"Božja" brata na obisku

Prvi letošnji dan sem tožila, da njegov prihod ni prinesel nič novega. Sitna, kot sem bila, sem si želela "akcije". "Nekaj", kar bi pregnalo kislost, tako vremena kot našega razpoloženja.

… in je tisto "nekaj" prišlo…

Pozejdon

Pozejdon je bog morja. S svojim trizobom razburka morske valove in tako povzroča viharje in nevihte, stresa zemljo in gore (imenujejo ga tudi "Potresnik"), da nastajajo novi otoki, prav tako je v njegovi moči, da morje pomiri. Čeprav je včasih dlje časa na Olimpu, je njegov pravi dom v globinah Egejskega morja.

05.01.2015…ura je 13.54

Stala sem sredi sobe, Ana in Sebastjan sta urejala slike za blog. Ko nenadoma čudno zabobni, vrata zaropotajo, meni se pod nogami zatrese! Stekleničke z eteričnimi olji na hladilniku so zažvenketale, okenske šipe tudi. Vse skupaj se je zgodilo izredno hitro, trajalo pa morda tri, štiri sekunde. Opa!

Sebastjan se je takoj dvignil in me pogledal. Prikimala sem mu in rekla: "To je to! Zdaj sta ga pa tudi vidva začutila!"

"Potres! Prvič v življenju sem ga začutil! Oziroma, se ga zavedel. Leta 1976, ko je bil v Furlaniji, sem bil še premajhen. Vem samo to, da smo vsi šli ven iz bloka, na prosto. Drugega se ne spomnim nič."

Se pa jaz toliko bolj…

… 6. maj 1976. Ura je par minut pred deveto zvečer. "Čas je za spat," mi reče mami in me pospremi v spalnico. Skobacam se v posteljo, mami me pokrije in se skloni, da mi, kot vsak večer, pokloni spalnega lubčka na lička. Ravno iztegnem roke, da jo stisnem, ko… tako grozno zabobni, da vsa zmedena obstanem sredi giba. Oči mi begajo naokrog. Kaj je to??? Soba v višino meri več kot tri metre, ogromna je, zato to "grmenje" še toliko bolj zamolklo odmeva. Živimo pod mogočno goro, od nje smo oddaljeni slabe pol kilometra. Bobnenje ne neha in ne neha, izpod gore prihajajo vedno bolj srhljivi zvoki, ploščice po tleh "šklepetajo", visoki leseni okenski okviri ropotajo kot nori, šipe žvenketajo. Prestrašena sem kot še nikoli. Ničesar ne razumem, ne vem, kaj se dogaja. Nimam še 8 let.

"Potres!!!" zavpije mama, tako vznemirjene je še nisem videla. Med premikanjem tal, ki grozijo, da se kar odprejo, se ploščice slišijo kot neuglašene klavirske tipke.

"Potres??!!" Vem samo, da je to nekaj hudo groznega. Po televiziji vedno pokažejo porušene hiše, ko govorijo o potresih!

Skočim iz postelje, mama je že na vratih, hiti v sosednjo sobo, kjer pri babici in dedku spi moja sestra, stara tri leta. Jaz pa za njo. Stopiva na hodnik, ko zmanjka elektrike. Zdaj me je še bolj strah. Doneče bučanje odmeva od sten, vse se še vedno trese. Mama skoči po Matejo, v sobi so že vsi pokonci. Dvigne jo v naročje in vsi skupaj odhitimo ven. Hodnik je neizmerno dolg. Nekdo (ne spomnim se, kdo) poskuša odkleniti vhodna vrata, pa ne gre! Ključ se je zataknil! Še kar poskuša in poskuša, končno mu le uspe. Planemo na prosto, na velike kamnite stopnice pred hišo. Kokoši v kokošnjaku kokodakajo kot nore. Popolna zmeda!

Ne vem več natančno, kdaj je nehalo tresti, meni se je zdelo celo večnost, tudi ne, kdaj je prenehalo "hrumeti" izpod gore niti kdo vse je bil zunaj. vem samo to, da sem ob prihodu na plano začutila močno olajšanje…

Danes vem, da je bil to res močan potres, ki je prizadel območje, veliko kar 600 km2. Terjal je tudi 939 smrtnih žrtev, kar je še razmeroma malo glede na njegovo ogromno razsežnost. Čeprav šteje vsako življenje.

