Paleochora
nas je pomirila. Odmaknjena od ozke črne globeli, od skrivnostne noči, od
srečanja z "nekom" ali "nečim" in od Sebastjanove boleče izkušnje, se nam je
takoj prikupila. Parkirali smo na velikem peščenem parkirišču ob marini in po
dolgem času spet malo bolj sproščeno zadihali. Nismo pa vedeli, da smo "tisto" pripeljali s seboj.
Po
treh dneh spoznavanja mesteca in njegove okolice pripelje na parkirišče velik
avtodom s francosko registracijo. "Le kdo bi to bil?" smo se spraševali. "Je
mar kakšen starejši par, ki namerava, podobno kot mi, zimo preživeti na tem
toplem otoku? Ali pa so se odločili preživeti tu zgolj novo leto?" Začudeno smo
ugotovili, da je to veliko vozilo pripeljala ženska, morda deset let starejša
od naju, ki je potovala sama z desetletnima dvojčkoma, sinom in hčerko ter
dvema malima kužkoma. Le kaj jih je pripeljalo na skrajni jugozahodni konec
Krete??? Takrat še nismo vedeli, da jih je "nekaj" ustavilo pri nas s posebnim
razlogom. In posebno nalogo…
 |
| Anickina družinica |
Z
Anick, kakor je bilo tej nenavadni mami ime, smo se takoj ujeli. Svoje pozno
materinstvo je sprejela z vsem srcem, vse dokler ni izgubila moža. Kmalu zatem je začela
spoznavati vso neusmiljenost in brezosebnost sistema ter se odločila, da po
svojih močeh vsaj otrokoma prizanese oz. malce prestavi v prihodnost to
neprijetno resnico. Francija je postala trda, šovinistična država, kjer nihče
ni več sproščen in srečen. Zato je otroka pobrala iz šole in se dogovorila, da
ju eno leto sama poučuje, spomladi pa bosta opravila le preverjanje znanja za
naslednji razred.
Naš
pogovor je kmalu glasno prekinil veter. Prignal se je s hribov kot furija in
nam ves čas skakal v besedo, vmes pa prav neolikano tresel vrata in okna
ubogega, nič krivega Jankeca. "Še sreča, da smo tako postavljeni, da nam piha v
zadek, sicer nas bi še prevrnilo!" je ugotavljal Sebastjan, medtem ko smo
ostali kar malo strahoma pogledovali v smer tega neotesanega prihoda. Tako
močni sunki burje so bili sicer za mojo mladost v Vipavski dolini nekaj povsem
običajnega, nisem pa jih pričakovala tu, na toplem grškem otoku, s tristo
sončnimi dnevi na leto! Prvi šok pa je hitro nadomestil smeh ob nenavadnosti
situacije, pravzaprav je prav s to svojo divjostjo kretski "Voras" pripomogel k
domačnosti vzdušja in dobri volji. Z zanimanjem smo poslušali o prigodah na
poti francoske družine čez Turčijo, nato so s trajektom odpluli na grški Rodos,
od tam pa na Kreto. Anick je povedala še to, da nima pojma, kako se je znašla v
Paleochori, saj je popolnoma ven iz "normalne" smeri. Še celo pravo cesto je
zgrešila in se čez čudne, izredno ozke serpentine pripeljala sem. Ve samo to,
da jo je "nekaj" peljalo sem. Ob tej besedi bi lahko že vedeli, da se zopet
nekaj pripravlja… Pa nismo…
Spat
smo šli dobre volje, naslednje dni preživljali z novimi prijatelji in se počasi
pripravljali na novo leto 2013…
Silvestrovo
je bilo v znamenju vetra in dežja, zato smo se ves dan držali bolj notri. Ura
je bila devet zvečer. Nikjer nikogar. Dežne kapljice so se s sunki zaletavale v
šipe. V enem izmed vmesnih premorov je Sebastjan šel pogledat valove. Hitro se
je vrnil, na obrazu pa je imel presenečen in hkrati boleč izraz. "Kaj pa je?" sem
ga vprašala. "Ne vem, a bojim se, da so ledvice…" "Kaj???" sem zgroženo
vzkliknila. Sebastjan pa se je samo usedel in se sključil v gubo ter lezel k
tlom. "Ja, mislim, da gre za napad ledvičnih kamnov. Ampak…, to pa ne vem, če
bom lahko prenesel brez pomoči…" Ojoj! Takoj akcija! Paleochora nima
bolnišnice, nima niti stalnega zdravstvenega doma, kaj šele urgence, a da ne
pozabim najpomembnejšega…, danes je Silvestrovo! Po glavi so se mi podile misli,
kaj storiti, kako Sebastjanu kar najhitreje najti pomoč. Stekla sem k Anick, jo
vprašala, če ima morda ona kakšno močno protibolečinsko prvo pomoč, samo
toliko, da se zložimo skupaj in nadaljujemo z iskanjem rešitve. "Imam nekaj,
ja," mi ponudi Paracetamol, "ampak, zdi se mi, da imam še nekaj močnejšega. Dvojne
tablete, ki sem jih dobila lansko leto ob napadu ledvičnih kamnov. Zame so bile
premočne, pa jih nisem veliko pojedla. Moram jih imeti nekje v prtljažniku,
samo ne vem točno, kje. Grem pogledat!" In je šla z dežnikom in baterijo brskat
v ogromen prtljažnik med ogromno stvari, v ogromnem avtodomu. "Uh, ta bo pa
težka!" sem pomislila, a bila kljub temu hvaležna za njen takojšen odziv.
