To je Kreta..., tu je oljka doma

Oljka…, pogled na to drevo me že od nekdaj navdaja z velikim spoštovanjem. Ena je majhna, druga visoka, tretja vitka, četrta košata, peta prepletena, šesta votla, sedma…, oljke ne moreš dati v nek oblikovni vzorec, kajti vsaka zase je povsem svoja in edinstvena. Vse pa imajo nekaj skupnega: vse ponosno in trdno stojijo v svojem času, za nas nedojemljivem brezčasju. Ne zmoremo si niti zamisliti, kaj šele razumeti let in sveta, ki so jim bile nekatere izmed njih priča že dobrih 2000, celo 3000 let pred našim rojstvom. To je čas, ki nam, malim ljudem, predstavlja nedosegljivo preteklost, o kateri sicer vemo danes veliko povedati, pa vendar ne moremo zatrdno reči, da je vsa ta naša "izkopana" resnica edina in dokončna. Ampak, oljke…, te pa vedo...

One so bile del te preteklosti. Danes so del naše sedanjosti in bodo jutri, ko nas ne bo več, del sedanjosti nekoga drugega, namreč naših prapravnukov. Oljka je bitje, pred katerim obstane korak in se ustavi čas. Mogočno življenje, ki pluje po vsaki njeni vejici, listku, drobnem plodu, te brez besed opomni, da smo tu le na kratkem obisku. Mi bomo kmalu odšli, oljka bo ostala. Mi smo krhki, ona je močna, mi smo negotovi, ona je trdna, mi smo pohlepni, ona je hvaležna tudi za skromno okolje, ki ji je bilo dano, saj lahko v njem preživi tudi več tisočletij. Bolj kot razmišljam o tem veličastnem bitju, bolj rdeča od sramu postajam. Kakšni smo pa mi? Mislimo, da se naša galaksija vrti samo zaradi nas, da smo pravzaprav najpomembnejši v celotnem vesolju, naša aroganca do vsega izven nas je brezmejna, vse bi si radi podredili, še zvezde bi si stlačili v žep, če bi le mogli. No, nečesa nam pa le še vedno ni uspelo doseči. In nam nikoli ne bo. Dolžine oljkinega življenja mi nikoli ne bomo deležni. Sama pravim: Hvalabogu! Sicer bi naše norosti trajale še dlje in bi naredili samo še več škode temu našemu prelepemu planetu z vsemi živimi bitji na njem. Tako pa nam je k sreči odmerjen le kratek čas. A v tem kratkem času imamo lahko tudi lepe izkušnje. In oljka nam pri tem prijazno pomaga. Skozi eno svoje življenje je s svojimi plodovi zagotovila mnogim človeškim rodovom preživetje. Hvaležna ob tej misli sem se zazrla v vejo starke na robu dvorišča, upognjeno pod težo plodov, ki so že globoko zakoračili v drugo polovico letošnje zrelosti in obljubljali obilno letino. Sivozelene listke je nežno božal popoldanski vetrič in risal nagajive podobe po tleh okrog njihove ponosne matere.

Letos sva se tudi midva pobliže seznanila z delom, ki ga Krečani že stoletja, da ne rečem tisočletja, opravljajo pozimi. Prvič sva se resno učila dela z oljkami. Eleni naju je že v septembru rezervirala za svojih 250 skrbno urejenih lepotic, ki so čakale na pobiranje v dveh oljčnikih. Sebastjan je dober "potencial" za delo, saj Krečani niso tako visoki, vsaj večina njih, delo z obiralcem pa je kar naporno, če si malo "krajši". Seveda sva ji takoj obljubila pomoč, dela naj bi bilo za 4 do 5 dni, ravno prav, da Sebastjanov križ zdrži in se ne ponovi zgodba z išijasom. Pa še olje nam bova s tem prislužila.

"No, pa greva!" sva rekla zgodnjega jutra sredi novembra, ko sva zaslišala hupo pred vrati. Eleni je dobre volje odprla vrata svojega avta in skočila sva na sedež. Odvijugali smo navzdol po kournaški cesti, do 2 km oddaljenega prvega oljčnika. Nakazoval se je čudovit, sončen dan. V oljčniku sta nas že pričakovala Marko in njegova žena Ana in kaj hitro smo začeli. Marko je izkušen delavec iz Albanije, Eleni je pomagal že lansko leto, zato je vedel, kaj in kako je treba poprijeti za delo. S Sebastjanom sta vrtela vsak svoj obiralec, me tri pa smo pod oljke postavljale mreže in polnile žaklje.

