Kakšen smisel iščemo?

Prvi meseci toplega, kaj toplega…, vročega kretskega kalokerija (poletja) v stari hiški na robu Kournasa je za nami. Tako je življenje… vroče - mrzlo. In obratno…

Iz salamensko mrzlega Vryssesa smo privreli v salamensko vroči Kournas. A tu se zgodba začenja popolnoma drugače. Moram reči, da veliko bolj prijetno. Seveda se tudi tu kdaj zatakne, a brez tega pač ne gre. Sploh pa, ne vem, če bi mi bilo življenje lepše, če bi vse teklo kot po maslu. Občutek imam, da bi se tudi "putra" kaj kmalu naveličala in spet bi iskala nove izzive, nove zanke, nove zaplete…, nov smisel…

Vse še nekako gre, le smisla človek ne sme izgubiti. O tem sva se s Sebastjanom že ničkolikokrat pogovarjala. Človeku lahko vzameš prav vse, le iluzije mu ne vzeti, brez nje nič na tem svetu nima smisla. Smisel pa nam je potreben tako kot zrak, ki ga dihamo. Vse: kvaliteta našega bivanja, ustvarjalnost, kreativnost, mentalna in čustvena stabilnost…, vse to je podrejeno moči smisla. On je tisti, ki nas žene in usmerja naše korake. Lahko je zelo enostaven in kratkotrajen, lahko pa ga raztegnemo daleč v prihodnost, ne glede na to ali se bo potem dovršil ali ne…, samo, da JE!

In…, kakšen smisel smo sedaj mi našli v Kournasu?

Skozi pretekle mesece, kar smo tu, smo jih našli več. Pravzaprav so se nam sproti pojavljali, se spreminjali in prilagajali stanju, v katerem smo se znašli. Prve dni pa smo bolj kot ne tuhtali, kaj sploh je naš smisel tu.

Kot rečeno, hiška je stara, večji del kamnita, dnevna soba, spalnica in zunanja kopalnica brez sramu izkazujejo svoja leta, blizu sto naj bi jih bilo, tla so betonska, malce novejša je le kuhinja s sprejemnico.

Notranje dvorišče zadaj za hiško se nam je takoj prikupilo, saj stopiš v popolnoma drug svet, odmaknjen in tih, najbolj pa nas je prevzel čudovit razgled preko kamnitega zidu na robu dvorišča. Sinje nebo se je daleč pod nami stikalo s temno modrino morja. Čeprav oddaljeno par kilometrov, se mi je zdelo tako blizu, da bi se ga skoraj lahko dotaknila. Ogromna modra luža mi je zbudila spomine na trenutek, ko smo se pred petimi leti s trajektom prvič približevali temu magičnemu otoku. Morda sem takrat z očmi nezavedno oplazila prav ta košček Krete, kjer danes stojim. Kdo bi vedel. Vem pa, da mi je takratni prihod, ne vem zakaj, privabil solze v oči. Oba s Sebastjanom sva začutila, kot bi prišla nekam, kjer sva nekoč že bila. Kot bi prišla… domov…

Bo prav Kournas tisti, ki bo postal naš novi dom? Kaj vse nas tu čaka? Karkoli že bo, prav to, da zdaj tega še ne vemo, daje življenju "žmoht".

Pogled se mi je sprehodil še na drugo stran hiše. Prelepa gorska veriga varuje hrbet vasice, ki se je ob našem prihodu kopala v soncu. Ooo, kje smo! Pred nami morje, za nami gore, niti v sanjah ne bi pomislila, da bom kdaj imela priložnost živeti v takšnem okolju. Oboje, tako morje kot gore so na stežaju roke! Panorama, ki me je povsem očarala…

...spredaj morje...

...zadaj gore...

A naj nadaljujem z okolico hiše…, na sredini dvorišča stoji mandelj, njegove veje se dotikajo dišečega jasmina, ki je pogumno preplezal kamniti zid in svoje drobne listke izzivalno  naslonil na okno kopalnice. Stopnico na spodnjo teraso pa varuje sama kraljica rož, prelepa vrtnica, zaradi neobrezovanja zadnjih let polna podivjanih mladih poganjkov s popki, ki obljubljajo kraljestvo opojnih cvetov. S strehe se spušča trta, ki je ob našem prihodu ravno začela prepletati svoje liste čez žice na latniku. Sebastjan jo je z veselim obrazom pozdravil, saj mu je s svojimi zelenimi vijugami napovedovala prijetno senco v vročih poletnih dneh. Celoten prostor naokrog je, kljub zanemarjenosti, oddajal dobro energijo, čutili smo se sprejete in zaželjene. 

