Krhkost življenja našega

Thanassis naju je ves čas z zanimanjem poslušal. Vse dokler nisem rekla: "Zdaj si slišal zgodbo o dveh popolnoma različnih svetovih: v prvem sva se ukvarjala s pridobivanjem materialnih dobrin, s plezanjem po statusni lestvici častihlepja: bilo je nervozno, tekmovalno, zaigrano, naduto,…brezdušno, v drugem pa sva se ukvarjala zgolj s preprostim preživetjem v planini: bilo je ustvarjalno, poučno, nasmejano, polno sodelovanja z naravo, … polno življenja.

V obeh sva stala. In kaj misliš, v katerem sva se bolje počutila? Veš, Thanassis, ves materialni svet in vse dobrine tega sveta mi ne bi mogle povrniti življenja mojega moža. Bila sem zelo blizu temu, da ga izgubim. Za kakšno ceno? Za nekaj cekinčkov več v žepu? Ni vredno, res ne!"

Šele takrat sem opazila, da ima njegova tišina globlji vzrok kot zgolj poslušanje najine življenjske zgodbe. Ozrl se je proti nama z obrazom, ki je razodeval bolečino njegove preteklosti.  Pretresle so naju solze v njegovih očeh, ko je spregovoril: "Ne vesta, kako vaju razumem. Pred časom sem izgubil brata. Bil je moj učitelj in veliki vzornik. Imel je vse. Dobro plačano službo, visoko spoštovan status, skratka vse, kar si danes v tem zahodnem materialnem svetu človek želi... Nekega večera se je peš vračal z napetega sestanka v Atenah. Prečkal je cesto v trenutku, ko je mimo z veliko hitrostjo pripeljal vinjen voznik. Usodno srečanje z njim mi je vzelo brata. Prihajal je iz službe…, zvečer…, imel je toliko obveznosti, da jih ni mogel rešiti čez dan. Ja, tudi sam sem se ničkolikokrat vprašal: Je bilo vse to skupaj vredno njegovega življenja??!! Tako ga pogrešam!"

Tokrat sva midva utihnila, saj nama je tujec odprl dušo in izlil svojo neizmerno bolečino. Čutila sva z njim vso hudo žalost, nemoč in jezo ob tej nenadomestljivi izgubi, ki so kot vulkan priplavale na površje. Skozi najino zgodbo je podoživel vso ostrino bolečine, ki jo je nekoč potisnil daleč v globino spomina. Na koncu so njegove besede prešle v otožno vprašanje: "Zakaj ravno on? Bil je tako dober človek!"

Odgovora nisva imela…

"Kaj je to vaš avtodom?" naju je Thanassis sam predramil iz razmišljanja. "Ja," sva rekla. Zapeljal je poleg našega junaka in še vedno zamišljeni smo stopili iz avta. Skuhala sem kavo, pripravila malico in pogovor se je zlagoma sprostil. Preživeli smo prijetno nadaljevanje popoldneva, počakali še Ano, nato pa se je Thanassis počasi odpravil s povabilom na posebno grško večerjo, ki jo bo sam pripravil. Čez dva dni. Poslovili smo se kot stari prijatelji.

Čez dva dni nas je ponovno nasmejan prišel iskat. Do njegovega najetega stanovanja je vodilo osem kilometrov ozke, vijugaste ceste. Znaki prisotnosti ljudi so se izgubljali, mi pa smo se vozili v vedno bolj samoten in divji svet. Kakšen mir! Kot bi ne bili več na turističnem otoku sredi sezone, zgolj par kilometrov stran od ene najbolj obleganih plaž na Kreti. Thanassis je zadovoljno opazoval naše čudenje in občudovanje tega, turističnim očem skritega kotička v samem srcu narave. Počasi je zapeljal pred hišo. Pravzaprav miniaturen grad. "Sam ga imenujem Camelot," je v smehu in z iskrico ponosa v očeh povedal. Res je bilo ta njegov enomesečni "dom" edinstven, v edinstvenem okolju. "Imam enega samega soseda. Z njim se dobro razumem. To mi je dovolj." 

Imeli smo res poseben dan, večer in noč, saj kar nismo mogli iti spat. Thanassis nam je pripravil izredno večerjo, pozabil ni niti na sladico. Noč sama je bila čudovita, kajti bila je ravno noč utrinkov. Bili smo vsi vzneseni, drug drugemu smo pripovedovali grške mitološke zgodbe, ki so jih skozi tisočletja preteklosti prinesla do nas nebesna ozvezdja. Grška mitologija je naša strast in končno smo našli sogovornika, s katerim smo lahko polno in občudujoče delili vzhičenje. Terasa je imela, kakopak, ravno pravšnjo lego, ozvezdja so se pred nami vrstila kot na filmskem platnu, mi pa od vznemirjenja nad vsemi temi mističnimi zgodbami s skrivnostno atmosfero enostavno nismo in nismo želeli končati noči. S pogledom smo potovali po nebu, si s prstom kazali ozvezdja in govorili o časih, ki so jih zaznamovale druge zgodbe, drugi ljudje, druge duše. Mislim, da je minila več kot ena ura, ko sem se zavedla, da sploh ne sedimo, ampak stojimo. Ne spomnim se, kdaj smo vstali.

Ves ta nočni čudež je vsake toliko časa podprlo še glasno navdušenje ob kakšnem lepem, podaljšanem perzeidu: "Uau! Ste ga videli???!!!" Bili smo tako prevzeti nad vsem skupaj, da nas je po našem mnenju noč vse prehitro zapustila. Budni kot sove, navkljub temu, da nas je čez par uric čakala služba. Ta noč je bila vredna vsake neprespane sekunde.

Pred odhodom s Krete nas je Thanassis še zadnjič obiskal. Veseli smo, da smo se spoznali. Usoda nas je izbrala, da smo drug drugemu odprli dušo in srce.

V ušesih mi še vedno odzvanjajo besede, ki jih je namenil Sebastjanu: "Veš, Sebastjan, sedaj verjamem, da mi je brat v sanjah napovedal srečanje s tabo. Zelo si mu podoben. Zanimajo te podobne stvari kot so njega. Mogoče mi je želel prav skozi tebe spregovoriti. Mogoče me je želel potolažiti. Mogoče si želi, da sprejmem. Da… grem naprej…, brez obtoževanja, brez jeze, brez… njega."

Še močan objem z obljubo, da se v tem življenju še srečamo, in njegova postava se je izgubila v topli poletni noči.

"Lahko noč, brat Thanassis!"