Pastirjev dnevnik (3.del)

21.09.2008

Dopoldne sta prišla Strgarjeva, po domače Ručnova…sin in oče, da bi sprostila vratne verige na svojih kravah, a jih nista, ker menda še ni potrebe. Pregledala sta kravice, dve breji bosta verjetno šli malo prej v dolino. Malo smo počvekali, potem sta odšla.

Okoli dveh popoldne sva dobila obiske.

Na planino sta prišla Gregor in Danica. Peljala sva jih malo naokoli, jima razkazala par lepih mest.

Proti večeru smo našli Breškovo čredo pri glavnih vratih, dve teleti pa preko ograde. Spravili smo ju nazaj. Skrbi me, da bodo zdaj kravce večkrat silile v dolino. Baterija na pastirju še dela, a bolj slabo, tako da jo je potrebno jutri zamenjat.

Drugače pa so kravice na broju in v dobrem stanju.

Na planini z Danico in Gregorjem

22.09.2008

Danes bom pa jaz opisala dan. Še vedno sem tu, ha ha. Kar ne morem domov, ko pa je tu tak raj! No, pa da začnem z dnevom, ki nama je povzročil malo skrbi, malo dela in veliko veselja. Vstala sva ob 7:00. Zunaj je bilo 6 stopinj (brr!). Kot vsako jutro, je Sebastjan najprej zakuril, da ženkice ne bi zeblo. Skuhala sem kavo in v tem času sta prišla dva možakarja (no, eden je študent) in povedala, da sta iz zavoda za gozdove Slovenije ter da merita gozdno maso. Povedala sta tudi, da sta pred našimi vrati videla čredo krav, torej na področju Svinjske planine! Ker sva vedela, da je tam še nekaj sosednjih krav, naju to ni preveč skrbelo. Nato sta prišla še gozdarja in povedala isto, s tem da je Haso rekel, da je bilo vmes tudi eno malo "izgubljeno" tele. In to črno. Šla sva preštet Ručnovo čredo, in res, krav s teleti je bilo samo dvanajst! Kje je eno tele? Je res na drugi strani ograje? Ker naju je skrbelo, sva se odpravila na Svinjsko planino. Ko sva prišla tja, so sosedove kravice lepo ležale in prežvekovale, a Ručnovega teleta ni bilo vmes. Odločila sva se, da se vrneva na našo planino. Vse Breškove krave so se mirne pasle nad stanom. Črnega teleta ni bilo vmes. Kaj zdaj? Ja, nič, šla sva v hrib, da pregledava vsako kravico posebej. Kar vzpenjala sva se in vzpenjala… Nič! Vse rjavo. Pa nisva odnehala. Prišla sva prav na vrh, tik pod robom, zadnji od vseh in… oh, kakšno olajšanje, črno tele! Kako sva bila vesela! Počasi sva se vrnila dol, utrujena, a srečna. Usedla sva se na rob skal nad stanom. Pozdravit naju je prišla Strela. Pustila se nama je celo pobožat! Tako lepo je sedeti med njimi, medtem ko se pasejo.

No, da povem kaj sva še naredila. Očistila sva okolico nove pastirjeve koče, znosila stran odpadni material, Sebastjan pa je kuril, da je bilo veselje. Nato je dal kravicam jesti krmila, jaz pa sem pripravila večerjo, ratalo je dobro, tako kot vedno, kadar kuham na tem štedilniku (!). Ogenj, ki da hrani posebno energijo in takooo dober okus. Nato sva šla še na sprehod in na poti srečala kozice, ki so se vračale domov. Malo težko mi je, ker je jutri že torek in čas za odhod v dolino. Ne želim si dol, ker je tukaj moje srce in moja ljubezen. Domov se vračam samo še zaradi Eve in Ane. Joj, kako sem vzljubila to planino! Oba s Sebastjanom sva jo. Komaj čakam, da se spet vrnem sem, k Sebastjanu, k najinim kravicam, kozicam, ptičkom, srnicam…

Na, še nebo je z mano zajokalo. Ja, ravnokar se je ulilo.

Kmalu se spet vidimo.

P.S. Danes zjutraj, ko sva šla iskat tele, je Sebastjan zamenjal akumulator na glavnih vratih.

