Sporočilo pravnukom: Poletni solsticij

V življenju se nam ves čas kažejo znamenja. Raznorazna. Le brati jih je treba. Včasih so nežna, včasih ostra, včasih čisto kratka, a povsem nepričakovana, zgolj kot smeh Resnice, ki se nam je prišla le toliko pokazat, da se zavemo, v kakšni zablodi živimo. Obstaja kar nekaj možnosti, kako delovati…, znamenja lahko upoštevamo in delujemo sinhrono z njihovimi namigi…, lahko se zanje ne zmenimo…, lahko jih zavestno ignoriramo…, lahko pa tudi, da jih enostavno ne razumemo, kljub prepričanju, da smo bolj pametni od univerzuma samega. Kajti, znamenja niso vedno prijetna, zato jih kdaj namerno "prezremo". Čeprav to ne pomeni, da jih nismo videli. O, ne, takrat še bolj pozorno spremljamo vse okrog nas in samo čakamo, s katerega konca nas bo lopnilo po glavi. Ampak, ker je v tem času toliko pesimizma in negativnosti v svetu, bom raje spregovorila o enem lepem, toplem, človekoljubnem znamenju, ki nas je čakalo v sto let stari hiši, polni neuporabne šare in smeti…

S Sebastjanom sva se, kot že rečeno, najprej spopadla z okolico hiše: očistila terase, znosila na kup veje, ki so posekane ležale pod drevesi, na roke "pokosila" velik del posestva, pripravila vrt, skratka spravila posestvo v eno normalno bivalno okolje, vendar pa nama je naša predvidena bodoča dnevna soba ves ta čas ostajala v mislih kot prostor, ki ga bo nujno potrebno pred zimo vsaj za silo urediti. A zaenkrat so bili dnevi tako topli, pravzaprav v začetku junija že prav vroči, da sva počitek in oddih iskala le v senci pergole na dvorišču. Ana je spala v novejšem delu hiše, midva v Jankecu, saj je Jankčeva postelja za naju še vedno največja in najbolj udobna, torej se nam s to sobo ni mudilo. Prvi mesec in pol je tako soba ostala nedotaknjena. Ob prihodu sem jo le na grobo počistila, detajle sem pustila za jesen. In, kot rečeno, znamenje se pojavi nepričakovano, a vedno ob pravem času…

Krepko smo že stopili v junij, ko sva se odločila, da staro, težko omaro, ki je kazala morda še kakšno dodatno leto uporabe, prestaviva iz dnevne sobe v jedilnico. Najprej pa sem morala pregledati, kaj vse je še v njej. Sprejela sem že misel, da so v hiši, ki smo jo najeli, bolj ali manj stare, z uporabo v preteklosti že zelo načete, da ne rečem iztrošene stvari. Pa daleč od tega, da bi bili kaj posebno fini, saj smo se z leti v Jankecu naučili marsikaj obnoviti, popraviti, predvsem pa dolgo uporabljati. Glede na naš žep smo vedno dvakrat premislili, kaj in če sploh potrebujemo prav "to stvar". Zanimivo, če zdaj pomislim, kolikokrat smo ugotovili, da se lahko tudi kako drugače znajdemo, tudi brez "te stvari". Kasneje smo z malo domišljije, velikokrat tudi smeha, prav izvirno nadomestili "to stvar", ki bi nam brez zadrege segla v žep, pa še prostor v Jankecu jemala. A kljub tej naši nezahtevnosti in prilagodljivosti v najeti kournaški hiši resnično nismo uspeli prav veliko stvari spraviti v normalno uporabo. Tako da je res večina romala v smeti. Vse dokler nisem odprla predala stare, težke omare v dnevni sobi. Zgolj z namenom, da stresem šaro v kanto in jo bova lažje prenesla v sprejemnico. Pogled mi je pritegnil glinen relief, z zelo znano podobo. K njemu sva se večkrat priporočala in ga prosila za nasvet in uvid. "Sebastjan! Pridi pogledat, kaj se je skoraj dva meseca skrivalo v tem predalu!" "Kaj si našla? O, saj to je Asklepij! Ne morem verjeti!" Hm, ob vseh neuporabnih stvareh, ki so ležale po hiši, je bil to pravi mali čudež. Pa prav Asklepij, bog zdravilstva! To je pa resnično močno znamenje. Po vsej tej poti zadnjega leta dni, ko so naju obhajali dvomi, ko naju je lovil strah, ko so se nama stvari izmikale in nama uhajale izpred oči, ko sva se kdaj znašla pred zaprtimi vrati brez kljuke…, sedaj prideva natanko pred Asklepija! Njegova podoba nama je vlila novo energijo, nama ponovno široko razprla krila in spet sva jasno uzrla najino pot. "Oh, Sebastjan, to gotovo ni naključje! Dobila sva potrditev, le nadaljevati morava! Smer je prava, pa čeprav sva kdaj v to podvomila. Asklepij nama bo pomagal, da jo ohraniva. Zdaj to vem! Dvomi so se razblinili!"

