Na vzhodno Kreto po potrpežljivost in navdih

Prihod destilatorja naju je povsem prevzel. Komaj sva brzdala nestrpnost, saj ta del leta ni ravno idealen čas za destilacijo katerekoli izmed okoliških rožic. Morda le za cipreso. Vendar pa cipresa velja za eno izmed bolj zahtevnih, zato se je nisva želela lotiti kot prve. Le kako bova lahko počakala tako dolgo, da bo pravi čas za prvi pravi preizkus našega "srebrnega kotlička", ne da bi naju vmes razgnalo, haha??! In kot že mnogokrat v življenju, je nenadoma, iz kdovekje iz vesolja, pred naju padla rešitev. Najboljša možna! Sredi aprila naju je poklicala Zlatka: "Hej, sem na plaži v Falassarni in sem razmišljala…, a bi šli za par dni na obisk v Sitio?"

Še en krog...

Uspelo nam je narediti še en krog okoli sonca. Pred nami je zopet pomladanski ekvinokcij. Kako velik dan je to!  Za naravo. Katere del smo tudi mi. Vsaj morali bi biti. Čeprav imam občutek, da smo vse bolj oddvojeni od nje. Obnašamo se že tako, kot bi bili na svetu samo mi pomembni, vsa ostala "živelj" je pa poleg nas samo zato, da nam služi. V davni preteklosti je bil človek v veliko večji simbiozi z naravo in njenimi darovi. Spoštoval je njeno dobrotljivost in se ji zanjo znal zahvaliti. Naš, za večino ljudi vsaj čudaški, če ne že kar  nenormalen način življenja, nam je v zadnjih letih k sreči omogočil prav to…, biti v nenehnem stiku z naravo. Jo ves čas čutiti povsem blizu, tako v njenih lepih kot tudi muhavih trenutkih. Ves čas smo dihali z njo, se učili, bili hvaležni za njeno prijaznost in se kdaj bali njene jeze..., a vedno znova občudovali njeno mogočnost. Ob njeni veličini smo vedno znova ugotavljali, da smo mi, čeprav del nje, pa vendarle... samo ljudje!