Črni madež belega plemena

Hm, ne morem mimo srečanja z naslednjo posebno dušo, ki smo jo spoznali v Falassarni. Njegova koža je temnejša, visoka postava rahlo sključena, a korak kljub temu ne kaže ponižnosti. Le… veliko osamljenost. Strah belega plemena pred "njimi" se namreč iz leta v leto povečuje in izključenost iz naše bele, "civilizirane" družbe je sedaj, v tem času, neizbežna. Kajti njegovo ime takoj pove, kateri veri izkazuje svojo pripadnost. Mohamed…

Krhkost življenja našega

Thanassis naju je ves čas z zanimanjem poslušal. Vse dokler nisem rekla: "Zdaj si slišal zgodbo o dveh popolnoma različnih svetovih: v prvem sva se ukvarjala s pridobivanjem materialnih dobrin, s plezanjem po statusni lestvici častihlepja: bilo je nervozno, tekmovalno, zaigrano, naduto,…brezdušno, v drugem pa sva se ukvarjala zgolj s preprostim preživetjem v planini: bilo je ustvarjalno, poučno, nasmejano, polno sodelovanja z naravo, … polno življenja.

Pastirjev dnevnik (4.del)

30.09.2008

Meglen dan. Ves čas je dišalo po dežju, rositi pa je začelo šele popoldne. Zjutraj je kamionist Darijo pripeljal pesek in ga zopet skipal na sredo ceste, vendar me je ponovnega lopatanja rešil gozdar Martin s plugom na traktorju. Ves dan so nasipali novo cesto od naše planine proti Svinjski. Cesta je sedaj gladka kot steklo, heh. Krasno, zgleda da bo lahko Irena pripeljala avto prav do stana.

Pastirjev dnevnik (3.del)

21.09.2008

Dopoldne sta prišla Strgarjeva, po domače Ručnova…sin in oče, da bi sprostila vratne verige na svojih kravah, a jih nista, ker menda še ni potrebe. Pregledala sta kravice, dve breji bosta verjetno šli malo prej v dolino. Malo smo počvekali, potem sta odšla.

Okoli dveh popoldne sva dobila obiske.

Pastirjev dnevnik (2.del)

05.09.2008

Vstal sem dobre volje, saj danes prideta moji. Noč je bila svetla od strel in doneča od gromov in dežja, ki je s tisoči debelih kapelj zadeval v pločevinasto streho. Tudi dopoldne špricajo plohice v visoki frekvenci, saj je še vedno močan jugo. Spet sem bil na podstrešju in popravil desko zraven dimnika, kjer je zevala za kakšen kvadratni meter velika luknja in to ravno nad štedilnikom, tako da je bila toplotna izguba ogromna. Potrebni sta bili le žaga in dobra volja. Zelo se pozna in temperatura v stanu se je takoj dvignila, super.

Pastirjev dnevnik (1.del)

Planina pod Matajurjem, tam, kjer si iz oči v oči zreš z mogočnim Kaninom, ob sončnih zatonih pa svoje krvavo rdeče kraljevsko ogrinjalo ponosno razkazuje Krn.

Avgusta leta 2008 je na to planino Sebastjana poklicala Dosima…

Sužiška planina…, kraj, kjer se dogajajo čudeži.

Dosima

Bil sem gosenica. Gosenica z gladko, čvrsto in neprebojno kožo. Bil sem ponosen nanjo, verjel sem, da je najlepša, tudi videl sem jo takšno. Bil sem gosenica s kravato, direktorskim stolom, hudičevo dragim avtom, z novim šestmetrskim gliserjem, hišo v prestolnici, dvema ducatoma zaposlenih… in velikimi idejami o velikem imperiju in presežkih, pa s firmo s pogledom na morje. Vsak dan sem ga gledal, a videl ga nisem. Vem, nad morjem so jadrali galebi, a videl jih nisem. Spominjam se rdeče svetlobe, ki je ob koncu vsakega dne, ko sem še vedno strmel v monitor, obarvala stene pisarne. Moral je biti božanski zahod, a videl ga nisem.

Pred vrati preteklosti

Pisalo se je davno leto 1993… Mlad, nadebuden par, poln zanosa in energije, prepričan v to, da lahko spremeni svet, se v komaj dobro rojeni Sloveniji odloči imeti podjetje. Zakaj pa ne? Takrat so nova podjetja rastla kot gobe po dežju. Vsaka Ideja se je zdela nova, sveža, zanimiva. Postali smo "tržni". Ne bom rekla, da sva odkrivala toplo vodo s svojo idejo, saj ni bila ne prva ne edina v Sloveniji, a vendarle, prostora je bilo dovolj še za enega. Enega takega, kot sva bila midva. Tako je izšel najin ugankarski časopis "Vedež". Nanj imam zelo lep spomin. Predvsem zaradi celotne ekipe sodelavcev. Delovali smo složno, bili predani firmi, hkrati pa imeli med seboj enkraten (če danes pomislim, je to pravzaprav neponovljivo) odnos.

Tujčevo vprašanje

Priznam, da nama je bila pot do 15 km oddaljenega Kissamosa sredi peklensko vročega julija popolnoma odveč, Ker pa obljuba dela dolg, sva le zagrizla v hrib. Med najtežjim delom žgoče strmine proti Platanosu sva sopihajoče ugotavljala, da prejšnji dan ta hrib ni bil tako navpičen. Gotovo se je ponoči še malo bolj pokonci postavil! Sigurno!

No, na koncu se je izkazalo, kot vedno, kajpada, da je bila to ena izmed najboljših poti tega poletja…