23.09.2008

Malce grenko jutro, saj je dan slovesa. Zdaj, ko to pišem, sem že sam. No, z mano je Laj in Dosima, ki ravno tako kot jaz, z dežnimi kapljicami joče za princeso Matajurja.

Zjutraj sta spet prišla gozdna delavca, Marjan iz Breginja in Aljoša iz Avse, ki sta naju obdarila s šestimi domačimi jajci in plakatom o pticah. Povabila sta naju na ekskurzijo v gozd. Naučila sta naju prepoznavati drevesa po lubju in mlade po listih; bukev, nagnoj, jerebika, lipa, črni gaber, jesen, javor… Spustili smo se na 900 m nadmorske proti Staremu Selu. Super izkušnja. Pokazala sta nama tudi drevo z imenom mokovec, iz katerega listov se da menda naredit moko, če je kriza. Okoli 14:00 naju je Haso povabil na v naravi in v foliji pečenega piščanca. Kaj tako dobrega pa že dolgo ne!!! Dober in preprost način priprave, ki se ga splača ponoviti. Gozdar Martin je uspel prevrniti svoj traktor na bok. S pomočjo vitla, njegovega terenca in naših rok, smo ga uspeli vrniti v običajen položaj.

Kravce pridno pospravljajo bukovo listje, popoldne pa se že tretji dan zapored postavljajo pred glavna vrata. Vem, rade bi v dolino. Tu zaradi ohladitev ni več paše, bal sena pa še nočejo… torej ni hude lakote in kot pravita Dušan in Jure, bomo še malo počakali z odhodom v dolino.

Zvečer sem govoril z lovcem, ki se je skrival v preži. Učil me je, kako se oglaša jelen. Navijam za jelena in upam, da ostane skrit pred lovčevo cevjo.

Žalosten sem, a gor me drži vedenje, da se moja Irenca vrne. Tako jo ljubim, njo in mojo družino. Lepo bi bilo, da bi živeli tu - skupaj!

Haso pripravlja "pečico"

Hm, kaj pa zdaj?

Najprej eno pivce, da umirimo živce, potem pa... Horuk!

24.09.2008

Večji del dneva sem se ukvarjal z drvmi, ki jih v teh dneh, ko mraz kaže zobe, porabim ogromno. Kljub obilnemu kurjenju, stan komaj kaj ogrejem. Popoldne sem se mučil s kolutom bodeče žice, ki je super zapleten ležal poleg vodnjaka. Davek: krvave roke, strgane hlače in pulover.

Breškove kravce so danes prvič jedle seno. Ja ja, lakota. No, vsaj site so. Šla je cela bala, imam še štiri. Verjetno jih bo potrebno še pripeljati. Pogrešam Ireno, zelo.

Kravice prvič na bali, paše počasi zmanjkuje...

25.09.2008

Medtem ko sem s karjolo peljal akumulator na vrata, me je klical Jure in povedal, da jutri pridejo zidarji. Super, akcija. Takoj sem začel nositi iz stana gradbeni material na plano. Ker sem tako v stanu pridobil kar nekaj prostora, sem ga malce preuredil. Postavil sem še eno fiksno ležišče, kar se je kasneje izkazalo za dobro delo, saj se je napovedal oče na vikend obisku. Juhu, zelo se ga veselim. Pa še lepo vreme je napovedano.

Danes nas je Haso spet kulinarično razvajal. V žerjavici je v foliji spekel vratovino in papriko. Noro dobro. Razen s pivom in dobro voljo se mu ne znam oddolžiti. Po kosilu me je vzel s sabo v gozd in mi kazal, kako se pravilno podira drevje. Je pravi mojster, menda je bil v mladih letih sedmi na jugoslovanskem prvenstvu z motorko. Prvič slišim za to disciplino, lahko pa tudi, da me samo malo vleče za nos. Za jutri mi je obljubil šnel kurz v podiranju, podiral naj bi jaz. Upam, da me kurje oko ne izda…Danes sem komaj stopal. Nedvomno bom moral v dolini na pedikurni poseg, saj je vsak dan slabše.