Čeprav vedoč, da je Paracetamol ta trenutek premalo, sem vseeno odhitela k
Sebastjanu. Ni ga bilo v Jankecu, nemirno je hodil po dežju gor in dol. Ko sem
mu povedala, kaj imam, je samo zamahnil z roko, rekoč: "To ne bo pomagalo! Ne
bom niti poskusil!" Kaj zdaj? Ana je ves čas brskala po internetu in iskala
najbližjo zdravstveno pomoč. "Žal je najbližja bolnišnica v Hanii." To je pa 80
km stran! Po ovinkasti, deloma kar precej zdelani cesti, ponoči, na
silvestrovo! Kaj zdaj? Dogovorili sva se, da greva vseeno skupaj v mesto
poskusit srečo in najti nekoga, ki bi bil na ta dan pripravljen peljati
Sebastjana v bolnišnico. Počutili smo se resnično nemočni. Nase sem vlekla
kavbojke, ko priteče okrog Jankeca Anick: "Našla sem! Našla sem jih!" Hiter
pogled na dve škatlici v njenih rokah me sicer ni takoj potolažil, ko pa smo
vse tri družno prebrale sestavine, mi je le malce odleglo. Ene so bile protivnetne,
podobne sestavine kot naš ketonal, druge, protibolečinske, pa tramal. Anick jih
je dobila prav za prvo pomoč v primeru vnovičnega napada ledvičnih kamnov.
Sedaj sem razumela tudi to, zakaj se je po njih počutila čudno in
nezbrano. Seveda, tramal je zelo močan, dobiš ga zgolj na recept, kajti vzameš
ga lahko le v res nujnem primeru, saj kaj hitro povzroči odvisnost. Zavedati se
moraš, kaj imaš v roki in kaj daš v usta! Sebastjan se je hitro odločil: "Vzel
bom! Te bolečine enostavno ne zmorem več. Kot bi me nekdo z nožem suval!" In je
vzel. Obe. Ulegel se je na posteljo in zvit v klobčič čakal. Misli so mi
begale: "Kaj pa, če to ni to?! Kaj, če ne bo pomagalo? Greva z Ano vseeno v
mesto poiskat nekoga?" Po dolgih petnajstih minutah je končno izustil: "Zdi se
mi, da sta tableti prijeli. Spet normalno diham. Uh! To pa je bilo mučno. Ne
znam ti povedati. Ob prvem sunku sem mislil, da bom izgubil zavest!" Polagoma
smo se pomirili in se začeli normalno pogovarjati. V novo leto so nas
spremile rdeče sledi strelov z oddaljenega hriba, kjer so očitno bučno vstopili
v 2013.
Mi pa smo bili samo veseli, da je ta neizmerna bolečina Sebastjana le
spustila iz rok in mu dovolila zaspati. A ne za dolgo…
Čez
dobre štiri ure se je napad ponovil. No, tokrat je imel vsaj tablete že pri
roki, zato ni pomišljal…
Vse
skupaj je trajalo pet dni, Anickine tablete so šle h koncu, Sebastjan pa je bil
vedno bolj vznemirjen. Vedel je, kaj pomeni tramal, vedel je, kaj pomeni
ketonal, vedel je, da vse to skupaj ne pelje nikamor in da bo treba najti drugo
pot. Zato je Ana odšla v mesto malo povprašat glede zdravstvenega doma. Nazaj
jo je pripeljal sivolasi gospod, Manolis po imenu. Ana je prihitela iz avta in
rekla: "Ati, obleci se, ta gospod te bo peljal k zdravniku! Menda je v 25 km
oddaljenem Kandanosu zdravstveni center."
