Nevidna Kreta (1.del)

Kouros…, o njem smo brali v knjigi o Kreti, ko smo prvič stopili na njena čarobna tla. Takrat smo tudi prvič malo bolj poglobljeno pogledali v njeno zgodovino. In vrtinec mistike in magičnosti nas je posrkal vase. Sledili so si nenavadni dogodki, ki so nas, popolnoma nepripravljene "severnjake", povsem začarali. Prišli smo zgolj kot popotniki, sprva smo želeli le drseti čez otok, okušati njegove sadove, se čuditi in občudovati njegove čudovite naravne lepote, nismo pa imeli nikakršnega vedenja o energijah, ki so tu tako zelo močne, da so Sebastjana kar trikrat hudo boleče preizkusile. Pokazale so se že prvi teden bivanja na Kreti, v času, ko so sile globlje, mogočnejše, nezemeljske, ob …mlaju v škorpijonu.

Začela bom s Sebastjanom, kajti prav njegove boleče izkušnje so usmerjale, ustavljale ali pa pospeševale našo pot.

Svoj prihod so kretske sile najavile že nekaj dni pred mlajem, le da ga mi nismo razumeli.

Nekega popoldneva se je pred Jankecom ustavil avto z grško registracijo. Skozi odprto okno nas pozdravi glas: "Dobro, Slovenija!" Začudeno in hkrati ponosno smo pozdravili nasmejanega moža, ki nas je tako lepo ogovoril. Seveda je temu takoj sledilo povabilo na kavo. Beseda je dala besedo in Stelios, kakor je bilo neznancu ime, je postal naš prvi vodnik po Kreti. Živi v Atenah in poučuje staro grščino na eni izmed atenskih univerz. Na Kreto prihaja nekajkrat na leto na obisk k staremu prijatelju Nikolasu, kjer preživi par dni, da si napolni (ali pa izprazni) možganske celice. Tokrat pa ga je pred obiskom "nekaj" pripeljalo še do nas. Zanimivo popoldne, polno naših vprašanj o zgodovini starih Grkov, njihovem jeziku, mitologiji…, skratka, prav to srečanje je bilo uvod v nedoumljive dogodke, ki so si sledili kmalu zatem…

Naslednje dneve nas je vozil naokrog in nam razkazoval zanimivosti okolja. Popeljal nas je tudi na ogled Hanie in njenega beneškega pristanišča s svetilnikom. Spili smo kavico v eni izmed pristaniških kavarnic, nato pa smo se odpeljali k njegovemu prijatelju Nikolasu. Takrat se je začelo…

Stelios - naš prvi vodnik po Kreti

Asfaltna cesta se je zožila in zapeljali smo na makadam. Stelios pa je še kar vozil. Nekaj kilometrov naprej smo v popolni divjini, stisnjeno v ozko grapo, zagledali majhno staro hiško. Starejši gospod pred vrati nas je očitno pričakoval. Kazal ni niti najmanjšega presenečenja, da nas je več. Tudi naše, takrat še zelo borno znanje grščine, ga ni odvrnilo od tega, da ne bi neumorno klepetal z nami, predvsem s Sebastjanom. Preprost, nasmejan, poln življenja, njegovi mladostni premiki so v nas vzbujali občudovanje in hkrati osuplost. Resnično zelo nenavadna oseba v zelo nenavadnem okolju. Okrog hiške in nad zunanjim ognjiščem je bilo namreč polno zanimivih drobnih detajlov, ki so nam padli v oči prav zaradi svojih neverjetnih medsebojnih nasprotij. Eni so bili starinski, drugi prav moderni, ki smo se jim od srca nasmejali (na dvorišču je imel med drugim tudi miniaturno "pristajalno stezo" za helikopter!), med njimi pa so bili tudi takšni, ki bi jih prisodili zgolj vraču. Počasi se je zmračilo, Stelios je na ognjišču pripravljal večerjo, Nikolas pa klepetal in klepetal s Sebastjanom. Izgledalo je, da se vse razumeta. Sicer me je Sebastjan tu in tam ošinil s prav obupanim pogledom, tako da sem vedela, da to niti malo ne drži, a Nikolas se ni dal motiti. Le kaj vse mu je govoril? (smo se pozneje spraševali). Nato pa je nenadoma utihnil in brez besed vstal ter šel v hišo. Tema je bila že pred vrati, hiška pa seveda brez elektrike. Ven je prišel resen in zbran, popolnoma druga oseba, in… s puško v roki! Joj, kaj pa je zdaj to? Nič nenavadnega, če si Krečan, seveda, a to vemo danes. Sicer smo slišali par besed o tem, da imajo v določenih predelih Krete radi orožje, a to naj ne bi bil "ta" kos Krete! Bili smo resnično zbegani in, seveda, malo prestrašeni. Daleč od mesta, v objemu ne vem katerih dveh hribov, z dvema popolnima neznancema, na mlaj v škorpijonu in… nihče ni vedel za nas! Nikolas pa je mirno prislonil puško na ramo in ustrelil proti vrhu globeli. Grozljivo je počilo in hrupen odmev, ki se je razlegel zatem, je dopolnilo še vreščanje prestrašenih ptic v bližnjem drevesu. Nato je spet mirno puško spustil in šel nazaj v hišo. Mi trije pa si nismo upali spregovoriti. Pogledovali smo k Steliosu, ki je povsem brezbrižen kuhal. Vtem se je popolnoma stemnilo. Samo Stelios je bil pred loncem ožarjen z ognjem. Sedeli smo okrog mize v črni temi, z neizgovorjenim vprašanjem na ustih: "Kako se bo to končalo?" Zopet smo zaslišali korake pred vhodom, videli nismo nič, nato pa…, je zadonel čez globel mogočen glas roga! Kakšen zvok! Po hrbtu sem začutila kar mravljince. A, navkljub vsemu čudnemu, kar smo doživljali, nas je ta zvok popolnoma uročil. Takoj zatem se oglasi močan Nikolasov glas "Elaaa!! Elaaa!!" Pa spet rog. "Elaaa!!" "Kaj pomeni to?" smo se spraševali, saj takrat tudi te besede nismo razumeli. Mistična atmosfera v trdi temi z dvema neznancema nas je potegnila še globlje v otoški vrtinec mogočnih sil. "Kje smo?! Kdo je sploh Stelios in, še bolj, kdo je  šamanski Nikolas?!"

