bila takooooo dolga! Ko sem z glavne ceste zavila proti Livku, sem se počutila kot bi šla domov. Sebastjan mi je prihajal naproti z Matejem (Štrijo), ki je ravno danes peljal dve mladi kozici v dolino. Tako da se jih počakala kakšne štiri kilometre pred Livkom. Srce mi je pelo ob pogledu na svet okrog sebe, in ko sem skoraj po 14-ih dneh objela svojega dragega, sem bila ponovno "cela". Naprej je peljal Sebastjan, sama pa sem uživala ob vsaki znani in tako dragi podobi. Pred Avso so naju, kot vedno, pozdravile ptičke, ki so letele pred avtom. Ustavila sva se pri obori z mladimi pujski. Najbolj pa sem začutila vznemirjenje, ko sem odprla prvo leso. Kot bi zaprla vrata enega sveta in odprla vrata drugega. Seveda je mojemu možeku uspelo pripeljati do stana. Kakšno nežnost sem začutila, ko sem stopila iz avta. Nisem si mogla kaj, da ne bi zavriskala in pozdravila kravice. Nekaj se mi jih pusti pobožati. Še posebno Bela, ki je Sebastjanova ljubljenka. Nato se je moje oko sprehodilo čez Kanin, preko teh prelepih vrhov, do Krna, ki tako ponosno razkazuje svojo veličastno lepoto. Pogled sem spustila na gozdiček, ki obkroža Sužiško planino, in še niže, na kravice, ki so tako umirjeno, brez vsake naglice, smukale travico po pašniku pod stanom. Kako se tu čas ustavi. Vedno znova me to fascinira, pa čeprav sem tu že četrtič. Dolina je v trenutku pozabljena, obstaja samo planina, s Sebastjanom in kravicami. Par stvari sva znosila v stan, ki ga je Sebastjan tako uredil, da od najinega prvega obiska ni prepoznaven. Pripravil nama je pravo zakonsko posteljo, stan je bil prijetno topel in tako čist in urejen, kot bi ga ne mogla zrihtat ženska roka. Tudi prostor, kjer so spravljena krmila, je bil neprepoznaven, tako ga je počistil in pospravil. Neverjetno, kako se da z dobro voljo vse narediti. Toliko pišem zato, ker želim nesti to podobo stana in planine v dolino, da naju bo grela čez zimo. Res težko nama je, ker se čas izteka in se leto počasi približuje zimi. To pa pomeni odhod iz raja. Vendar pa, pomlad bo kmalu tu, in takrat… upava, da bova videla in doživela prehod iz pomladi v poletje tu, na najini planini. Sedaj pa greva spat. Lahko noč.

Aja, skoraj sem pozabila… pozdravili so naju jeleni. Dva sta se zvečer oglasila iz gozda in se v temi bojevala na robu jase. Veličastno!

08.10.2008

Dobro jutro, nov dan! Zbudila sva se ob 7.00, spila kavo in šla pozdravit planino. Vse kravice so bile okrog stana. Prišli so gozdarji in Haso je že v ponedeljek napovedal pravo poslovilno gostijo za danes - podpeko. Vendar, lepo po vrsti. Najprej sva s Sebastjanom obhodila planino in nabirala šipek. Mogoče je že malo pozno, ker je že precej mehek. A kljub vsemu, uspelo nama ga je nabrati kakšen kilogram. Tako lep, rdeč je! Ena sorta je z velikimi, podolgovatimi plodovi, druga pa z manjšimi, a bolj živo rdečimi, okroglimi kot frnikole. Uživala sva ob nabiranju, opazovanju življenja okrog (ptički… mali, večji, veliki - ja, videla sva tudi planinskega orla!). S kravcami je bilo vse v redu. Le sem pa tja so poskusile Sebastjana pripraviti do tega, da bi dobile puding. Tako Sebastjan pravi krmilom. A se ni dal, hehe. Kako so bile zabavne! Smejala sem se njihovim poskusom. No, da pa le ne bi zaman prosile, in ker je Sebastjan dobrega srca, sva jim za lažje počakat na puding (haha) zvalila dol po bregu dve bali sena. Vse vesele so pritekle in ga mlaskale, da je kaj. Pozneje so zadovoljno polegle in se nastavile sončku. Midva pa sva se počasi odpravila proti obračališču, kjer se je napovedovalo odlično kosilo. Haso se je res potrudil. Tri vrste mesa, krompir, paprika, čebula, česen, in seveda… vegeta, haha. Podpeka. To je pa nekaj takooooo dobrega! Okusi se prepletejo pod živo energijo, žerjavica zgoraj in spodaj. Neverjetno! To pa je bogastvo okusa in arome! Kot malo prej kravice seno, smo tudi mi kar cmokali ob samih dobrotah. Po tej pojedini sva se odpravila nazaj dol do stana. Ura je bila za puding. Kravice so se počasi že pomikale proti cesti, ki pelje v dolino. Ko pa jih je Sebastjan poklical s svojim značilnim: "Gremo, gremo, hohoooj!", so se ustavile in se začele vračati. Oprtal si je prvo vrečo prek ramen, šel ven, in takrat so pospešile svoj korak. Kako lepo jih je gledati ob takem trenutku. Sebastjan in kravice, kot bi bili eno! On jim riše črto, one jo brišejo za njim. Res jih je lepo opazovati. Tudi drugo vrečo so zradirale. Tretjo pa jim je nesel na dno jase, kjer je bila ena, ne popolnoma razvita bala sena. Krmilo jim je stresel v sredino bale in dobro premešal. Uh, kakšno veselje! Kar tekmovale so med sabo, katera bo bolj globoko segla z glavo v sredino bale. Sebastjan se je, kot vedno, usedel v bližino in jih opazoval. Pridružila sem se mu in skupaj sva uživala ob pogledu na cel trop, ki naju je obkrožal. Kasneje naju je obiskal še Haso. Skuhala sem kavo in malo smo počvekali. Šla sva v stan, kjer je moj ljubi možek tako zrihtal ta šporhert, da imamo zvečer celo 22 stopinj C. Super! Počasi bova še povečerjala, nato pa brala ter upala, da naju tudi nocoj prideta pozdravit jelena. Papa!

