"Kanjon mrtvih"

"Kanjon mrtvih"… te popelje skozi… raj. Ko sem prvič slišala za ta kanjon, sem kar malo težko požrla slino, kajti že ime samo je nakazovalo na nekaj… groznega. Veliko čudnih misli je letelo čez glavo, od tega, da je verjetno zelo nevaren in je primeren samo za junake… ali pa je tako "mrtev", da imaš občutek, da si se znašel pri Hadu… ali pa… mnogo srhljivih slik je bilo potegnjenih iz filmskega spomina možganov…

Iz nelagodja me je potegnilo malo bolj natančno informiranje o njem in kar malo v zadregi sem bila ob spoznanju, da me je lastni um tako prestrašil. To pa samo zato, ker se nisem prej dobro pozanimala o tem, danes lahko rečem le… prelepem naravnem čudežu.

Jama Pelekita

Ne vem, kaj me je zbudilo. A, ko sem se dvignila na komolce, me je prav na hitro poleglo nazaj. Jankec se je guncal kot še nikoli. Zadržala sem dih in čakala. Guncanje kar ni ponehalo, še stopnjevalo se je in za finale še en močan nihljaj v levo in desno. Zatem se je tresenje zelo počasi umirjalo. "To pa je bil potres, a?!" je spregovoril Sebastjan. "A ti tudi bediš? Nisem vedela! Kaj si videl to?! Tako nas pa v Jankecu še nikoli ni zaguncalo! Ta je moral biti pa res močen." sem bila takoj mirnejša, da sem le zaslišala Sebastjanov glas. Ura je bila pol dveh. "Čakaj, bom takoj preveril, kje je bil. Navadno traja kakšnih pet, deset minut, da ga zabeležijo na strani. Evo, ga že imam! Uh, v morju v bližini Karpatosa, globina 60 km, magnituda pa kar 5,4 po EMS!!! To pa je do sedaj najmočnejši, kar smo jih občutili tu, na Kreti. Kako se je Jankec zaguncal! Še dobro, da ga ni vrglo z dvigalk!"

"Široko" na Kreti

Po vrtoglavi  panoramski cesti, ki je mestoma z izpodjedenimi bankinami poskrbela za moje široko odprte oči, sva se spustila v zaliv z dolgo peščeno plažo. Ob plaži so štiri taverne, na robovih tega "amfiteatra", ki obroblja zaliv, pa množica posameznih turističnih apartmajev. Tudi tu je očitno zemlja zelo rodovitna, saj je velik del te male ravnine med koncem kanjona in morjem prepreden z vrtovi. Verjetno so last prebivalcev Zgornjega Zakrosa, ki so tudi začeli s svojimi spomladanskimi opravili. Pozimi je Spodnji Zakros bolj kot ne osamljen. Včasih pa je bilo tu živo celo leto. Spiva nedaleč od razvalin zelo pomembne minojske palače, ene izmed štirih na Kreti. Zaliv je dobro zaščiten, zato je bil Zakros v minojskih časih pomembna trgovska morska povezava vzhodne obale Krete z Egiptom in Bližnjim Vzhodom. Palača je bila zgrajena okrog 1600 let pr.n.št. in uničena (najverjetneje) v potresu in cunamiju ob izbruhu vulkana na Santoriniju leta 1450 pr.n.št., skupaj z vsemi ostalimi minojskimi naselbinami. Nikoli pozneje ni bila ponovno zgrajena, saj je bilo takrat tudi konec minojske civilizacije.

Kanjon Hohlakies

Zbudi me najbolj osovražen nočni zvok ob ušesu: "Bzzzzzzz!" In utihne! Neee, komar!!! Sunkovito zamahnem z roko in se klofnem po licu. Uh, upam, da mi ga je uspelo zadeti! Nov "Bzzzzz… zzz…zzzz!" podre vse moje upe. Dvignem glavo in vidim Sebastjana, kako že sedi in maha nekam "v prazno" okrog sebe. Vse besede so odveč. Nisva sanjala. "Le kako je ta vampir prišel notri?!" se  sprašujeva. Prižgeva luč in iščeva. "Kam si se zdaj skril, pridi, pridi, ti bom nekaj dal!" Nič. Ta krvoses točno ve, da vse, kar lahko ob tej uri dobi od naju, je ena velika... klofuta! Čakava, čakava, krmežljavo gledava v "nič", ura je šele pol petih! Tako bi še malo pospala! "In tudi bova!" se odločno spet pokrijeva čez ušesa, samo nos pustiva zunaj. Skrila bi tudi tega, če bi se le dalo, a dihati pač morava. Pod odejo se kuhava, a midva se ne dava. "Ne boš, ne, ne boš!" so zadnje momljajoče besede, preden naju spet zagrne spanec.