Nikolasove "kokoške"

Nikolasov "oltar" nad kaminom

Noč je postajala vse bolj skrivnostna in pozabili smo na čas in prostor, bili smo popolnoma sami v neznani črni globeli na Kreti…, in nismo vedeli, kako bomo prišli iz nje… Samo nečesa se dobro spomnim…, da je bil ves čas v naši družbi še "nekdo". Ali…"nekaj".
Takšno dobrodošlico nam je pripravila Kreta ob našem prvem obisku na njenih posvečenih tleh. Bil je november, leta 2012, na mlaj v škorpijonu…

Iz tega njenega silnega objema nas je potegnil Stelios z besedami: "Bi mi počasi šli?"

Kot v transu smo se dvignili, se poslovili od Nikolasa in se odpeljali. Za nami se je v daljavi izgubljal glas roga, s katerim nas je pospremil na ozko makadamsko cesto. Vse do Jankeca smo molčali in vsak po svoje podoživljali to škorpijonsko noč, ki nam je vzela besede, a močno poglobila občutja in spoznali smo doslej neznane neizmerne globine duha, ki so popolnoma utišale um, saj se z njimi še nikoli ni srečal. In jim še ni določil imena, s katerim bi si vse to lahko razložil. Ves zmeden je le tiho ždel v kotu, obupno iščoč pojasnila. Ni ga našel…

Naslednje jutro smo vstali še vedno precej zmedeni, o minuli noči smo se pogovarjali zadržano in nesproščeno. Vsi trije smo bili še vedno pod močnim vtisom doživetega. Želeli smo vse skupaj čimprej pozabiti, a zdelo se nam je, da nas bo ta globel spremljala za vedno. Nikakor nam ni šla v račun Nikolasova nenadna preobrazba. Kako je iz živahnega in klepetavega starčka iz hiše stopil drug človek…, zbran, resen, miren, tih…

Na silo smo prekinili pogovor o tem, saj smo želeli čimprej naprej. Sebastjan je šel pripravit kanister za vodo, nazaj pa se je komaj privlekel. "Nekaj me je štihnilo v hrbtu!" je zaječal. Poti nismo mogli nadaljevati…

Bolečina je postajala iz minute v minuto bolj neznosna, širila se je na nogo, pa po nogi navzdol…, "zgrabil" ga je išias in ga povsem onesposobil. Obležal je za cele tri tedne!

Naše nadaljnje potovanje je bilo prekinjeno, nismo vedeli, kako naprej. Sebastjan k zdravniku ni šel, to tritedensko bolečino je premagoval sam.

To je bila njegova prva zelo boleča kretska preizkušnja…

Vedno pa je vsako slabo za nekaj dobro. Tako smo ta čas izkoristili za pospešeno učenje grščine, saj nas je noč s Steliosom in Nikolasom ujela povsem nepripravljene. In prva beseda, ki smo jo želeli razumeti, je bila: "Ela!!" Hitro smo se jo naučili, saj pomeni "Pridi!" Le koga neki je Nikolas tako vneto klical v globeli?!! In, ga tudi priklical???

Ta prisilni postanek nam je sicer malo porezal krila optimizma in veselja ob prihodu, nam je pa hkrati močno dvignil spoštovanje do nevidnih sil Krete. Ni vedno vse tako kot izgleda na prvi pogled… Še zdaleč ne…

Po treh tednih je boleči stisk končno popustil in odpravili smo se (tokrat precej bolj zadržano) naprej. Odločili smo se, da gremo na jugozahodni del Krete, v Paleochoro.

Steliosa in Nikolasa nismo videli nikoli več…

Smo se pa nevede počasi bližali mistični kretski preteklosti, minojski civilizaciji, Kourosu in… Sifisu.

A pot je bila še dolga…