"Gremo, gremo, hohoooj!"

09.10.2008

Ponoči sem se večkrat zbudila. Ne vem, čemu tak nemir. Ja no, počasi se izteka čas. Mogoče zato. Zjutraj sva spet vstala okrog 7.00. Sebastjan je zakuril in kmalu je bilo v stanu prijetno toplo. Skuhal je kavo in me povabil ven pogledat Kanin. Kako lep je zjutraj, ožarjen z rdečo jutranjo zarjo. Res so tu pravi pravljični trenutki. Že včeraj mi je obljubil pohod na Stržnco. Veselila sem se tega, saj na Stržnci še nisem bila. Najprej je kravicam zvalil dve bali sena po bregu, ki so ga kaj hitro začele jesti, nato pa sva midva, in Laj seveda, šli. Vreme je bilo krasno, ne pretoplo, ne prehladno. Ravno pravšnje. Vzpela sva se po bližnjici, kjer je moje pomehkuženo mestno srce kar hitro začelo utripati. Sopla sem, kot bi tekla šprint na 100 metrov. Sebastjan pa…nič. Kako je v tem času pridobil na kondiciji! Pa še pogruntal je tempo, ki je potreben za ta vzpon. Ko sva bila končno na vrhu in se je pot zravnala, sem začela bolj pozorno opazovati svet in življenje okrog sebe. Kako se človek zlije s to planino in postane eno z njo. Šele v takih trenutkih razumem Sebastjanovo navdušenje in tudi sama občutim veliko žalost, ker se poslavljava od nje. Pa ne bomo že sedaj žalostni! Pred nama sta še dva dneva in prav je, da vsakega posebej čutiva od jutranjega svita do večera, ko se na planino uleže noč. No, torej, nekje pri lovski koči sva skrenila s poti v gozd. Najprej sva šla mimo prvega brezna (huh!) ter prišla v najlepši gozd, kar sem jih videla v svojem življenju. Jesen je že močno pordečila liste in zdelo se mi je, kot bi hodila po pravljici. Vse okrog naju je žarelo, mir je bil neverjeten, tišina, ki jo slišiš. S Sebastjanom sva se ustavila. Kar neslo me je k stari bukvi, ki je mogočno širila veje na vse strani. Objela sem jo in začutila njeno stoletno zgodbo, ki mi jo je molče šepetala v uho. Stopila sem se v njenem mogočnem, hrapavem, a hkrati tako toplem in nežnem objemu. Čas se je ustavil. Vsi smo bili nič in hkrati vse. Tudi ptički so za hip utihnili. Gozd je bil popolnoma tih, brez enega samega šuma. Šele po dolgih trenutkih sem znova zaslišala prvo ptico, pa drugo in se počasi znova zavedla okolice okrog sebe. Vznemirjena sem se ozrla proti Sebastjanu, na licih pa čutila sledove solz. Še danes ne vem, kam vse me je povedla stara mati bukev, vem samo, da sem se v njenih rokah počutila neizmerno varno in pomirjeno. Z malce zmedenimi mislimi nad tem čudežnim objemom sem se vrnila k Sebastjanu in v tišini smo se odpravili naprej. Stržnca me je navdušila. Tako velike nisem pričakovala. Sedaj vem, zakaj se kravice, kljub naporni turi, tako rade odpravijo gor. Malo sva posedela na vrhu, nato pa sva se začela spuščati. Vmes sva šla do roba, kjer je prekrasen razgled na Breginj daleč spodaj v dolini. Ko sva nadaljevala s spustom, mi je Sebastjan nenadoma namignil, naj bom tiho in naj hitro pridem bliže. Na jasi pred nama sem zagledala štiri gamse. Seveda so takoj, ko so naju zagledali, zbežali. Kakšen prizor! Spuščala sva se naprej, ko naenkrat nisva več videla Laja za sabo. Najprej sva ga klicala, nato pa je Sebastjan rekel, da bo že sam našel do stana, kot nazadnje, ko se je izgubil. Tako sva se vrnila dol sama. In res, čez kakšne pol ure sva na cesti zagledala svetlo rjav rep. Kako smo se bili vsi trije veseli! Nazaj je prišel ves blaten, a vesel, in seveda, utrujen, tako da se je samo ulegel na travo. Skuhala sem kosilo, na katerega sva povabila tudi gozdarje. Sebastjan pa je še prej kravicam nesel puding. Aja, še to, že včeraj zvečer nama je ugasnila luč. Sebastjan je šel preverit in videl, da ima akumulator premalo moči (sploh pa, da bi nafilal še akumulator za električnega pastirja). To so danes kravice seveda pogruntale in začele počasi vdirati čez ograjo. Ker so bile malce nerodne, sva se zbala, da bodo potrgale žico. Zato je danes Sebastjan raje ograjo s pastirjem podrl in pospravil. Seveda sva s tem dala kravicam prosto pot do stana. In res smo se imeli krasno. Midva sva sedela na stolih ob balah, kravice pa okrog naju. Urška se je pustila prav crkljati. Tako smo preostanek popoldneva preživeli skupaj (midva, Laj in najine kravice). Vesela sva, da so še vedno tu in so rade v najini bližini. Skupaj nam je res lepo. Zdaj pa sva prišla noter, ker je zunaj malo zahladilo. In jutri je nov dan!

