Naše življenje so naše odločitve

Prišel je julij. V dolini ob morju je divjala turistična vojna. Čeprav na prvi pogled morda dokaj civilizirana, je bilo za "zaveso" marsikaj skritega in umazanega. Glavne vloge so želeli imeti tako turisti kot njihovi začasni služabniki, lastniki hotelov, apartmajev in tavern. Oboji čakajo ta del leta z velikim pričakovanjem. In, tako eni kot drugi si želijo v tej "vojni" zmagati. Ne vem, kako je kdo med njimi na koncu zadovoljen, a upam, da so vsi. No, vsaj večina njih, vsi nikoli ne morejo biti. Vendar, ko so ljudje zadovoljni, se to občuti na vseh nivojih. Nasmeh na licih, prijetno vzdušje, dobra energija, po zemlji se takrat širijo dobre vibracije. Vem in verjamem, da je tako, saj še kako občutimo kolektivno nezadovoljstvo. Torej se mora občutiti tudi splošno zadovoljstvo!

Morda smo v zadnjem času le pozabili, kako je to, kajti postali smo odtujeni, kar naprej smo brez časa, z veliko hitrostjo drvimo skozi življenje in ves čas nad čim godrnjamo. Pa se sploh kdaj vprašamo, kdo je tisti, ki nam pravzaprav ustvarja situacije? Takšne in drugačne. Da morda nismo mi sami tisti, ki si naredimo slab (ali pa dober) dan? Kisel obraz, povešena usta, sključena drža, apatičen, drsajoč korak, brez življenja…, to je samo telesna govorica naše duše. Telo samo navzven izrazi počutje naše notranjosti. Naše počutje pa vedno pride z nami na dopust. Dobro počutje sedi v udobnem sedežu 1.razreda na letalu, slabo se kot slepi potnik pritihotapi z nami med prtljago. Zato je dobro, da ob prihodu na mesto počitnikovanja najprej pregledamo našo prtljago in preverimo, če se slučajno v njej kaj skriva. Smo se pripravljeni prepustiti? Pričakovati nepričakovano? Razrahljati kravato in razvezati vezalke? Od tega je odvisno vse. Če srcu ne dovolimo turističnega utripa, bodo težave in neprijetnosti kar letele na kup. In to na naš kup. Kajti, vedeti moramo, da so težave zgolj plod našega sprejemanja. Naše življenje so naše odločitve. Vedno se mi odločimo, kako bomo določeno situacijo sprejeli in kako bomo v njej delovali. Izberemo…, kot pač izberemo. In vedno lahko delujemo ravno nasprotno temu, kar smo izbrali. Dobro je, da se tega zavedamo. Vsaj kdaj pa kdaj nam to lahko pride prav. Še posebno na dopustu. Dopust je oddih, je sprostitev, je zaslužen počitek, je zabava, je dobra volja, je smeh, so sijoče oči…, mar ne?

Midva sva se ta čas držala bolj doma, le zjutraj sva postorila kaj v vrtu, za kaj več je bilo prevroče. Razen seveda za nabiranje rožic v bližini Kournasa in kournaškega jezera. V vasi so naju že vsi poznali, verjetno veljava za malo čudaška ksenosa (tujca), predvsem Sebastjan je znan kot tisti "psilos" ("ta visok"), ki hodi v hribe ob najbolj nemogočih urah, ko je sonce najmočnejše. Takrat pa ja še dihati ne moreš povsem normalno, kaj šele hoditi v klanec!

Čudaški "psilos ksenos" 

"Hvala ti za veličastno senco!"

"Pozdravljen, timijan!"

Naprej po vroči, prašni cesti!

"Ne hodite mi blizu!"

Ampak, rožice (vsaj nekatere izmed njih) takrat posedujejo največjo moč, sploh pa se je treba za pripravo kapljic, ki nam pomagajo ohranjati in izboljšati, tako naše fizično kot psihično počutje, seveda potruditi. Nabirati v času, ko je rožica pripravljena deliti svojega duha (pa četudi je to mesec julij, ura pa je poldan), z zahvalo, ker se je sploh pokazala in s tem dovolila njeno uporabo ter prošnjo, da naju vodi pri pripravi najboljšega, kar se sploh da.

Nekega dne sva se med nabiranjem origana po stranskih poteh spuščala protu kournaškemu jezeru. Tokratna pot je imela sicer poseben namen. Odločila sva se namreč, da najino konopljiko končno predstaviva turistom (predvsem turistkam). Veva, da sva naredila nekaj dobrega za pomoč ženskam v vseh njenih obdobjih, delo okrog hiše se je med poletjem zaradi vročine ustavilo, hkrati pa sva tudi midva želela pridati kak evro za plačilo najemnine. Res je sicer, da sva s pridelano zelenjavo v vrtu kar precej znižala naše stroške, a kljub vsemu, danes se tako igramo. Če želimo biti v nepremični hiški brez koles, je treba enkrat na mesec "obiskati" njenega lastnika. Tak dogovor smo sklenili že pred začetkom poletja, čeprav moram priznati, da nama ni preveč dišal. Entuziazem raziskovanja, nabiranja rožic, izdelovanja kapljic, vse to se ob ponujanju in prodaji kar nekam skrije. Ah, ti cekinčki presneti! Kako lepši bi bil svet brez njih! Vsak bi delal tisto, kar zna in obvlada in to dal tistim, ki to potrebujejo, v zameno pa bi dobil tisto, kar bi sam rabil. Ja, saj vem, časi blagovne menjave so že zdavnaj mimo, ampak, kljub vsemu mislim, da bi bili vsi nekako bolj zadovoljni. Tako s svojim delom (delali bi tisto, kar radi delamo…, zaradi tega bi bilo vse tudi zelo dobro narejeno) kot s tem, kar bi si s svojim delom lahko "kupili". Danes je pa ravno obratno. Večina ne dela rada tistega, kar dela in posledično so tudi izdelki slabi. Mah, narobe svet! Zašli smo v slepo ulico. To že dolgo vemo. In, če sem iskrena, tudi jaz nimam prave rešitve, kako se spraviti ven iz tega.