Prihod na"bandimo"

Sebastjan in Marko sta se hitro ujela

Prekrasna oljka, ena izmed 250-ih Eleninih lepotic 

Hitro sva ujela ritem Marka in Eleni, čeprav je Eleni zame še vedno stroj, ki ga ne bom zmogla nikoli doseči. Občudujem to njeno sposobnost in velikokrat se sprašujem, kako zmore vse postoriti čez dan. Meni ga vedno zmanjka. Ona pa je kot avtomobilček, ki se ga spomnim iz otroštva. Z roko si ga nekajkrat potegnil po tleh, nato pa spustil in je peljal. Večkrat kot si potegnil po tleh s kolesi, dlje je peljal. Tako vidim Eleni. Kot bi jo nekdo zjutraj močno "navil" in spustil. In Eleni oddrdra v dan s polno hitrostjo, poskrbi za prve jutranje goste v zetovi taverni, skoči nahranit zajčke, preveri vrt, skuha kaj dobrega za svojo družino in nese kosilo tudi babici Vageliji, pa spet v taverno, če je potrebno, še v mesto, ob petih obvezen obisk pri Vageliji, vmes si je velikokrat našla čas tudi zame, da me je naučila kar nekaj njihovih tradicionalnih jedi in sladic, kjer sem ji že z očmi težko sledila, kaj šele, da bi jo dohitela pri delu…, evo, zdaj pa še oljčnik! Kamorkoli sem se obrnila, tam je bila  Eleni. Vlekla je mreže, med "moško" pavzo vzela v roke strojni obiralec, izkušeno hitro zavezovala polne žaklje, vmes pa skočila še domov in prinesla kosilo. Res ne vem, kako ji vse uspe. Neverjetna je! Pa še nekaj ji uspeva: vedno je dobre volje, vedno je prijazna, vedno je pripravljena pomagat, naša Eleni je res "Sonček", kakor jo imenuje Sebastjan.

Elenin "bureki"

Elenini "Melomakaroni"

"Kaj pa danes delamo, Eleni?" "Kourabiedes..."

Eleni spretno vrti mašinco

Elenino dobro kosilo v oljčniku

Pa naj se vrnem v oljčnik…, vreme nam je res služilo, delo je dobro napredovalo, čeprav je Markova žena proti popoldnevu napovedala, da žal ne zmore tega tempa in je naslednji dan ne bo več. Tako smo delo v naslednjih treh dneh dokončali mi štirje, midva pa sva domov ponosno prinesla svojih prvih zasluženih petdeset litrov olivnega olja. Krasen občutek! Za nama je res lepa oljčna izkušnja!

Zadnje dejanje - odvoz v torklo

Bila sva še vsa pod vtisom doživetega, ko sva dobila novo oljčno priložnost. Na posestvu, kjer smo najeli hiško, stoji deset lepih oljk, ki so se pod težo plodov upogibale skoraj do tal in vedela sva, da jih bo potrebno pobrati. Hitro sem šla v lov po receptih za vložene olive, jih par izbrala, skupaj smo vsi trije ročno obrali spodnje veje dreves in na koncu mi je uspelo pripraviti kar petindvajset kozarcev te slastne sredozemske dobrote, vložene v slanico, nekatere pa v olje. Tudi Ana je pripravila dva kozarca po svojem receptu, nekaj pa nam je pomagala…, kdo drug kot Eleni!

Ana pripravlja svoj recept

Elenin recept

"Draga Oljka, hvala ti!"

