Pisalo
se je davno leto 1993… Mlad, nadebuden par, poln zanosa in energije, prepričan
v to, da lahko spremeni svet, se v komaj dobro rojeni Sloveniji odloči imeti
podjetje. Zakaj pa ne? Takrat so nova podjetja rastla kot gobe po dežju. Vsaka Ideja
se je zdela nova, sveža, zanimiva. Postali smo "tržni". Ne bom rekla, da sva
odkrivala toplo vodo s svojo idejo, saj ni bila ne prva ne edina v Sloveniji, a
vendarle, prostora je bilo dovolj še za enega. Enega takega, kot sva bila
midva. Tako je izšel najin ugankarski časopis "Vedež". Nanj imam zelo lep
spomin. Predvsem zaradi celotne ekipe sodelavcev. Delovali smo složno, bili
predani firmi, hkrati pa imeli med seboj enkraten (če danes pomislim, je to pravzaprav
neponovljivo) odnos.
Vedež
je bil dolgo uspešna edicija, vse dokler nisva želela preveč. Izdala sva še
manjšo edicijo "Žepni Vedež", pa zložljivo "Križanko Velikanko". Poleg tega se nama
je sčasoma zazdela na začetku tako simpatična naslovnica Vedeža premalo
profesionalna. In sva jo dala spremeniti. V lepšo, bolj moderno. Rezultat?
Ljudje ga niso več prepoznali na prodajnih policah, morda pa njim ta "profesionalizacija" naslovnice ni bila tako zelo všeč kot nama (to je lahko zelo subtilno), morda
je bilo v tistem obdobju kljub vsemu že preveč podobnih ugankarskih revij (saj
sva si navsezadnje še sama s svojimi lastnimi delala konkurenco), morda pa…,
pravzaprav niti ne veva natančno razloga, veva le to, da je naklada iz meseca v
mesec padala. Nekaj časa sva še vlekla, nato sva rekla: "Dovolj!" In
projekt prodala. Raje sva zaključila brez dolga.
Morda
je pohlep po "še več" na koncu le pobral svoj davek. In ni bilo krivo nič
drugega.
Naslednja
najina poslovna aktivnost je bila povezana s Sebastjanovo idejo o opravljanju
terjatev za slovenske založbe. Dobro organizirana ideja in realizacija v majhnem
krogu zaupanja vrednih sodelavcev je bila dolgo zelo uspešna. Preživela je tudi
selitev na Obalo in dobro delovala po vsej Sloveniji, s tem, da sva za koordinacijo
vseh terjatev imela sodelavko v Ljubljani. A s tem, ko so se stvari širile, sva
izgubila nad njimi pregled.
Nato
pa je prišlo leto 1998… Sebastjanov nemirni duh je imel novo idejo. Odpreti trgovino
z računalniki. To nam je hitro uspelo. A kmalu je bila ena premalo. Dajmo še
eno! Saj smo glavni v regiji! Tudi ta je bila uspešna. Bi se še malo razširili?
Pa dajmo odpreti še eno, tokrat malo dlje, 50 km stran! V redu. Stvari so se
širile in širile. Poleg treh trgovin z računalniki smo si umislili še prodajo
klimatskih naprav. Vzporedno s tem je še vedno tekla izterjava za založbe, na
koncu pa smo se lotili še obsežnega projekta razvijanja in izdelave elektronske
redovalnice, takratnega precej tveganega pionirskega dela na slovenskih tleh. Sploh,
če pomislim, da smo želeli vpeljati ektronsko redovalnico v vse osnovne in
srednje šole v Sloveniji brez "prijateljstva" v visokih političnih krogih.
Kajti, odobriti jo je moralo ministrstvo za šolstvo RS. Celotna ideja in vsa
koordinacija dela, zaposlenih, varnosti, dogovorov z ravnatelji šol…, so bili v
Sebastjanovih rokah (in glavi).
 |
| Trgovina v Izoli |
 |
| Trgovina v Postojni |
 |
| Trgovina v Kopru |
 |
| Pisarna v Ljubljani |
 |
| Ekipa na delu |
 |
| e-redovalnica |
Morda je delovalo, da posel v ozadju cveti, a življenje
pri nas je usihalo. Vsi dnevi zapolnjeni od jutra do večera, z Evo in Ano smo
se počasi začeli odtujevati, stres je postal naša vsakodnevna stalnica. Še
danes mi v ušesih odzvanja Evino vprašanje pri eni izmed "odsotnih" večerij.
Tega nikoli ne bom pozabila. Rekla je: "Kaj lahko mi pri mizi govorimo še kaj
drugega kot samo o službi?" Ko danes pomislim na to, me je malo sram. In ne
pomaga mi nikakršno opravičilo: »Bilo je veliko dela…" ali "Bila je velika
odgovornost…" ali celo "to je bilo potrebno za vajino "varno" prihodnost…" Vse
to me prav nič ne potolaži, še manj pa opraviči. To so samo izgovori, ki
opravičujejo egoizem in pohlep. Zraven pa je vedno prisotne tudi malo
nadutosti, saj sem se imela ob vsej tej naši igri za "nekaj več". A moja edina
odgovornost takrat sta bili moji hčeri in njuni mladi, čisti in ranljivi
dušici, ki sem ju ves ta čas zapostavljala!