Zato sva stisnila zobe in se "prepričala", da je vse v redu in bova s tem pomagala našemu družinskemu proračunu preživeti zimo.

"Origano ob jezeru"

"Origano doma"

"Origano se že suši"

"Tradicionalno drobljenje posušenega origana"

Za jezero sva se odločila zato, ker ga prelepa drevesa konopljike objemajo vse naokrog. Torej bodo imele najine kapljice vsaj lepo ozadje. Tako sva si govorila med potjo, ko so nama v hudi julijski vročini potne srage kapljale s čela. Na čistino sva prišla tik pred domačo taverno s čudovitim razgledom na jezero. Pred vhodom gostišča sta vsak na svoji strani stala, pa saj ne moreš verjeti, kipa Asklepija in Hebe! Spogledala sva se, vsa vesela in zadovoljna, da sva povsem razumela znamenje ter nadaljevala pot po glavni cesti do jezera. Turistov je bilo tu res veliko, prostor zanimiv, Eleni nama je zrihtala dogovor z lastnico ene izmed tavern, ki nama je dovolila prodajo kapljic pred njenim vhodom…, skratka, vse se je zdelo popolno (če odmislim najin psihični "konflikt" glede prodaje). Naslednji dan sva bila z najino mizico že zjutraj pred vhodom, jo lepo opremila s kapljicami, Sebastjan jim je priložil še dve sveži vejici konopljike, polni dišečih cvetkov in…, najin prvi prodajni dan se je začel.

Nasmeh nama je po dobrih dveh urah sedenja počasi bledel z lic, saj sva ugotavljala, da sva turistom kot dva "duheca", povsem nevidna, nihče naju ni pogledal, mislim celo, da naju nihče ni niti opazil. V nama sta se izmenjevala dobro in slabo počutje. Prišla sva polna zanosa in prepričanja, da sva na pravem mestu ob pravem času, a zbadanje v križu od neudobnega sedenja na pručki in ozkem aluminijastem stolu, katerega naslonjalo je prav neprijetno rezalo v hrbet, nama je počasi pričelo jemati samozavest. Spraševati sva se začela, kje sva ga vendar polomila. Vse sva dobro pripravila: konopljiko, stekleničke, opis, ceno…, kaj torej? Nekaj se je pritihotapilo z nama, očitno nisva povsem razrešila najinega notranjega konflikta glede prodaje in to sva gotovo izkazovala tudi navzven. Nezavedno. Hm…, kaj storiti? Nič, odločila sva se, da naslednji dan narediva še kreme. To bo pa gotovo pritegnilo kakšen ženski pogled, sva si rekla in bila čez dva dni spet pogumno na pručki in neudobnem aluminijastem stolu. Tokrat sva bila še bolj drzna in sva si mizo prinesla povsem zraven jezera, kjer naju nihče ni mogel spregledati. Ampak, nama je tudi to uspelo, haha. Mimo naju so hodili, kot bi bila zrak. Obiskovalce jezera so zanimali zgolj in samo pedalini, ki so jih lahko najeli za eno uro in s katerimi so "odkolesarili" po jezeru. Spogledala sva se in se vprašala: "Kaj sploh midva tu počneva? To sploh ni pravi kraj niti čas, kaj šele način za predstaviti turistom to sveto rožico. To bi vendar morala vedeti! Saj sva čutila, da nekaj ne štima, a sva si znamenje Asklepija in Hebe napačno razlagala." Takoj ko sva se tega zavedla, sva začutila močno olajšanje. Končno sva le razrahljala kravati in se prepustila dnevu. Situacija nama je počasi postala smešna, turisti so nama postali smešni v tem svojem teku za pedalini, še najbolj smešna pa sva bila med njimi midva, s svojo mizico, pručko in neudobnim aluminijastim stolom. Vedela sva, da je ta vroč julijski dan najin zadnji prodajni dan ob jezeru. Najina turistična vojna se je končala brez žrtev. Predala sva jo v roke "pedalinarjem", midva pa sva jo ucvrla stran, hitro kot se je le dalo. Hja, prav hitro ravno ni bilo, saj sva prepešačila celo pot v hrib, vse do štiri kilometre oddaljenega Kournasa. Mimo naju namreč ni peljal niti en sam avto.

Konopljika objema jezero

"Asklepij, tokrat te nisva razumela!"

"Niti tebe, Heba!"

Naše odločitve nam tkejo življenje. Če so dobre, se dobro počutimo, a hkrati lahko kaj hitro na njih zaspimo. Če so slabe, nam ne dajo miru toliko časa, da se jih zavemo in se z njimi spopademo, a takrat tudi zares živimo.

Najina odločitev o načinu prodaje konopljike se je izkazala kot neprimerna. Zato sva jo spremenila. Tako nama ne gre. Treba bo kako drugače. Kako? Še ne veva. Veva pa, da bo prišel čas, ko bova vedela.

Kot "duheca" prišla, kot "duheca" odšla...

…Vsak dan začnemo znova. Vsak dan se moramo nanovo odločati. A k sreči lahko vsak dan svoje odločitve tudi spremenimo…