Oljka…,
pogled na to drevo me že od nekdaj navdaja z velikim spoštovanjem. Ena je
majhna, druga visoka, tretja vitka, četrta košata, peta prepletena, šesta
votla, sedma…, oljke ne moreš dati v nek oblikovni vzorec, kajti vsaka zase je povsem
svoja in edinstvena. Vse pa imajo nekaj skupnega: vse ponosno in trdno stojijo
v svojem času, za nas nedojemljivem brezčasju. Ne zmoremo si niti zamisliti,
kaj šele razumeti let in sveta, ki so jim bile nekatere izmed njih priča že
dobrih 2000, celo 3000 let pred našim rojstvom. To je čas, ki nam, malim
ljudem, predstavlja nedosegljivo preteklost, o kateri sicer vemo danes veliko
povedati, pa vendar ne moremo zatrdno reči, da je vsa ta naša "izkopana" resnica edina in dokončna. Ampak, oljke…, te pa vedo...