"Poglej, Irena, tu je še ena podoba!" je zaklical Sebastjan in iz drugega predala omare potegnil še eno podobno glineno sliko, s prav tako pomenljivim sporočilom. Heba! Boginja mladosti! Ja, naj vrelec življenja v nas nikoli ne usahne!

Očistila sva prah s podob in jima namenila posebni mesti v hiši, kajti zaprt predal omare gotovo ni prostor, ki si ga zaslužita.

Navdušena nad pomenljivo najdbo sva nato brez večjih težav prenesla težko omaro v sprejemnico…

Naslednji dnevi so nama tako polni energije minevali v duhu Asklepija in Hebe.

Kdo sta sploh Asklepij in Heba?

ASKLEPIJ

Asklepij je v grški mitologiji bog zdravilstva (njegov rimski dvojnik je Eskulap).

Bil je sin boga Apolona in smrtnice, tesalske princese Koronis. Koronis je med nosečnostjo Apolona prevarala, zato jo je ubil.

Ko je ležala na grmadi, je Apolona zapekla vest in začutil je usmiljenje do nerojenega otroka v Koronisinem telesu, zato ga je izrezal ven ter ga dal v vzgojo in uk kentavru Kironu. Kiron je Asklepija naučil umetnosti zdravljenja. Bil je izredno spreten, hitro se je učil in postal je tako vešč, da je znal mrtve obuditi nazaj v življenje.

To pa ni bilo pogodu bogu podzemlja Hadu, h kateremu mrtvi niso več prihajali. Pritožil se je vrhovnemu bogu Zevsu, svojemu bratu, ki mu Asklepijevo obujanje mrtvih prav tako ni bilo povšeči. To je bilo v nasprotju z naravnim redom, predvsem pa je bilo to rezervirano za bogove in ne za navadne smrtnike. Zato je Asklepija kaznoval tako, da ga je pokončal s svojo strelo. Ker pa je kljub temu občudoval njegovo veliko znanje in delo, ga je po smrti povzdignil med zvezde in danes lahko Asklepija vidimo v ozvezdju "Kačenosec".

Z ženo Epiono je imel osem otrok, pet hčera in tri sinove. Njegove hčere so bile: Higieia (boginja/poosebljenje zdravja, čistoče in higiene), Ias (boginja/poosebljenje okrevanja po bolezni), Akeso (boginja/poosebljenje procesa zdravljenja), Aglea (boginja/poosebljenje žarečega zdravja) in Panakeia (boginja splošnega ozdravljenja).

Njegovi sinovi pa so bili: Machaon, Podaleirios in Telesphoros. Machaon in Podaleirios sta se borila na strani Grkov v Trojanski vojni, kjer sta se, tako kot njun oče, izkazala kot visoko cenjena zdravnika - kirurga. Machaona je v zadnjem, desetem letu Trojanske vojne ubil Helenin bivši snubec, tesalski kralj Evripil, Podaleirios pa je vojno preživel in se pozneje naselil v Karii, regiji v zahodnem delu Anatolije. Tretji Asklepijev sin, Telesphoros, je bil bog okrevanja, ki je prinesel dovršitev okrevanja po bolezni ali poškodbi. Pogosto je bil spremljevalec svoje sestre Higie. Na antičnih kovancih in reliefih je upodobljen kot pritlikavec, ogrnjen v široko ogrinjalo, na glavi pa ima kapuco ali kapo. Včasih drži v rokah zvitek papirja ali tablico.

Asklepij je upodobljen kot prijazen, bradat mož, ki drži v roki palico, okrog katere se ovija kača. Palica s kačo je ostala simbol medicine vse do današnjih dni.

Bil je tudi zavetnik in slavni praoče Asklepiad, antičnega ceha zdravnikov.

Največje doslej znano Asklepijevo svetišče, ki so ga odkrili šele leta 1930, je bilo v Epidavru (majhnem mestecu ob Saronskem zalivu na polotoku Peloponezu), ki naj bi bil njegov rojstni kraj. Asklepejon (zdravilni tempelj) leži približno 16 km iz mesta in je bil najbolj znano središče za zdravljenje v klasičnem svetu. Tja so prihajali bolni ljudje v upanju, da bodo ozdraveli. Če so želeli izvedeti, katero je pravo zdravilo za njihove bolezni, so morali preživeti noč v veliki spalni dvorani. V sanjah se jim je prikazal Asklepij in jim svetoval, kaj morajo storiti, da bi ozdraveli.

V svetišču so našli gostišče s 160 sobami, gledališče, stadion in gimnazijo. V okolici so tudi mineralni izviri, ki so jih uporabljali pri zdravljenju.

Asklepijevo področje je bilo zdravljenje živih, Artemida pa je skrbela za zdravje ljudi, ki so bili med mrtvimi in živimi. Zato ženske od sedmega meseca nosečnosti do nekaj tednov po porodu niso smele v zdravilišče, ker niso veljale za povsem žive. V kompleksu zgradb je bil tudi Artemidin tempelj.