In
smo šli. Zdravnica, sicer zelo prijazna, je hitro ocenila situacijo in nas
takoj napotila v bolnišnico v Hanio. Najprej ultrazvok…, nič
pokazal, le protibolečinska injekcija in odpust z naročilom na rentgen in obisk
pri specialistu urologu naslednji dan. Manolis je takoj rekel, da ni problema
in nas bo še enkrat peljal. Drugi dan: rentgen…, nič, urolog ni
videl nič nenavadnega, tako je nazadnje rekel: "Jah, ostane nam samo še to, da te
odpremo!" Sebastjan je seveda takoj zavrnil to možnost, dobil ene (spet) nove tablete
in smo šli. Tokrat domov, v negotovost naslednjih dni.
Sebastjan
je vedel samo nekaj: "Tablet ne smem jemati več! Moram najti drugo rešitev!" Kakšno? Kaj sploh? Nismo vedeli…
 |
| Prijazni tujec Manolis |
Naslednji
dan nas je francoska družinica zapustila. Počasi se je odpravila proti
Kissamosu, odkoder pozimi enkrat tedensko pelje trajekt na Peloponez. Od tam pa
naprej, proti domu, daljni Franciji.
Prisrčno
slovo od prijateljev z upanjem, da se naše poti še kdaj srečajo.
Ostali
smo sami z "napadom".
 |
| Rešiteljica Anick |
Paleochoro
je končno znova obsijalo sonce. Sebastjan je bil od napadov in tablet že ves
izmučen. Zato se je odločil, da gre malo na sprehod. Po kakšni uri se je vrnil
in mi poln nove energije izjavil: "Odločil sem se! Tablete ne vzamem nobene
več! Spet je vse skupaj čudno. Z ledvicami je očitno vse v redu, saj bi mi sicer
po vseh teh preiskavah v bolnišnici gotovo kaj našli. Na hribu nad Paleochoro
sem o vsem tem razmišljal in prišel do zaključka, da je samo od mene odvisno,
kako naprej. Zato sem se junaško postavil pokonci in zavpil: "Kaj je, Kreta??
Kaj želiš od mene? Me zavračaš ali preizkušaš? Pridite, sile in me dokončno
pokončajte ali pa me pustite že enkrat pri miru!" Kar streslo me je ob njegovih besedah,
hkrati pa sem v njih zaznala neizprosno odločenost. Oči, osvetljene s toplim
kretskim soncem, so mu sijale z novim žarom. V njih ni bilo sledu strahu niti
nemočne meglice prejšnjih dni. Pogled je bil oster in pripravljen na boj. Huh! Res je s hriba prišel popolnoma "nov".
"Veš kaj sem najprej naredil? Dol vodijo stopnice. Kakšnih petdeset
gotovo! Po vseh sem poskakoval po eni nogi, da sem dobro pretresel ledvico. Ob
vsakem poskoku sem jo čutil. Nisem odnehal vse do dna! Vsak dan bom to
ponavljal, dokler ne bom sam rekel, da je dovolj! Ne bom se pustil tako hitro
ugnati, ne! In vem, da mi bo uspelo! Ne s tabletami, s tem mi bo uspelo!"
Ta odločitev je bila prelomnica. Sebastjan se je popravljal iz dneva v dan in kmalu ni bilo niti sledu več o kakšnem "napadu". V
Jankeca sta se končno vrnila smeh in dobra volja.
…Druga
boleča kretska izkušnja je bila za njim…
 |
| Po stopnicah do dna! |
Anickin
stavek: "Nimam pojma, kaj počnemo v Paleochori. Vem samo, da me je "nekaj" peljalo sem…" je bil nazadnje le razjasnjen.
Prav
ona je bila takrat verjetno edina na Kreti s pravo kombinacijo prve pomoči za
Sebastjana v deževni in vetrovni silvestrski noči. Ne vemo, kako bi se brez nje
in njenega ogromnega prtljažnika vse skupaj sploh končalo…
"Hvala,
Anick, ljubeče pozdrave vsem trem!"
Tisto "nekaj" se je končno umirilo in umaknilo… Tokrat za malo dlje…
Mi pa
smo se z vsem tem nevede približevali skrivnostim vzhodne Krete, Kourosu in…Sifisu…
Ni komentarjev:
Objavite komentar