Med pripravo večerje sem slišal globok glas nekje nad stanom, ki ni bil kravji. Vem, bil je jelen. Stekel sem ven. Spet. Zatulim mu nazaj. In spet on in jaz in on spet meni nazaj. Tako sva se pogovarjala. Vem da sva se razumela oba. S časom pa je postajal njegov krik vedno bolj oddaljen, ko se je izgubil nekje pri Stržnci. Ko sem pojedel večerjo, nekaj jo je dobil seveda tudi Laj, je k stanu ponosno prikorakal lovec in spraznil puško pred mano. "Ustrelil sem vilarja, škart jelena". Škart??? Je lahko jelen škart? Prosil me je, če mu posodim telefon, da pokliče kolega, ki ga čaka s prikolico. Ko sem ga vprašal, kako ga bodo pripravili in pojedli, me je debelo gledal in mi povedal, da ga ne bo. Peljal ga bo v lovsko hladilnico za nadaljnjo prodajo?! Ne razumem te lovske psihologije. Le kako lahko ubijaš, če za to ni življenjske potrebe? Le kdo je tu škart? A ne bom se zapletal, saj tega niti ne morem preprečiti, le težave si lahko nakopljem. Sem pa verjetno slišal poslovilne vzklike veličastne živali, jelen pa moje, potem pa poook in tema! Za nameček mi je lovec, ko je odhajal, zariglal vrata od zunaj, tako da sem moral vdirat od znotraj navzven, saj ne moreš verjet.

Kravce so pridne, spet so pojedle balo sena, vse na broju in zdrave.

26.09.2008

Ko sem popil kavo, je bil oče že na planini. Z avtom je prišel skoraj do konca, pustil ga je nekje na pol poti med Svinjsko in Sužiško planino. Malo sva obhodila planino in veliko kurila. Ščistila sva za en kamion podrtega drevja, kar nekaj bukev pa sva tudi podrla. Krave so jih oskubile kot kobilice. Dal sem jim tudi novo balo.

Zidarjev ni bilo, mogoče je kriva močna burja, kdo ve? Voda s Tršce spet ne teče, bova jutri preverila. Ko to pišem, oče že globoko spi, jaz bom pa še malo posedel poleg toplega ognjišča.

Pogrešam Irenco, rad bi jo stisnil in ji na uho povedal, kako močno jo ljubim. Močno pa hrepenim tudi po ta malih dveh, pogrešam njuno čebljanje.

Le tu je ati miroval

Prva grmada

Druga grmada

"Ati, dovolj bo! Spočij si vendar malo!"

27.09.2008

Že zgodaj zjutraj je na planino priropotal traktor. Kmalu je bilo vse polno delavcev, ki so z neverjetno dobro voljo poprijeli za delo. Okoli novega stana je zaživela neka energija, lepo bo, ko bo gotov… že vidim lepe slike. Sam sicer nisem pomagal, sem pa skrbel za svoja običajna dela. Z lovcem Borisom sva pripravila kosilo za vse. Pekla sva ga v podpeki, o  kateri sem že v Izoli slišal toliko dobrega. To je velika kovana posoda, na treh nogah in velikim pokrovom. Njena posebnost je, da se jo zakoplje v žerjavico in tako se vsebina v njej počasi duši. Jelen, gams in divja svinja so zadišali kar na enem od pogorišč, ki jih je znova zakuril oče. Zelo, zelo dobra hrana.

Dan je bil divji, veliko skakanja sem in tja… sem kar malo utrujen. Nov stan pa že dobiva obliko.

Kravce so dobro, ko bo spet mir na planini, jih zopet pocrkljam.

Irena, vrni se!!!

Novi stan prej

Boris pripravlja kosilo - podpeko

Zaslužen počitek in malica

28.09.2008

Lovci-zidarji so bili že zgodaj tu. Prespali so v lovski koči. Spet jih je bil sam smeh in dobra volja. To se pozna tudi na novem stanu. Naredili so veliko. Z očetom sva sekala drva, malo pomagala nabirat kamenje za zidanje, potem pa sem dobil častno zaposlitev, podpeka. Pripravil sem divjačino, dušeno v zelenjavi. Rekli so, da je bilo dobro, kdo ve če so bili iskreni?! Nasploh pa me pri teh ljudeh preseneča preprostost, dobra volja, o nadutosti in aroganci ni niti najmanjše sledi. Naslednji teden imajo piknik v lovski koči, kamor sem tudi povabljen. Vesel sem, da so me domačini sprejeli.