...mandelj, trta...

Kraljica rož

Vse to je (hvalabogu) prevagalo, ko je naš pogled drsel po preostalem delu posestva, ki obkroža hišo. Takrat sploh še nismo vedeli, kako veliko je, saj je bilo vse zaraščeno, nepokošena trava, visoka več kot meter in pol, je zakrivala vse, tudi dve majhni zidani hišici, ki sta v preteklosti nudili skromno pribežališče kokoškam in zajčkom. A nekaj se ni skladalo s to, čeprav očitno zapuščeno, a še vedno naravno lepoto. In nista bila visoka trava in trnje tista, ki sta nas zmotila… Izza visokih travnatih bilk so nas gledale stare, pozabljene človeške ostaline, zarjaveli in luknjasti sodi, polomljene palete, zavrženi gospodinjski pripomočki, potrgane plastične mreže in preluknjane posode ter… morje plastičnih vrečk, skratka…, prvi vtis, poln nežnosti in radovanja ob lepoti rastlinskega sveta se je hitro spremenil v realen, oster pogled na našo vrsto, ki je edina sposobna spraviti toliko smeti na tako majhen prostor. Jeza, razočaranje, žalost…, cel koktejl neprijetnih občutkov je šinil skozi nas.

Ampak…, ker je vedno v vsaki temi tudi pramen svetlobe, le poiskati ga je treba, smo tako tudi mi našli prvi smisel, ki se je skrival v tej, s trnjem pokriti zasmeteni džungli: posestvo čimprej počistiti in pospraviti!

In smo začeli…

Nekoč prijazen domek zajčkov in kokošk

Ana je dober teden po prihodu začela delati na plaži hotela v 5 km oddaljenem Kavrosu. Hotel je nov, okiten s petimi zvezdicami, obratuje šele drugo leto, ekipa se praktično šele sestavlja. To je za Ano res izziv, saj v takem okolju, s tako veliko ekipo sodelavcev, še ni delala. Upala sva in želela, da bi se med njimi kot tudi na delu samem, dobro počutila.

Hotelska vrata se običajno odprejo prva v sezoni, šele kasneje se jim pridružijo še ostali otočani, ki so povezani s turizmom. Domačini so zopet izrazili upanje, da bi bila letošnja sezona končno boljša od lanske. To sedaj poslušamo že pet let. Vsako leto z večjim strahom pričakujejo novo poletje, saj jim promet iz leta v leto pada, "all inclusive" hoteli so jim pobrali, tako privat oddajo apartmajev kot tudi uživanje v pravi tradicionalni kretski hrani. Tak način dopustovanja je za turista sicer cenovno bolj ugoden, hoteli imajo v svoji ponudbi hrano brez omejitev (no, hm, razen v kvaliteti), človek se počuti, da si lahko veliko privošči, da ga razvajajo, da je končno na "drugi" strani, tisti, kjer ga strežejo…, da jim je res mar zanj…, vendar pa se na koncu le prestavi iz ene kletke v drugo. Doma je zaradi finančnih obveznosti pripet na relacijo služba-dom, na dopustu pa je, zopet zaradi finančne obveznosti (saj ima vendar že vse plačano!), pripet le na hotel, hrana izven njegovih zidov mu običajno ne pride niti na misel. S tem je otočanom vzeta možnost ponudbe prave tradicionalne kretske hrane v pravi domači kretski taverni. Medtem ko se turistični delavci v tavernah ukvarjajo s tem, kam s hrano, ki je niso prodali, se turist v hotelu ukvarja z mislijo, kaj bi še spravil vase. Sicer bi to "all inclusive" dopustovanje ostalo brez smisla. Na, pa smo spet pri smislu! Moramo ga imeti! Tudi na dopustu. Ves čas!

Hkrati pa vem, da si vsi ljudje želijo dopusta in po celoletnem delu si ga gotovo tudi pošteno  zaslužijo, le teh, največkrat kar precej zavajajočih "all inclusive" variant ne maram. Pretekla praksa je namreč pokazala več črnih madežev (beri: izkušenj) take ponudbe.