Svetišče v Epidavru je bilo znano še sredi 5. stoletja n.št., čeprav se je uveljavilo krščanstvo, ki je preročišče ukinilo in ga spremenilo v krščanski zdraviliški center.

Tudi na Kreti sta dva Asklepijeva svetišča, oba na južnem delu otoka. Eden je v Lentasu, drugi (v njem smo se spoznali s Slovencem Aleksandrom) je v Lissosu.

HEBA

Heba je bila v grški mitologiji boginja večne mladosti, hči Zevsa in Here. Grki jo imenujejo "Ivi", v stari grščini "hebe" pomeni "mladost", oz. "pomlad življenja". Njena rimska dvojnica je Juventus. Na Olimpu je bila točajka, bogovom je stregla nektar in ambrozijo, hrano, ki daje bogovom nesmrtnost in večno mladost. Poleg tega je vpregala konje v kočijo svoje matere Here, ko je ta kam odhajala ter pomagala pri kopanju in oblačenju svojemu bratu Aresu, ko se je vračal iz bitk.

Ta dela je opravljala, vse dokler ni bil med bogove povzdignjen Herakles in se je z njim poročila ter mu rodila dva sinova, Alexiaresa in Aniketosa. Njen naslednik pri točenju nektarja je postal prelepi mladenič Ganimed.

Domnevno naj bi Heba imela moč povrniti mladost.

V mestih Phlius in Sicyon na SV delu polotoka Peloponeza so jo imenovali Dia in jo častili tudi kot boginjo odpuščanja, vsi tisti, ki so iskali zatočišče v njenem svetišču, so tu prejeli polno odpuščanje. Osvobojeni zaporniki naj bi v posvečenem gozdičku cipres v Phliusu, kjer je bilo svetišče, obešali svoje zaporniške okove.

Bila je tudi zavetnica mladih nevest in spremljevalka boginj poroke: Here (boginja zakonske zveze), Harit (rimske Gracije - tri boginje: lepote, ljubkosti in mladostne miline, ki širijo naklonjenost, veselje in radost), Afrodite (boginja ljubezni in lepote) in Harmonije (boginja skladnosti in zakonske sloge).

Hebi posvečena žival je bila kokoš, njena simbola pa lončeni vrč in čaša.

Obe podobi nikakor nista slučajno tu, v tej hiši, vidiva ju kot močno znamenje na najini poti. Morda pa pomenita prelomnico v življenju, ki bo dokončno poravnala smer najinega delovanja v prihodnosti. Hm, zdravilne kapljice, mazila, kreme… Kdo ve, morda pa končno res odpreva tista "prava" vrata. Tokrat s kljuko.

Dnevi so nama torej minevali v novem zagonu in približeval se je vrh leta, čas, ko slavimo in počastimo moč Sonca, velikega očeta, ki daje življenje in veliko Mati Naravo ter njuno usklajeno dihanje skozi leta, stoletja, tisočletja… Prišel je Poletni solsticij.

Pospremljena z odobravajočim pogledom Asklepija ter prikupnim nasmehom Hebe, sva se s Sebastjanom vročega junijskega dne peš iz Kournasa spustila do 8 km oddaljene rečice pod Episkopijem, ki sva si jo izbrala za darovanje najinih kapljic Asklepiju ter zahvalo vsem, ki so nama v tem letu pošiljali znamenja. Takšna in drugačna.

"Hvala vsem!"

"Hvala, Asklepij, za vodenje pri pripravi kapljic!"

"Lepe želje za domače in prijatelje!"

Ko sva se vrnila v Kournas, naju je iz taverne pri Babisu poklicala Eleni in naju povabila na kavo in njen čudoviti galaktoboureko. Oooo, kako se je prileglo!

K mizi je pristopil sosed Aleksis in naju vprašal, če bi imela malo belo mucko. "Kaj?" sva malce zmedeno vprašala. On pa je že stopil proti svojemu avtu ter nama pomignil, naj mu slediva. Pod gajbico v prtljažniku sva zagledala belooranžno kepico, ki je presunljivo zamijavkala, takoj ko nas je zagledala.

Preden sva sploh razumela, kaj se dogaja, že sva odhajala iz taverne z belooranžno kepico v naročju proti domu.

"Asklepij, Heba, prosim, pomagajta! Kakšno znamenje je pa sedaj to?"

"To je darilo Poletnega solsticija. Poskrbita za to nebogljeno življenje."

Morda nisva vsega popolnoma razumela, je pa zato srce občutilo nekaj zelo lepega, toplega in iskrenega ob tem majhnem, sestradanem kosmatinčku, ki je zaupljivo tiščal glavo v Sebastjanove prsi.

"Kako pa bo mucku ime?"

"Naj bo… "Filos" (grško "Prijatelj").

"Ja, naj bo naš… Prijatelj!"