Obarvani dnevi

Zadnje jutro v Vaiu me je spet postavilo na »mesto«. Kreti sem obljubila, da v bodoče ne spregledam več njenih lepih, v čudovite barve ogrnjenih ram. Začenja se pravi smisel najinega odhoda iz stanovanja… življenje v objemu prebujajoče se narave in raziskovanje skritih kotičkov, ki jih bova, ponovno polna navdušenja, občudovala. Zato, še enkrat: »Pozdravljena, Kreta, razigrana mlada lepotica in hkrati velika, modra starka! Danes se vse začenja znova!«

Mrk

Danes je sončni mrk. Trenutek, ko se ustaviš. Ko pomisliš. Ko se ozreš nazaj. In, ko se marsičesa spomniš. Energije ob mrku so močne, pritiskajoče, v tebi se nekaj dogaja, kar si ne znaš razložiti, hkrati pa tega ne zmoreš ustaviti… Ko pa se zgodi mrk v Ribah, kot je to danes, misli sanjavo "zaplavajo"…

Spala sem dolgo, stežka odprem oči in se počasi poslavljam od noči. Glava je dlje kot običajno zaspano zmedena in prva kava samo delno odplakne nočno utrujenost. Šele druga spravi iz mene razumljive besede. Sebastjanu opravičilo in razlaga nista potrebna, saj se dovolj poznava in nama minute blagodejne tišine ne povzročajo težave. Vzela sva si zgolj "svojih pet minut".

Teden dni s palmami

Prvo jutro v Vaiu. Po dolgem času prisluhnem… naravi. Veselo žvrgolenje ptičkov mi privabi nasmeh na usta. Končno! Odgrnem zavese in pogled se mi ustavi na beli morski peni, ki enakomerno zaliva obalo. "Zgodba iz Tisoč in enega dne in… noči. Val za valom…, danes prijazno in nežno, jutri besneče in trdo poljublja robove otoka, ki pokončno in kljubovalno drsi skozi čas… 

Koliko "nas" se je v tem večnem času menjalo, le Kreta je še vedno… ena in edina!"

Klic svobode

Marec, mesec žvrgolenja ptičkov in prebujanja čudovite kretske narave, je tudi naju predramil iz zimskega spanja. Začela sva hrepeneče zreti skozi okno stanovanja in v naju se je naselil nemir. Zaželela sva si premika. Jutranjega pogleda skozi, zaradi teže let že malo zamegljeno, Jankovo šipo.

Morava malo na prosto, na sonce, zrak..., svobodo!

Kako v nedeljo zaslužiti za večerjo?

Zadnji vikend z Marchelosom pred njegovim enomesečnim odhodom k svojima puncama na Nizozemsko smo si "zmislili" piknik v Vaiu. Nedelja, ura je pol enih, zunaj je krasen dan, jasno in toplo, za piknik imamo vse, še detektor pod pazduho in… gremo! Tokrat si je Marchelos pri bratu Manolisu sposodil "ta nobel" avto, tak, za štiri. O, kakšno udobje po pickupu! Vai je bil še prazen, pesek na plaži že segret od sonca in palme so nas velikodušno povabile v svojo sredino. Pogrnili smo si šotorsko krilo, saj smo vendar prišli na piknik in se za trenutek prepustili toplim sončnim žarkom. Zadnjih štirinajst dni je bilo mrzlo, deževno in neprijazno vreme, zato smo s polnimi pljuči vdihnili svežo sapico, ki je vela iz palmovega gozdička in pozdravili lep, sončen dan.