Ampak,
usoda je bila prizanesljiva in nama je poslala opozorilo… Da naju opomni!
Junij
2001…, zaključek šolskega leta. Naša družinica je šla na kosilo v restavracijo.
Da proslavimo Evino spričevalo. Prijetno kramljanje nenadoma pretrga
Sebastjanov glas: "Ne počutim se dobro…" V tistem trenutku mu glava omahne na
prsi. Me tri smo se najprej še malo nasmejale, rekoč: "Daj, Seba, nehaj no!" "Ati, ne nas hecat!" A teža telesa ga je
povlekla na stran, da je z glavo udaril v šipo. Takrat sem se zavedla resnosti
trenutka, skočila pokonci in stekla okrog mize k njemu. Panično sem ga pričela
klicati. Eva in Ana sta prestrašeno gledali v atijevo negibno telo in zraven
klicali: "Ati, zbudi se!! Kaj ti je???" Svet se je ustavil, bila sem povsem
nemočna, z dvema punčkama, ki nista razumeli, kaj se dogaja. Po dolgih
sekundah, ki so se mi zdele kot večnost, se je le prebudil, v obraz bel kot
zid, s črnimi podočnjaki, po obrazu so mu počasi polzele potne srage. Zmedeno
nas je pogledal, vstal in vprašal: "Kaj se je zgodilo?"
Hitro
v avto, k zdravniku, v bolnico, kjer je bil dva dni na opazovanju. Diagnoza? Nič
konkretnega, nič vidnega, nič otipljivega. Na koncu je bilo vse bolj kot ne
ugibanje. Mogoče srčna aritmija. Mogoče. Takšen kolaps bi danes dobil ime
IZGORELOST. Takrat se tega, danes splošno znanega in razširjenega izraza še ni
uporabljalo.
Sebastjan je enostavno pregorel. In ker hudega psihičnega pritiska,
ki se mu je dnevno izpostavljal že dlje časa, sam ni želel opaziti, ga je
moralo umiriti telo samo.
In
takrat sva se nenadoma zagledala. Kaj vendar počneva???
Ta,
k sreči neusoden dogodek, je močno zaznamoval naša življenja in njegovo
nadaljevanje. Sebastjan mi je rekel: "Veš, ko smo se peljali proti bolnici, sem
iz avta opazoval drevesa. Vem, da so bila vedno tam, pa jih nikoli nisem videl!" Danes sva hvaležna, da naju je usoda takrat le opozorila in nama dala še eno
priložnost.
Da…
zagledava!
Seveda
naju je s tem prebujenjem nazaj v življenje, odmaknila od možnosti uspešne
poslovne poti, ker enostavno nisva bila več tista "prava".Tudi umazane igre
okrog elektronske redovalnice so nama vedno bolj odpirale oči, tako da sva v
naslednjem letu izkusila, kaj pomeni biti "IN" in kaj "OUT". No, midva sva bila "OUT".
Poslovno
sva se potapljala, vse je šlo v smeri izgubljanja, pri vsakem od projektov sva našla
napake, vse se je nekako zapiralo. Tako zgodbo nama je življenje namenilo. Take
so pač najine karte. In treba je igrati prav z njimi. Tako sva junija 2002 sprejela
dokončno odločitev: "Ne greva se več!"
Kakšno
olajšanje lahko takšna odločitev prinese! Prvo leto je bilo sicer kar hudo, saj
sva morala počistiti obveznosti firme. Bila sva skupaj in hkrati vsak zase. To
odločitev sva doživljala skupaj, a tudi vsak zase. Z vsakim od nas ego po svoje
obračunava.
Kaj
lahko o vsem skupaj rečem danes? Uspelo nama je vstati, ko sva padla. Iskrena
hvala, usoda, za tako močno življenjsko izkušnjo, čeprav so bili seveda tudi
trenutki, ko sva izgubljala smer. A vedno si pravi čas posegla vmes in nama
povrnila zaupanje v to nenavadno pot, brez uhojenih korakov. Tudi danes še kdaj
začutiva trenutek negotovosti in dvoma, a danes veva, da je vse prav. Tudi
preteklost je morala biti ravno takšna, kot je bila, da sva danes tu, kjer sva.
Sedaj
vem, kaj je bila rdeča nit vseh najinih padcev. Pohlep! Ko sva presegla sama
sebe, ko sva želela več, kot sva v tistem trenutku zmogla. Ko nisva bila
zadovoljna s svojimi kartami…
Prav
posebno vlogo in mesto pri Sebastjanovem prebujenju v življenje pa ima
trenutek, ko je srečal Dosimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar