Uspelo nam
je narediti še en krog okoli sonca. Pred nami je zopet pomladanski ekvinokcij.
Kako velik dan je to! Za naravo. Katere
del smo tudi mi. Vsaj morali bi biti. Čeprav imam občutek, da smo vse bolj
oddvojeni od nje. Obnašamo se že tako, kot bi bili na svetu samo mi pomembni,
vsa ostala "živelj" je pa poleg nas samo zato, da nam služi. V davni
preteklosti je bil človek v veliko večji simbiozi z naravo in njenimi darovi.
Spoštoval je njeno dobrotljivost in se ji zanjo znal zahvaliti. Naš, za
večino ljudi vsaj čudaški, če ne že kar nenormalen način življenja, nam je v zadnjih letih k sreči omogočil
prav to…, biti v nenehnem stiku z naravo. Jo ves čas čutiti povsem blizu, tako
v njenih lepih kot tudi muhavih trenutkih. Ves čas smo dihali z njo, se učili, bili hvaležni za njeno prijaznost in se kdaj bali njene jeze..., a vedno znova občudovali njeno mogočnost. Ob njeni veličini smo vedno znova ugotavljali, da smo mi, čeprav del nje, pa vendarle... samo ljudje!