No, kakorkoli že, veseli smo bili, da Anin hotel ni "all inclusive". Iskreno povedano, smo se zgodnjega začetka sezone razveselili tudi mi, saj je Ana k sreči s tem hitro dobila priložnost, da zakrpa luknje v naših žepih, ki nam jih je Vrysses povsem razcefral. Zadnji evrčki so nam uhajali iz rok kot pesek iz bučke v peščeni uri. Imamo še 149 € v kovančkih, najemnino za en mesec plačano, Ana pa prvo polovico plače dobi šele čez mesec dni. Hm…

Tako je Sebastjan med naloge čiščenja posestva vključil še pripravo vrta, saj je zemlje toliko, da bi bilo zelo arogantno, če bi jo le gledali, zraven pa jamrali, kako nimamo dovolj denarja za hrano. Prednost pri čiščenju je torej dobil kup stare šare, ki je ležal na našem namišljenem bodočem vrtu.

Hitra priprava vrta..., paradižnik in kretski radič "Maruli"...

Stvari za razmišljat je bilo res veliko in na trenutke nisva vedela, kje in kaj bi najprej prijela v roke, a počasi se je tančica odstirala, najina organiziranost je bila iz dneva v dan boljša, prostor je bil iz dneva v dan bolj čist in urejen, v prvih gredicah je bil že prvi paradižnik, Sebastjan je pripravil še kompostnik, vmes pa sva ves čas pospešeno čistila terase, ki jih ni in ni hotelo zmanjkati, haha. Manolis, domačin iz  Kournasa, nam je že dvakrat s tovornjakom odpeljal staro železo, midva pa sva napolnila že celo goro črnih vreč s smetmi in jih znosila v dvesto metrov oddaljeni skupni vaški kontejner. In to v klanec, huh!

No, nekaj od šare je pa prav prišlo..., na primer za kompostnik

Toda, moram reči, da me je kljub občasnim obupanim in jeznim pogledom na kakšno res nerazumljivo plastično navlako, delo neverjetno polnilo. Vsakega novo odkritega koščka posestva sva se razveselila kot otroka, vsak plastičen delček, ki je romal v črno vrečo, sva pospremila z vedenjem, da delava nekaj dobrega zemlji, pa čeprav je ta najin prispevek zgolj kapljica v morju vse pridelane človeške plastike, ki smo jo v zadnjih desetletjih ljudje tako brezglavo in brezvestno odmetavali od sebe. A občutek, ko v življenju dobiš priložnost, da vsaj malo popraviš napake svoje vrste, je neizmerno dober. Bila sva motivirana kot že dolgo ne. Najin prvi smisel: "počistiti in pospraviti" je pričenjal dobivati obliko in podobo. In to zelo lepo podobo!

Očiščen otoček čaka na svoje prve prebivalce

Bodoči rožmarinov dom

Prvi majski dnevi so nama tako polnili srce že od zgodnjega jutra, ko so se oglasili prvi ptički in naju nato s svojim žvrgolenjem spremljali cel dan. To naju je še dodatno vzpodbujalo pri najini nameri, da jim v ta prostor vrneva lepoto.

Nasploh je narava Apokoronasa čudovita. Vsepovsod je obilo zelenja. In maj je seveda najlepši mesec, saj s seboj prinaša prebujanje rožic, ki pričnejo dvigovati svoje barvne glavice in naju vabiti v njihovo sredino. Sva človeka narave in vsak njen klic zelo razločno slišiva.

Tudi tokrat nisva preslišala njene pesmi. A prvič sva za trenutek pomislila, saj je bilo dela ob hiši še vedno ogromno…

Vendar pa…, midva sva zeliščarja, to sva najraje, to znava, v tem uživava, v družbi rožic in njihove neizmerne ljubezni, lepote in zdravilnih moči se počutiva dobro, umirjeno in varno. Med nami se pretaka čista, spoštljiva in iskrena energija. Takšna, ki je med ljudmi nemogoča.

In, če si ne moreva vzeti časa za najine rožice zaradi čistilnega dela na posestvu, potem izgubiva najino iluzijo.

…Kakšen smisel ima potem vse skupaj?...