A oljke so še vedno čakale na tisto "ta pravo" obiranje. Lastnik hiške v Kournasu ima tudi sam oljčnike, zato ni in ni našel časa, da bi jih prišel obrat še sem. Nazadnje smo se dogovorili, da jih oberemo sami in tudi olje lahko zadržimo. Juhu! Ampak, kako pa bomo to storili? Razen ročnih obiralcev nimamo nikakršnega orodja, ne mrež ne avtomobila, da bi lahko peljali žaklje v torklo. Prva dva dni nama je dve mreži posodil Anin prijatelj Spiro, a po dveh dneh sta ju potrebovala onadva, saj sta šla tuda sama delat v oljčnik. Ker sva obirala ročno, brez mašince, sva bila seveda počasna. Poleg tega sva želela v torklo pripeljati kar najbolj očiščene olive, brez listja in vejic. Tako sva po dveh dneh obrala zgolj tri drevesa. Kako pa bova naprej? In zopet se je izkazala Eleni. Posodila nama je dve mreži in obljubila, da nama bo žaklje ona peljala v torklo. O, ta naša dobra Eleni! Hvala, ker si!

"Kako polna si!"

"Madonca, bogve, če delam prav..."

"Filos, ti veš, kako je treba?"

"Spihat listje, da bodo lepe, čiste!"

"Šivala je Ančica mrežo..."

Žaklji se polnijo...

Naslednja dva dneva sva postajala vse bolj spretna in navkljub ročnemu obiralcu sva hitreje napredovala, veliko bolj suvereno vlekla mreži in ju že prav poznavalsko zatikala za debla, da bi izgubila čimmanj plodov. Peti dan sva končala obiranje in v petih polnih žakljih se je drenjalo nekaj čez 280 kilogramov oliv. Po hitri oceni glede teže in litrov, ki ga naj bi dala letos ta sorta (večina oljk na posestvu je namreč sorte Tsunates), sva zopet zaslužila okrog 60 litrov olivnega olja, za katerega sva vedela, da je resnično čisto, saj oljk že nekaj let ni nihče resno vzdrževal in obiral. Kako sva bila vesela! Res imamo radi kretsko olivno olje. Prvo steklenico te zlate tekočine nam je podaril Manolis, lastnik apartmajev v Geraniju, danes za nas že davnega novembra leta 2012.  Takrat smo se zaljubili v to kretsko sonce, brez katerega si sploh ne predstavljamo več "normalne" prehrane.

Vsa navdušena sva poklicala Eleni, ki nama je odpeljala žaklje v torklo. Velika, moderna torkla je že delala s polno paro. V teh dneh torkla sploh ne zapre vrat, saj olive ne smejo stati dolgo v žakljih, poleg tega pa sta ta dva meseca in pol edina v letu, ko obratuje. Pred njo so stale palete, polne podobnih žakljev, kot so bili najini in nasmejala sva se, kako hitro je delavec raztovoril najino bero in napisal številko 5. Poleg so bile namreč visoko natovorjene štiri palete in z očmi sem ujela številko, napisano na listku: 400! Uau! To pomeni, da je toliko žakljev last enega oljkarja! S Sebastjanom sva se smeje spogledala, saj sva bila v primerjavi z njimi prava palčka. No, prepričana pa sva bila, da te vreče niso bile obrane s tolikšno ljubeznijo in zanosom, kakor najinih skromnih pet. Pustiti sva jih morala tam, šele naslednji dan pridejo na vrsto. Naju bodo poklicali, ko bo olje stisnjeno. Tako sva se morala posloviti od najinih "otročkov", s katerimi sva preživela pet posebnih dni v tem letu in moram reči, da sva šla v Elenin avto s čudnim cmokom v grlu. Draga oljka, hvala, ker si se nama predstavila tudi v tej obliki in nama tako lepo oplemenitila to leto!

A že naslednji dan se je ta lepa oljčna pravljica zdrobila v prah. Eleni naju je poklicala in nama sporočila, da pelje najino olje. Veselo sva jo šla pričakat pred vrata. Odprla je prtljažnik in najine oči so zmedeno gledale v na pol prazno plastično posodo, ki drži 48 litrov. Kako? Tu je vendar samo nekaj več kot 20 litrov olja! Moralo pa bi jih biti okrog 60! Veva, da se pri štetju in računanju nisva uštela. Vsak žakelj sva stehtala, res dobro očistila vejice in listje, torej so bile v vrečah le olive, polne čudovitega olja, ki ga pa zdaj nikjer ni! Eleni naju je v zadregi gledala, saj se je tudi njej vse skupaj zdelo zelo čudno. "Morda pa se je torklar zmotil in nama je pozabil dati še eno polno posodo. To bo, ja!" smo zaključili in se dogovorili, da gremo skupaj do njega. Tokrat je šla z nami še Ana. Mi trije smo šli v torklo, Eleni nismo želeli več vpletati v to zgodbo, zato smo ji rekli, naj nas počaka zunaj.

Hitro nam je bilo jasno, kaj se v torklah dogaja. Že ob našem prijaznem začetku: "Morda je prišlo do napake…" je lastnik skočil, kot bi ga pičila kača: "Ni napake! Toliko olja je bilo!" In se je obrnil in odšel. "Kaj mu pa je? Saj se sploh noče pogovarjati z nami. Kaj smo pa storili takega?" smo osuplo gledali v odhajajoči hrbet. Nekaj časa smo še stali tam, misleč, da se možakar vrne, a ni kazal tega namena, zato smo se odpravili ven, sedli v avto in Eleni nas je odpeljala nazaj domov.

Razočaranje ob doživetem je bilo neizmerno, počutila sva se neumno in opeharjeno. A jeza se je sčasoma razkadila, oljka nama je pač samo pokazala še drugo plat "obiranja" njenih plodov. Ljudje smo pripeljali to čudovito doživetje in hvaležnost za preživetje v okvire evrske vrednosti in velikega biznisa. Danes oljka ne pomeni več preživetje, temveč dobičkonosen posel. Še najmanj pri vsem tem pa dobi ravno oljkar. Tisti, ki z oljkami diha, zanje skrbi in jih čez celo leto vzdržuje v dobrem stanju. Res je sicer, da tudi sami oljkarji nosijo del krivde za nastalo situacijo. Vsi bi radi od oljke živeli. Še vedno je v vsak nov obdelan košček zemlje hitro zasajena… oljka! Zakaj jih je potrebno toliko? Vse to botruje padcu vrednosti olivnega olja. Odkupna cena v letošnjem novembru ni presegla 3 evre na liter! Poleg tega se Kreti iz nedrij s tem trga pisana raznovrstnost ostalega rastlinskega življenja. Škodljivci v oljčniku so najpogosteje preganjani z močnimi strupi, ki uničijo tudi marsikaj dobrega. Najhuje pa je, kadar vidiva, da so tla okrog oljk suha in rjava, rastline pod oljko pa so bile poškropljene s herbicidom zgolj zato, ker lastnik ni imel časa pokositi trave okrog dreves. Ker ima preveč dela. Ker ima preveč oljk! Tako se pač najlažje in najhitreje znebiš nezaželjenih oljkinih sosedov, ki preprečujejo "hitrostno" obiranje.

To je žal druga plat oljčne pravljice, nastajala je počasi, skozi desetletja, od tistega davnega trenutka, ko smo se odločili, da želimo vsi imeti olivno olje na mizi vse dni v letu, kjerkoli po svetu. Posledice tega so vidne že danes, jutri bodo še bolj. Mi pa nič. Niti mignemo ne, čeprav vidimo, da vse to ni v redu.

Skozi torklarja nama je oljka samo pokazala, kako njene prisotnosti na planetu ne spremlja več nikakršna spoštljivost ali občudovanje, temveč se jo samo grdo in nehvaležno izkorišča za hiter zaslužek, ne glede na okoljske posledice. Da o morali pri tem početju sploh ne govorimo. Ker je ni.

Še vedno slišim prijateljeve besede, izrečene po oljčnem razočaranju, ki so hitro strle najino naivnost in zaupanje v poštenost do tega tako plemenitega dela: "Hja, kaj tega nista vedela? Vsi kradejo. Saj to vsi vemo. Le da eni malo bolj, drugi pa malo manj. Fajn je, če imaš srečo in prideš k drugemu…"

Oljka..., mlada lepotica, skrbna mati, modra starka…, naj se ti v imenu vseh takih, zate tako malih, a hkrati tako škodljivih človeških primerkov, iskreno opravičim, v upanju, da ti naša vrsta s svojim brezvestnim početjem ne skrajša samo tebi namenjenih nadaljnjih tisočletij!...

…Samo zato, ker jih sami ne moremo doseči!...

Najstarejša oljka na svetu - vasica Vouves pri Kissamosu, Kreta