Zadnji dan, ko sva skupaj z očetom. Želim si, da se kmalu vrne, saj je poln delovne vneme, le malo pavze si mora vzeti med delom, saj komaj sledim njegovemu tempu. Veliko sva naredila. Hvaležen sem mu!

Za kravce je spet bilo bolj malo časa, a dobile so kar potrebujejo, malo nežnosti pa jim podarim jutri. Pa preštet jih moram nujno! Svoje punce pogrešam vsak dan bolj. To ločeno življenje ni ravno popolno.

Zmanjkuje mi pitne vode, potrebna bo redukcija.

Smeh in dobra volja sta hitro gradila

Danes so mene zadolžili za podpeko

Evo, in pritličje je gotovo!

29.09.2008

Eden lepših dni kar sem tukaj, kar se vremena tiče. Modro nebo brez oblačka, le letala, ki jih je noro veliko, predejo mreže čez prekrasno nebesno panoramo. V senci je hladno, na sončku pa se kar topim. Kravce so zelo zadovoljne. Ves dan se motajo okoli stana in smukajo jesenske poganjke. Spet jejo manj sena, zato se bojim, da bo ostala kakšna bala sena pod snegom. Jure, ki jih je včeraj s traktorjem z doline pripeljal dvanajst, pravi, da od viška ne boli glava…

Takoj zjutraj sem peljal karjolo z novo baterijo na nova vrata, a sem tam našel še delujoči star akumulator, tako da sta zdaj tam dva. Bom zamenjal jutri. Potem sem s kladivom počistil odvečni beton na novem stanu. Tako so mi naročili lovci. Ko sem končal, sem se nastavil sončku in malce pomeditiral, a me je kmalu zmotil Jure. Nadaljevala sva skupaj in se z užitkom martinčkala ob šentjanževem čaju. Kasneje sva pripravila cev s kablom, ki jo je potrebno vkopati pod leso na novi cesti, tako da bo električni pastir drugo leto tudi desno od vrat. Pokazal mi je še, kje naj naredim leso za zasilni izhod, a ker se mi je zdelo komplicirano, sva se dogovorila, da jo bova naredila skupaj s Šulcem (bivši pastir), ki naj bi prišel zadnji teden na planino, da pomaga zaključit sezono.

Danes je bil na planini bagerist Matej in pomagal sem mu zasuti cev od lopoča, ki je zevala iz zemlje nad cesto. Ko sva končala, sva spila čaj in malce počvekala…no, bolj filozofirala, haha.

Vzel sem si čas in s seznamom po ušesnih številkah pregledal in preštel vse kravce. Na spisku sem pokljukal vse, razen 4926, Cofke. Panika. Prečesal sem vso vzhodno planino, vse ograje in jase, a Cofke ni bilo. Ko sem že skoraj v obupu še enkrat stopil med čredo in razmišljal, da pokličem in sporočim v dolino, sva se zazrla iz oči v oči. Jebemtiš Cofka, ne skrivaj se mi več!!! Torej, vse kravce in pastir so še na planini.

Pozno popoldne sem ujel še nekaj časa in ga izkoristil za hitro tuširanje. To zgleda tako, da v velikem loncu pogrejem vodo, se zunaj pri balah malo zmočim, namilim, potem pa se z zajemalko splaknem. Uuuu, to je zelo mrzlo dejanje, vendar paše.

Zvečer sva imela z Ireno po telefonu malo daljši pogovor. Pogovarjala sva se o prihodnjem letu. Zdaj, ko je mimo začetni entuziazem, sva bolj trezno ocenila najino željo, da bi bila drugo leto ves čas skupaj gor. Težko bo… ne veva, če bo to finančno sprejemljivo, a zaključila sva pozitivno in pustila dobre možnosti v upanju. Se bomo vsi skupaj doma pomenili, ko pridem v dolino.

P.S.  Že kak teden me obletava velika jata krokarjev. Kakšnih trideset jih mora biti. Le kaj mi napovedujejo? Krokar je simbol Saturna, Saturn pa predstavlja omejitve, pomanjkanje in trpljenje. A kaj bi jokal, ko pa vem, da so najtežje situacije pravzaprav dobre lekcije in najboljši učitelj.

Pa lahko noč!