Telos

Vsak začetek ima svoj konec. Tako je tudi to naša zadnja objava na blogu. In, če je imela prva naslov "Arhi" ("Začetek"), naj ima ta, temu primerno, "Telos" ("Konec").

Z vsemi stvarmi je tako. Dobro je, da se tega zavedamo vsakič, ko nekaj začenjamo. Slejkoprej pridemo do… konca. A, začeti nekaj novega pomeni novo energijo v nas, končati nekaj pa je kar težko. Za oboje je potreben pogum, a kljub vsemu mislim, da je težje nekaj končati kot pa začeti. Tudi, ko sva pred davnimi 22-imi leti polna zanosa odprla firmo, si nikoli nisva mislila, kako težko bo sprejeti odločitev o njenem "koncu".

Malia, obljubljena dežela?

Kot rečeno, smo se s Kouremenosa odpravili v četrtek, 11.06. Najprej smo se z Marchelosovim bratom (Manolisom, kakopak) dogovorili za predajo Maje. Žalostno smo jo spustili v njegove roke. Težko nam je zanjo, a vemo, da je to prav. Upamo le, da smo ji omogočili lepa dva tedna. Če bi imeli dovolj prostora, bi jo vzeli s seboj. Ker pa ne vemo, kako bo v Maliji, jo puščamo tu, z željo, da bo imela lepo življenje, brez verige in povodca.

Dosima na minojskem svetišču

Tako! Pa smo le prišli do odločitve. Gremo s Kouremenosa! To je bilo očitno že vnaprej dogovorjeno v naši knjigi usode. Mi smo imeli na teh straneh poglavja samo stranske vloge. Tiste, ki se pojavijo, naredijo zbrko glavnemu »junaku« in nato brez velikega pompa izginejo. V naslednjih poglavjih jih zaman iščeš, so že v drugi knjigi. Kaj se je zgodilo? Začelo se je z Ano. Tretjega dne se je z dela vrnila močno razočarana. Turistov še ni prav veliko, zato tudi plačilo ni tako, kot je bilo dogovorjeno.

Kam pluje naša barka?

Vaso je držala obljubo in z Marchelosovim pick-upom sta pripeljala večjo mizo ter dodatne stole za obiske. Odločili smo se namreč, da bomo prostoru vdahnili svojo energijo, neglede na to, ali ostanemo tu ali ne. Tako počasi dobiva obliko poletne baze. Ana je šla delat k Georgiosu. Z urnikom je zadovoljna, saj začne ob desetih dopoldne, konča pa ob šestih. Večer ima s tem zase. Zvečer je povedala, da so se zaradi praznika "Svetega Duha", ki je v Grčiji dela prost dan (skoraj prost dan, saj menda samo javna uprava ne dela…, trgovine so odprte…, a, ko smo vprašali Grke, če je to dela prost dan, so rekli, da državne službe ne delajo, torej, ja, JE dela prost dan!...) pri Georgiosu ves čas ustavljali ljudje, a zgolj prijatelji in znanci, ne pa turisti. Tako je bila tudi plaža na Kouremenosu bolj kot ne prazna in mlada natakarica se je dolgočasila v praznem lokalu v bližini. Ja, Grki so letos precej zaskrbljeni nad začetkom sezone. Lansko leto je bilo drugače, pravijo. Seveda, lansko poletje je bila celotna Evropa precej deževna, le Grčija je imela ves čas sonce, s čimer je bila pravzaprav edina sprejemljiva dopustniška destinacija. To pa vemo zato, ker smo se tudi mi z Jankecom v Sloveniji večino poletja namakali v lužah. No, verjetno pa zna biti letos dodatna ovira za dopustovanje še slabši finančni položaj večine kot je bil lanski.

Oljčni zaplet

V nedeljo smo torej zapeljali v ogromen oljčnik, s čudovito naravno ograjo iz kanel in ogromnega almiridija in začeli delati načrte, kako bomo uredili našo poletno bazo.

Začelo se je kar lepo, načrti so bili veliki, Marchelos je obljubil pomoč pri postavitvi sence za poletno kuhinjo, Vaso je z Manolisom napovedala "prihod" stolov in večje mize, mi smo pa navdušeno pričeli čistiti okolico in zaprli še zadnji kos ograje, ki je gledal na cesto. Tako! Priprava osnove je bila v naših mislih že v polnem teku, ko v sredo v ta "naš" ograjen oljčnik zapelje velik, moder pick-up...

Obdržati ali spustiti?

Spet je bil teden prekratek za vse, kar se je na Kouremenosu dogajalo. Samo stanovanje smo zapustili, pa se že zgodbe zavlečejo pozno v noč. V ponedeljek smo praznovali Anin rojstni dan. Tokrat smo si privoščili panirane trakce piščančjega fileja. Naredili sva jih veliko, saj so bili povabljeni Vaso in Aleksander, Marchelos ter Georgios. Smo se pa na ta račun odpovedali torti. A, kot bi Marchelos vedel, je prinesel za darilo… ledeno torto! Kako je bila Ana vesela! Vaso ji je podarila storžek, Georgios pa polno vrečo zelenjave, domača jajčka in dišeč šopek raznobarvnih vrtnic s svojega vrta. Lepo, pisano, živo! Aleksander se je opravičil, srečanje z arheologi se je namreč zavleklo do poznih večernih ur. Oglasil se je naslednji dan pred odhodom v Atene.

Nenavaden večer

Vsi trije smo z zanimanjem in hkrati z malo treme pričakovali Aleksandra. Vaso mu je namreč že povedala vse o nas, o Sebastjanovem čudnem glavobolu in prav na tem se je Aleksander najbolj ustavil: "Vaso, ne izpusti teh ljudi iz rok, rad bi govoril z njimi. Nekaj mi pravi, da se moramo srečati…" "Že od vsega začetka, ko sem mu vas omenila, mi zatrjuje, da ste na Kreti z razlogom. Po njegovih besedah z večjim, kot mislite sami. In prav s tvojim glavobolom, Sebastjan, si močno pritegnil njegovo pozornost.

Poletna baza

"Nasvidenje, bela Sitia! V začetku lanskega decembra smo se spraševali, kako nas boš sprejela. Sedaj, po petih mesecih toplega objema tvojih ozkih ulic lahko z gotovostjo rečemo, da se ne poslavljamo za vedno. Kajti, k domačim se vedno vračaš…, prej ali slej…"

Še nakup osnovnih "surovin" za jedi brez mesa in Jankec se je ponovno odguncal v svet. Dan je bil vroč, nam trem pa se je smejalo. Spet v polni postavi, navihanih pogledov in odprtih src, pripravljeni na nove zgodbe. Najprej sva želela Ani pokazati, kje sva se midva nazadnje potikala.

Odhod

Zadnje dni pred odhodom smo ugotavljali, da smo zelo veseli, da nismo čez zimo najeli večjega stanovanja. V teh petih mesecih se nam je znova nakopičilo kar nekaj stvari, ki jih Jankec "zavrača". Marchelosu smo pustili en velik lonec, ki bi lahko bil koča za Luja, tako je velik, pa pekač, saj Jankec nima pečice, skledo s pokrovom za mesit kruh… Zanimivo, če se spomnim, kolikokrat je bil lonec sploh uporabljen, bi lahko njegov nakup brez prevelikega obžalovanja izpustili. A, december je bil čas praznikov, čas obljub, čas evforije…, in vse to nas je prignalo do "utemeljene" odločitve, da tako velik lonec pač nujno rabimo. "Sedaj smo vendar v stanovanju, tu so takšne stvari potrebne!" Pa sploh ni bilo tako! Bolj kot ne nam je bil ta lonec ves čas samo v napoto! Stanovanje je majhno, zelo "ekonomično" opremljeno, kar pomeni, da ni šel v nobeno omaro! Zato se iskreno lahko še enkrat vprašam: "Nam je bil res tako nujno potreben??" Odgovor se brez obotavljanja glasi: "Ne!" Koliko takih "nujno" potrebnih stvari znosimo (smo v preteklosti znosili) v stanovanje! Res, hvalabogu, da smo najeli garsonjero! Niti pomisliti ne smem, da bi bilo to dvo ali tro-sobno stanovanje! Pa še nekaj je hvalabogu…, to, da smo finančno omejeni! S tem že v osnovi nismo imeli velikih želja. Razen hrane, seveda. In to je Ana s pečico čudovito ustvarjala. Kaj drugega človek še potrebuje??

Prijateljeva vrnitev

Vaso je postala naša velika prijateljica. Vsak dan se pred službo oglasi pri nas, "preveri" Sebastjana, spije čaj in odbrzi na delo. Sebastjanova glava je spet v polnem teku. Ne moremo verjeti! Spi normalno, žgočega glavobola ni več, bolečina je čudežno izginila. Tako nenadoma kot je prišla, je tudi odšla. Ta velika sprememba se je zgodila z Vasinim prihodom in Sebastjanovo odločitvijo, da ne bo več jedel tablet. In pri nas se končno spet smejemo! Ne sprašujemo se več, kaj neki je to bilo, temveč to njegovo grozljivo bolečino povezujemo s tem, da smo le tako lahko spoznali Vaso, s katero smo vzpostavili tako prisrčen in topel odnos, kot bi se poznali že od nekdaj! Sebastjan je rekel: "Tako kot sem za Marchelosa takoj vedel, vem tudi za Vaso, da bo ostala naša doživljenjska prijateljica."

Vasiliki - naša dobra vila

V ponedeljek je bil Sebastjan mnogo bolje, odpravila sva se že ob sedmih, da bi bila čimprej v Sitii. Vzel je še zadnjo slovensko tableto ketonala in… na pot! Vozil je sam. Vijugasta cesta ga je sicer malo utrudila, a glava je bila še pod "nadzorom", hvalabogu. V Sitio sva prispela ob pol devetih. Iz Jankeca sva pobrala samo najnujnejše stvari in odhitela proti Ani. Komaj sva čakala, da jo stisneva v objem. Sama sva vandrala kar petindvajset dni! Ne znam opisati prisrčnosti ponovnega snidenja. Res sva jo že močno pogrešala. Pa Luja tudi. Dneva kar ni bilo dovolj za vse zgode in nezgode, ki smo si jih morali povedati. Zaradi najinega predčasnega prihoda je sicer spremenila načrt jedilnika, a po skoraj mesecu dni sva jedla… meso! V pečici je spekla piščančje perutničke s krompirjem. Mmmm! Mislili smo, da je vsega konec. Pa ni bilo.

Kaj je zdravje?

Ne vem natanko, kaj me je "poklicalo", da sem pogledala proti Sebastjanu. Točil je vodo, a se z roko čudno tipal po glavi. Pomislila sem: "Zakaj se tako drži za glavo?" Hitro sem pregnala temne misli in se znova posvetila posodi. Zagledala sem ga šele tik pred Jankecem, odprla vrata in prijela kanister. Sebastjan mi ga je brez besed spustil v roko in ponovno zaprl vrata. Tudi to mi je bilo malo čudno, a še vedno nisem opazila, da je nekaj narobe. In to hudo narobe!

Čez nekaj minut pride v Jankeca, gre mimo mene, se uleže na posteljo in se prime za glavo. In končno sem zagledala! Vsa prejšnja znamenja so mi nenadoma skočila pred obraz. S cmokom v grlu sem vprašala: "Kaj ti je, Seba? Kaj je narobe??!" "Glava! Tako me boli! Ne vem, kaj je to!" Takoj se mi je povečal srčni utrip, saj Sebastjan nikoli ne toži zaradi glavobola! To bolečino pozna že iz časov, ko sva imela še firmo. Tenzijski glavobol je bil sicer vedno nadležen in nobena protibolečinska tableta mu ni pomagala, a takrat se je pač navadil živeti s tem, saj mu drugega ni preostalo. Zato vem, da ima zelo visok prag bolečine. A ta vrsta glavobola ga, hvalabogu, ne pesti že vse od takrat, ko sva prenehala s podjetništvom. A, kot pravim, to bolečino pozna! In ta danes ni to! Bolečina je hujša! Mnogo, mnogo hujša!

Kanjon Orino ali Kanjon rdečega metulja

Pred vstopom v "Kanjon rdečega metulja" sva se o njem malo pozanimala, saj sva vedela, da morava imeti dovolj časa, da prideva gor in dol. Dolg je 5 km, za eno smer naj bi bile potrebne dobre tri ure. Približno toliko še za nazaj Glede na najino kondicijo bi bilo sicer dovolj šest ur, glede na najino radovednost pa bi bilo dobro računati še s kakšno urico več. Zato sva vstala zgodaj in startala okrog 9h, da je sonce vsaj malo dvignilo glavo iz svoje tople postelje in nama ožarilo zahodno steno kanjona. Že zelo hitro naju je čakala prva vodna ovira. K sreči je bila voda nizka, to pa ne pomeni, da ni bila prav jutranje mrzla. Preplezala sva tudi prvo višinsko oviro, preko katere nama je pomagala lestev. Tako! To je bilo ogrevanje.

Kanjon Pervolakia

Kato Zakros sva zapustila dopoldne. Čeprav je deževalo, sva se odločila za premik. Tu sva preživela par čudovitih dni, "Kanjon mrtvih" je za nama in greva naprej. Naslednji kraj je Xerokambos. Marchelo nama je naročil, da ga morava obiskati, saj je to eden najbolj mirnih krajev na Kreti. Tudi poleti. Seveda sva ga takoj vnesla v enega izmed najinih postankov.

V Zakrosu sva kupila še zelje, štiri krompirje in 6 domačih jajc, paradižnik in čebulo še imava, špagete tudi, bom že nekaj scomprala. Še vedno se drživa obljube, ki sva si jo dala v Sitii: Skromno! Bo že prišel čas, ko bova spet pojedla kaj bolj "krepkega". To pot sva si zelo želela in za vsako željo moraš nekaj žrtvovati. In do sedaj naju je Kreta čudovito nagradila s svojimi lepotami, zraven pa še nahranila s slastnim divjim radičem, ki ga že celo pot nabirava in imava rešeno solato. Zato lahko rečem samo: Hvala, Kreta! Imava prekrasno pot, polno prelepih trenutkov, ki si postiljajo svoj kotiček v najinem spominu.

"Kanjon mrtvih"

"Kanjon mrtvih"… te popelje skozi… raj. Ko sem prvič slišala za ta kanjon, sem kar malo težko požrla slino, kajti že ime samo je nakazovalo na nekaj… groznega. Veliko čudnih misli je letelo čez glavo, od tega, da je verjetno zelo nevaren in je primeren samo za junake… ali pa je tako "mrtev", da imaš občutek, da si se znašel pri Hadu… ali pa… mnogo srhljivih slik je bilo potegnjenih iz filmskega spomina možganov…

Iz nelagodja me je potegnilo malo bolj natančno informiranje o njem in kar malo v zadregi sem bila ob spoznanju, da me je lastni um tako prestrašil. To pa samo zato, ker se nisem prej dobro pozanimala o tem, danes lahko rečem le… prelepem naravnem čudežu.

Jama Pelekita

Ne vem, kaj me je zbudilo. A, ko sem se dvignila na komolce, me je prav na hitro poleglo nazaj. Jankec se je guncal kot še nikoli. Zadržala sem dih in čakala. Guncanje kar ni ponehalo, še stopnjevalo se je in za finale še en močan nihljaj v levo in desno. Zatem se je tresenje zelo počasi umirjalo. "To pa je bil potres, a?!" je spregovoril Sebastjan. "A ti tudi bediš? Nisem vedela! Kaj si videl to?! Tako nas pa v Jankecu še nikoli ni zaguncalo! Ta je moral biti pa res močen." sem bila takoj mirnejša, da sem le zaslišala Sebastjanov glas. Ura je bila pol dveh. "Čakaj, bom takoj preveril, kje je bil. Navadno traja kakšnih pet, deset minut, da ga zabeležijo na strani. Evo, ga že imam! Uh, v morju v bližini Karpatosa, globina 60 km, magnituda pa kar 5,4 po EMS!!! To pa je do sedaj najmočnejši, kar smo jih občutili tu, na Kreti. Kako se je Jankec zaguncal! Še dobro, da ga ni vrglo z dvigalk!"

"Široko" na Kreti

Po vrtoglavi  panoramski cesti, ki je mestoma z izpodjedenimi bankinami poskrbela za moje široko odprte oči, sva se spustila v zaliv z dolgo peščeno plažo. Ob plaži so štiri taverne, na robovih tega "amfiteatra", ki obroblja zaliv, pa množica posameznih turističnih apartmajev. Tudi tu je očitno zemlja zelo rodovitna, saj je velik del te male ravnine med koncem kanjona in morjem prepreden z vrtovi. Verjetno so last prebivalcev Zgornjega Zakrosa, ki so tudi začeli s svojimi spomladanskimi opravili. Pozimi je Spodnji Zakros bolj kot ne osamljen. Včasih pa je bilo tu živo celo leto. Spiva nedaleč od razvalin zelo pomembne minojske palače, ene izmed štirih na Kreti. Zaliv je dobro zaščiten, zato je bil Zakros v minojskih časih pomembna trgovska morska povezava vzhodne obale Krete z Egiptom in Bližnjim Vzhodom. Palača je bila zgrajena okrog 1600 let pr.n.št. in uničena (najverjetneje) v potresu in cunamiju ob izbruhu vulkana na Santoriniju leta 1450 pr.n.št., skupaj z vsemi ostalimi minojskimi naselbinami. Nikoli pozneje ni bila ponovno zgrajena, saj je bilo takrat tudi konec minojske civilizacije.

Kanjon Hohlakies

Zbudi me najbolj osovražen nočni zvok ob ušesu: "Bzzzzzzz!" In utihne! Neee, komar!!! Sunkovito zamahnem z roko in se klofnem po licu. Uh, upam, da mi ga je uspelo zadeti! Nov "Bzzzzz… zzz…zzzz!" podre vse moje upe. Dvignem glavo in vidim Sebastjana, kako že sedi in maha nekam "v prazno" okrog sebe. Vse besede so odveč. Nisva sanjala. "Le kako je ta vampir prišel notri?!" se  sprašujeva. Prižgeva luč in iščeva. "Kam si se zdaj skril, pridi, pridi, ti bom nekaj dal!" Nič. Ta krvoses točno ve, da vse, kar lahko ob tej uri dobi od naju, je ena velika... klofuta! Čakava, čakava, krmežljavo gledava v "nič", ura je šele pol petih! Tako bi še malo pospala! "In tudi bova!" se odločno spet pokrijeva čez ušesa, samo nos pustiva zunaj. Skrila bi tudi tega, če bi se le dalo, a dihati pač morava. Pod odejo se kuhava, a midva se ne dava. "Ne boš, ne, ne boš!" so zadnje momljajoče besede, preden naju spet zagrne spanec.

Obarvani dnevi

Zadnje jutro v Vaiu me je spet postavilo na »mesto«. Kreti sem obljubila, da v bodoče ne spregledam več njenih lepih, v čudovite barve ogrnjenih ram. Začenja se pravi smisel najinega odhoda iz stanovanja… življenje v objemu prebujajoče se narave in raziskovanje skritih kotičkov, ki jih bova, ponovno polna navdušenja, občudovala. Zato, še enkrat: »Pozdravljena, Kreta, razigrana mlada lepotica in hkrati velika, modra starka! Danes se vse začenja znova!«

Mrk

Danes je sončni mrk. Trenutek, ko se ustaviš. Ko pomisliš. Ko se ozreš nazaj. In, ko se marsičesa spomniš. Energije ob mrku so močne, pritiskajoče, v tebi se nekaj dogaja, kar si ne znaš razložiti, hkrati pa tega ne zmoreš ustaviti… Ko pa se zgodi mrk v Ribah, kot je to danes, misli sanjavo "zaplavajo"…

Spala sem dolgo, stežka odprem oči in se počasi poslavljam od noči. Glava je dlje kot običajno zaspano zmedena in prva kava samo delno odplakne nočno utrujenost. Šele druga spravi iz mene razumljive besede. Sebastjanu opravičilo in razlaga nista potrebna, saj se dovolj poznava in nama minute blagodejne tišine ne povzročajo težave. Vzela sva si zgolj "svojih pet minut".

Teden dni s palmami

Prvo jutro v Vaiu. Po dolgem času prisluhnem… naravi. Veselo žvrgolenje ptičkov mi privabi nasmeh na usta. Končno! Odgrnem zavese in pogled se mi ustavi na beli morski peni, ki enakomerno zaliva obalo. "Zgodba iz Tisoč in enega dne in… noči. Val za valom…, danes prijazno in nežno, jutri besneče in trdo poljublja robove otoka, ki pokončno in kljubovalno drsi skozi čas… 

Koliko "nas" se je v tem večnem času menjalo, le Kreta je še vedno… ena in edina!"

Klic svobode

Marec, mesec žvrgolenja ptičkov in prebujanja čudovite kretske narave, je tudi naju predramil iz zimskega spanja. Začela sva hrepeneče zreti skozi okno stanovanja in v naju se je naselil nemir. Zaželela sva si premika. Jutranjega pogleda skozi, zaradi teže let že malo zamegljeno, Jankovo šipo.

Morava malo na prosto, na sonce, zrak..., svobodo!

Kako v nedeljo zaslužiti za večerjo?

Zadnji vikend z Marchelosom pred njegovim enomesečnim odhodom k svojima puncama na Nizozemsko smo si "zmislili" piknik v Vaiu. Nedelja, ura je pol enih, zunaj je krasen dan, jasno in toplo, za piknik imamo vse, še detektor pod pazduho in… gremo! Tokrat si je Marchelos pri bratu Manolisu sposodil "ta nobel" avto, tak, za štiri. O, kakšno udobje po pickupu! Vai je bil še prazen, pesek na plaži že segret od sonca in palme so nas velikodušno povabile v svojo sredino. Pogrnili smo si šotorsko krilo, saj smo vendar prišli na piknik in se za trenutek prepustili toplim sončnim žarkom. Zadnjih štirinajst dni je bilo mrzlo, deževno in neprijazno vreme, zato smo s polnimi pljuči vdihnili svežo sapico, ki je vela iz palmovega gozdička in pozdravili lep, sončen dan. 

Februar na Kreti

Februar je bil… najkrajši mesec v letu, kaj pa drugega. Z Marchelosom smo nabirali divji radič ("radičo") in divje artičoke ("aginares"), rabutali pomaranče, mandarine in limone, Sitio je v zgolj 24-ih urah kar osemkrat streslo, staremu osličku smo z veterinarjem pomagali rešiti se zemeljskih muk, Ana je začela svojo šolo kretske kuhinje, Sebastjan je s pomočjo v kamnolomu opravil še drugi del obljube oljenki, skupaj pa sva Marchelosu pomagala pospraviti oljčne mreže, ki bodo  lepo zložene počakale na naslednjo sezono. Zadnjo nedeljo v mesecu pa še… pustni karneval v Palaikastru, kamor smo šli na Sifisovo pobudo, saj sta z bratom naredila prelepega minojskega bika, ki je karneval otvoril. Res poln, zanimiv, na trenutke žalosten in na trenutke vesel mesec. Preleteli smo ga kot bi mignil.

Služenje našim željam

Prvi del naloge: "Zaslužiti za kamnito oljenko" je opravljen. Sprva je bilo dogovorjeno, da greva v oljke oba. Ker pa so se Marchelosu dnevni načrti malo porušili - kar se nam tako rado zgodi, kadar preveč "planiramo" - smo se pač na hitro reorganizirali. Z Marchelosom gre samo Sebastjan, ker danes kuham jaz, saj Ana še dela.

In že ju ni bilo več.

Bi rad znal moliti? ... Pojdi na morje!

V kaminu je že zakuril, bilo je prijetno toplo, njegovo stanovanje pa je, tako kot ta konec Krete, pravi mali čudež. Ne veš, kam bi pogledal. Množica "kamnitih" umetnin vsepovsod, v kamen izklesani boginji Atena in Demetra…, živa skala, o kateri mi je že Sebastjan govoril, ki predstavlja regal za fosile školjk, kamen z ujetimi školjkami, podobno kot pri Marchelosovih starših na kaminu…, del kamina sestavlja tudi prelep svetleč, črn vulkanski kamen, en del stene dnevne sobe je podprt z ogromnim črnim mineralom "piritom", po stenah visijo sablje, kamnite slike, mogoči in nemogoči predmeti.

Kaj obljublja mavrica?

Marchelos je z maminega vrta prinesel radič, rukolo in kremidi ("mlada čebula") ter… domača jajca! Super! Ana se je takoj lotila priprave mase za palačinke z mizitro in medom, sama pa sem očistila solato. To smo si (pred)pripravili za večerjo. Za kosilo smo namreč imeli "štajerske" tople murke z domačim kruhom, ki sem ga spekla zjutraj.

Danes nama je Marchelos obljubil izlet v "dom pet-tisočerih" palm…

Veter sprememb v zibelki naše civilizacije

Grčija je z nedeljskimi volitvami Evropo spravila na noge. Kot smo se dogovorili, smo rezultate teh, resnično zgodovinskih grških volitev, spremljali skupaj z  Marchelosom pri njem doma. On ima namreč velik televizor, haha.

Grško upanje - strah Evrope

Marchelos nama je povedal, da je bilo v preteklosti tudi tu v predvolilnem času precej bolj bučno. Tokrat si pa ljudje ne želijo preveč očitno pokazati, kateri stranki in njenemu vodji so bolj naklonjeni. Ne govorijo glasno, kdo je tisti, ki mu bodo v nedeljo namenili svoj "glas".

"Res? Kaj to lahko pomeni, da veliko njih sploh ne bo šlo na volitve?"

"Alkionides meres" - "Vodomčevi dnevi"

Zadnjih par dni se je čez dan segrelo kar na 21 stopinj! In, popolno brezvetrje! Ja, tudi letos "mini poletje" ni zatajilo. Vsako leto sredi januarja prideta na grške otoke Alkiona in Keiks. Grki pravijo temu toplemu tednu, brez vetra, "Alkionides meres" ("Alkionini dnevi", oziroma, po naše: "Vodomčevi dnevi").

Seveda imajo Grki tudi za ta "mini poletni pozdrav" čudovito mitološko zgodbo.

Kamnita oljenka - luč naših prednikov

Sebastjan je takoj zjutraj izpolnil večerno obljubo. Povedal mi je, kako, in predvsem, s kom, je preživel prvi "zasneženi" dan na Kreti.

"Spoznal sem Sifisa, umetnika s kamnom, njegovega brata, pa še dva druga znanca sta bila pri njem na obisku. Po njunem odhodu smo govorili o destilaciji eteričnih olj, o starih, modrih grški časih, o minojski civilizaciji, skratka, bil sem s sorodnimi ljudmi, s sorodnimi pogledi na življenje.

Še posebno me je navdušil Sifis s svojim odprtim duhom...

"Božja" brata na obisku

Prvi letošnji dan sem tožila, da njegov prihod ni prinesel nič novega. Sitna, kot sem bila, sem si želela "akcije". "Nekaj", kar bi pregnalo kislost, tako vremena kot našega razpoloženja.

… in je tisto "nekaj" prišlo…

Anine praznične kuharske čarovnije

Po praznikih pride… praznina. V hladilniku, v žepu…, v glavi. Mogoče bi bilo primernejše ime za praznik… "Izpraznik". Vse je pošlo. Pa tako dobro je bilo. Ana ni govorila tja v tri dni, popolnoma resno je mislila, ko je rekla, kako bi v stanovanju kuhala in pekla. In je kulinarično "eksplodirala". Sama sem tokrat bolj kot ne asistirala pri ustvarjanju njenih idej, tu pa tam kakšen nasvet iz dolgoletne gospodinjske prakse, a večina stvari je šla čez njeno glavo v njene roke in nazadnje… na mizo. Mmmm!