Nežen objem stare matere bukve

Kravice so že pred duri

10.10.2008

Spet vstala ob 7.00. Zakurila, popila kavo in šla pogledat kravice. Vse okrog stana. Nato sva pričela pakirati. Kar ni nama šlo. Delala sva počasi, brez prave volje. A bo že nekako. Tukaj sva preživela (Sebastjan še toliko bolj) čudovite trenutke svojega življenja. Zato morava sprejeti to kot veliko darilo, ne pa kot kazen, ker morava sedaj nazaj v dolino. Res je pa, da te ta planina prav uroči! Torej, pakirala sva. To gre domov…, to ostane tukaj… (če se vrneva ), to gre v kanto…, to gre na ogenj…, in tako je minevalo dopoldne. Kravice so se ves čas držale stana. Sebastjan jim je po bregu zvalil še zadnji dve bali sena. Pridno so ga hrustale. Nato sva šla skupaj do vrat, kjer je še zadnjič zamenjal akumulator za električnega pastirja. Ko sva prišla nazaj, sva se še malo nastavljala sončku, ki je tako prijetno grelo. Okrog 14.00 sta po zgornji cesti mimo stana pripeljala dva motorista. Verjetno sta šla do konca, do koder se je dalo peljati, čez 15 minut sta se namreč vrnila in glas njunih motorjev se je počasi izgubljal v daljavi. Spet mir. Sebastjan je vrgel na ramo prvo vrečo krmil in poklical svoje ljubice. Z vseh strani so veselo pritekle. Nato jim je nižje doli stresel drugo vrečo in del tropa je takoj pritekel za njim. Prisrčno, res! Nazadnje si je oprtal na ramo še tretjo vrečo in jo raztresel po senu, ki ga je dopoldan zvalil po bregu. In spet je nekaj kravic priteklo za njim. Midva sva se spodaj usedla v njihovo bližino in uživala v zadnjih sončnih žarkih, preden je že močno jesensko obarvan gozd zakril pogled nanje. Počasi sva se odpravila k stanu. Ker nisva povsem zaupala motoristoma, sva šla raje preverit, če sta za sabo zaprla vrata. Vesela sva bila, da je bila najina skrb odveč. Vrnila sva se in si skuhala večerjo. Sedaj sva v stanu, ker je zunaj hladno, na planino pa se spušča noč. Zadnja za naju tukaj letos. Škoda! Če bo vse v redu, se drugo leto ponovno vidimo. Lepo je tu. Hvala, Matajur! Hvala, Dosima!

Bodi dobro čez zimo...

"Prijateljice moje, drugo leto spet!"

"Hvala za vso podporo!"

11.10.2008

Sebastjan

Pa je prišel dan odhoda. V dolino gredo kravice, ki se tega zelo veselijo, saj jih v Sužidu čakajo bogato sočni in nedotaknjeni pašniki. V dolino greva tudi midva z Ireno. Vesel sem, da bom končno stisnil tamali. Pa vendar mi je hudo. Na tem hribu sem odprl en del duše, ki ga prej sploh nisem poznal.

Kmalu zjutraj so prišli dolinci, kakšnih osem jih je bilo. Ja, spravit celo čredo osemsto metrov niže, po severni prepadni strani Matajurja, ni hec. To je smrtno nevarno za ljudi in živino. Vedel sem, da bo vse v redu, Dosima, a ne? Jutro je bilo tako sončno in mirno. Kako so v tem času gozdovi spremenili barvo, kako so barviti, noro. Jesen, tako si čudovita!

Pospravili smo žlebove in postorili še par stvari, potrebnih za prezimovanje stana.

No, na tem mestu moram povedat še za eno od mojih norij, ajej… Ko sem se kakšen mesec nazaj učil, kako se rokuje z motorko in s strahom podiral tanke bukve, sem se hotel malo považit pred Ireno. Izbral sem eno zares lepo, debelo in visoko drevo na robu pašnika. Kasneje sem izvedel da sem brezčutno spodžagal enega redkih dreves te sorte. Bil je ponosni jesen. Bog ve, koliko let je čakal in dočakal moj prihod?! No, liste so osmukale kravice, tako da je vseeno šel v dobro, pa vendar je imel še večji pomen. Domislil se ga je Dušan. Vzel je motorko, stopil do ležečega orjaka in ga prefinjeno prerezal na pol po dolžini. Užitek ga je bilo gledat, saj obvlada motorko kot virtuoz violino. Oba dela smo odnesli v stan na sušenje in Dušan mi je obljubil, da bo prihodnje leto z njega naredil masivno klop.

"O, hvala ti, jesen, vedno se te bom s spoštovanjem spominjal, ko mi boš pomagal odpočiti utrujeno telo. In, prosim, oprosti mi mojo neumno mestno glavo, ki je ukazala rokam, naj poprimejo za motorko in zarežejo v tvojega pokončnega duha!"

Pred odhodom v dolino

Pred poslednjim dejanjem so dolinci popili vsak po eno pivo. Krave so čakale, kot bi vedele, da je čas za odhod. Stopil sem na stran, počepnil in se še poslednjič stopil s planino. Občutka moje pisanje ne zna orisat, razen z besedo, globok mir v meni. Kot bi vedel, da je nekaj nad mano, sem počasi dvignil glavo. Dosima v orlovi preobleki se je poslavljala. Mirno, s široko raztegnjenimi krili je krožila ne previsoko, prav okoli stana. Oči so se mi orosile, vedel sem, da sva se čutila. In se še čutiva. Hvala, Dosima, za to nepozabno slovo.

Vedel sem, da je hotela, da še ostaneva, saj nama avto ni hotel vžgati. Mrtva baterija. Oh, no, treba je dol. S kabli in Juretovim berlingom smo avto spravili k življenju. Odpeljala sva se, Irena berlinga, jaz najin avto. Ker je pot v dolino zaradi slabe ceste zares dolga, so bili dolinci s kravami doma pred nama. Poslovila sva se od kravic, Breškovi so nas še pogostili z odličnim kosilom in že sva bila v Izoli. Nikoli ne bom pozabil stiska z najinima hčerama, tako toplo, toplo.

Še zadnjič letos bom zaprla vrata na planino

Kak teden sem imel težave s prilagoditvijo na mestno življenje…motilo me je vse, avti, glasovi ljudi, slišal sem celo pretakanje kanalizacije pod cesto…grozno.

Vrata starega stana so leta 2008 gostila pastirja Sebastjana

Znak ob podpisu na vratih je spontano nastal pod Sebastjanovimi rokami. Razumela sva ga kot znamenje Dosimine prisotnosti. in zaščite. Od takrat naprej ga rišemo povsod tam, kjer začutimo posebno posvečenost kraja. Tam, kjer si želimo prisotnosti Dosime. To pa si je Sebastjan še kako močno želel ob prihodu v dolino. In Dosima mu je potrdila svojo prisotnost in ga pomirila...