Sporočilo pravnukom: Čakati ali delovati?

Izvili smo se iz hladnega objema hiše v Vryssesu, nismo pa imeli načrta za naprej. Vse se je zgodilo prehitro. Najeti nekaj drugega, cenejšega, toplejšega, imeti morava tudi prostor za pripravo konopljike. A naše želje in realnost so si ves čas nasprotovali. Najprej smo bili prepričani, da bo najem drugega stanovanja zelo enostaven...

Ampak...

In…, pred nami je bila nova preizkušnja. Tokrat smo se morali izkazati v potrpežljivosti. Začelo se je zelo obetavno. Naš prijatelj Spiros nam je zrihtal začasen "postanek" v hišici prijatelja iz Aten, ki naj bi bila prazna vse do poletja. Tako smo imeli nekaj dni za ureditev misli.

Hišica je na hribu v vasici Filippo, 4 km oddaljena od Vryssesa. "Jankec, gremo! Juhu! Adijo, mrzli in vlažni Vrysses!"

"Dober dan, Filippo!"

Hišica v Filippu je namenjena poletnemu dopustovanju utrujenih in izmozganih Atencev. Zato smo bili veselo presenečeni, ko nas je takoj ob vstopu pozdravil mali gašperček na drva! Seveda ga je Sebastjan takoj usposobil, nekaj polen je bilo že pred hišo. Ooo, kako se je prileglo! Po dolgih štirih mesecih mrzlih nog smo sedaj posedli okrog tega malega čudeža kot otroci pri uri pravljic. Prostor se je zelo hitro segreval in po slabi uri smo vsi trije sedeli v kratkih rokavih in odpirali vhodna vrata. Zraven pa se ves čas samo smehljali. To smo pa res tako pogrešali! Zdi se mi, da smo se končno odtajali od te neprijazno mrzle in vlažne "vrišeške" zime. Naš prvi dan v Filippu je minil v ponovnem zlaganju naših osebnosti.

Šele naslednji dan smo si bolj podrobno ogledali okolico našega začasnega bivališča. Hišica stoji na robu vasice, široka dovozna pot, po kateri je suvereno zapeljal Jankec, je obrobljena s travo, na sredini katere stoji prelepa oljka. Zjutraj nas je zbudilo žvrgolenje ptičkov, kljub hišam v bližini nismo zaznali človekove prisotnosti. Blažen mir! Kar nismo se ga mogli dovolj naužiti…

Samo narava s ptički

Že tretji dan pa smo ponovno zagnali mašinerijo, saj smo morali nadaljevati z iskanjem naslednjega "drugega doma". Tokrat smo precej bolj preudarno vstopali v posamezno stanovanje. Izkušnja iz Vryssesa je bila še zelo sveža, zato se nismo zaganjali. A počasi so ogledi še primernih bivališč pričeli kopneti in ugotavljali smo, da se stvari bolj in bolj zapletajo. Kakor hitro smo se pričeli veseliti, se je nekaj podrlo in premetavalo nas je z leve proti desni, da nismo več vedeli, kako in kaj. Predvsem pa, kdaj??!! Kljub tem premetavanjem, ko smo se v nekaj primerih celo že dogovorili, pa je nato vse skupaj spet padlo v vodo, smo ves čas verjeli, da se to dogaja z določenim namenom… Ker nas nekaj čaka… A v takšni situaciji se je tako težko brzdati. Ker nikoli ne veš, kaj se učiš. Ali moraš biti potrpežljiv in počakati… Ali pa moraš delovati??? Kaj je zdaj tisto, kar moraš narediti? Si premalo potrpežljiv in ne zaupaš svoji poti ali premalo dejaven in bi moral še kaj storiti? Ta lekcija je bila res kar težka, saj smo se vmes celo to odločili, da si Ana sama najame manjše stanovanje, midva pa jo mahneva z Jankecom sama naprej. Vendar pa nam to niti malo ni dišalo, saj si nismo želeli, da bi se naše poti na tak način ločile. Ločili se bomo, ko pride čas in ko si bomo to sami želeli, ne pa, ker bi bili to prisiljeni narediti. Kaj torej? Čakati ali delovati? S Sebastjanom sva vsej tej negotovosti navkljub pridno nabirala različne zdravilne rožice, ki so pričenjale cveteti z vso svojo zapoznelo spomladansko bujnostjo. Pripravila sva veliko zdravilnih vodno-glicerinskih maceratov, namenjenih naravnemu zdravljenju različnih zdravstvenih tegob.

Velika mati Platana

Topel pomladni dan je vabil na izlet

A čas v Filippu je tekel… Na "stanovanjski listi" pa še nič novega! Čakati ali delovati? Par dni "postanka" se je raztegnilo v en mesec! Ogledali smo si že enajst stanovanj!! Malce smo bili vseeno zaskrbljeni. Vendar pa…, prepričani, da je vse prav.

Strah, veselje, skrb, razočaranje, smeh, jeza, upanje…, vse to se je v tem mesecu zmešalo v močan koktejl čustvenih odzivov na stanja, ki so jih prinašali posamezni dnevi.

Nato pa… teden dni pred Veliko nočjo je Ano poklical prijatelj Andreas in jo vprašal, če še iščemo stanovanje. "Ja, še vedno," je že rahlo naveličana nad vsem skupaj odgovorila Ana. Par Andreasovih stavkov ji je osvetlilo lice in po koncu pogovora je bila precej boljše volje. "Andreas pravi, da je v vasici Kournas, štiri kilometre naprej od jezera, prazna stara hiša, ki jo želi lastnik oddati nekomu za dalj časa. Najemnina ni visoka, okrog hiše, ki je sicer res stara, pa je veliko posestva, primernega za obdelovanje. V hiši že tri leta nihče ne živi, lastniku pa bi bilo kar pogodu, če bi se jo ponovno naselilo. Sedaj pride Andreas sem, jo greva skupaj pogledat…"

Prijatelj Andreas

In, obrnili smo nov list v knjigi našega življenja…

Prišla je Velika noč. V petek pred tem največjim grškim praznikom so v Vryssesu priredili sejem domačih izdelkov. Odločili smo se sodelovati. Pripravili smo Navadno konopljiko, s Sebastjanom sva naredila nekaj negovalnih krem za ženske, nekaj negovalnih olj za brade kretskih mož, Ana pa je s prijateljem Spirosom šla vse to predstavit grškim domačinom (in prvim letošnjim tujim turistom). Vrnila sta se nasmejana, saj jima je uspelo prodati kar za 100 € naših izdelkov! Kako smo bili veseli! To nam je dalo še dodatnega zagona pred vselitvijo v hišico na začetku vasice Kournas, za katero smo si želeli, da končno postane naš res prijazni drugi dom…

Velikonočni sejem v Vryssesu

Tokrat se je tudi Jankec strinjal, saj je, sicer malo okorno, a kljub temu odločno smuknil mimo murve in se ustavil vzdolž hiše… ob ograji, polni majhnih dišečih vrtnic. "Tako, to bo odslej moje mesto. Cvetoče, dišeče… polno življenja…"