Ta prvi kretski potresni pozdrav je v meni znova zbudil spomin na davno leto 1976. A, zanimivo, spomnim se samo prvega, majskega potresa, močnega popotresnega sunka v septembru, istega leta, pa ne. Ne vem niti, kje smo bili takrat.

Majski je pa tako živ, da še vedno čutim hlad stene hodnika, po kateri smo se v temi pretipali na prosto.

In…, priznam, da imam pred potresom velik "rešpekt".

Vedela sem, da se bomo tu slejkoprej soočili z močjo premika tektonske plošče, sploh sedaj, ko smo v stanovanju, a potres te kljub temu vseeno vedno preseneti. Ni nas prestrašil, saj je bil kratek in šibek. Bolj kot to smo se čudili tej neverjetni energiji, ki se je sprostila ob tem, saj je Sebastjan pozneje preveril na grški seizmološki strani in povedal, da je bil epicenter v morju, na jugovzhodni strani Krete, torej kar 70 km stran od nas! Magnituda pa 4,8 po EMS. Da se lahko premaknejo tla 70 km stran! Kakšna moč, res!

Leta 1976 je bila magnituda potresa 6,5 po EMS!

A, vseeno, kje si, moj stari Jankec?! S svojim zibanjem si nam ves čas prizanašal s to izkušnjo!

Zevs

Zevs, poglavar Olimpa, oče bogov in ljudi, najvišji izmed grških bogov. Z Olimpa pošilja na Zemljo dež in sneg, veter, viharje in meteže, predvsem pa strelo in grom (imenujejo ga tudi "Gromovnik"). Njegovo strašno orožje so njegove strele.

06.01.2015...ura je 5.00

Vznemirjenost zaradi potresa se še ni dobro polegla, ko je tej sledila nova. Mrzla noč je botrovala moji odločitvi, da prespim v stanovanju, ne v Jankecu.

Zbudilo me je močno treskanje. Še vsa krmežljava pogledam na uro, kazala je 5. Tudi Ana se je dvignila in zaspano tipala za daljincem klime, s katerim bi si segreli prostor. Prižge. Nič. Začudena in hkrati v strahu prižge luč. Nič. Ni elektrike! Ojej, prvič se nam je zgodilo nekaj takega. Jankec ima pečko na plin in gretje ni odvisno od "hišne" električne napeljave.

Bo pač treba malo počakati. Upali sva, da se elektrika hitro "vrne" nazaj.

Zunaj je še kar bliskalo in grmelo, zdelo se mi je, da je vse bližje. V trgovini pod cesto se je vklopil alarm. Seveda, ni elektrike. Vse naokrog je pokalo in ropotalo, veter je tuleče pihal okrog vogalov, pločevinasta ograja na sosednjem dvorišču se je za dober meter "odprla" in veter je z njo počel, kar je hotel, predvsem pa jo… nazaj "zapiral", da je bil hrup neznosen, alarm pod cesto je še kar tulil in…, ni bilo niti najmanjšega govora o tem, da bi zaspali nazaj.

Prav, si bova pa skuhali kavo in počakali na jutro, sva si mislili. Ja, kako pa? Na štedilniku so vendar samo električne plošče! Plinskega gorilnika pa nimava, tako kot v Jankecu, ko je to vedno "zlata rezerva". Vse je šlo narobe. Čemerno sva sedeli na neudobnih kuhinjskih stolih, brez jutranje kave, v mrazu, oblečeni v bundi. Na zdaj, stanovanje pa tako! Samo ena "nitka" se pretrga, pa gre vse "v maloro". Zunaj najbolj mrzel dan v letu, samo 3 stopinje, midve pa v kapah sediva kot dva kupčka nesreče… brez kave!

Ura je kazala pol sedmih, ko… sva zaslišali, tisti  trenutek najlepši pisk v življenju, pisk klime, ki je naznanjal vrnitev elektrike. Hura! Končno toplo! Kar stali sva pod vročo klimino sapo, ko se Ana le spomni, da bi bilo dobro čimprej pristaviti za kavo: "Kaj, če je ponovno zmanjka?!"

Uspelo je in zadovoljstvo obeh je bilo neizmerno. Tudi nevihta je ponehala, a grozeči črni oblaki so še kar viseli na nebu. Ana se je počasi oblekla in pripravila za delo ter odbrzela v kavarno.

Danes je v Grčiji praznik – Sveti trije kralji. Že v Paleochori smo izvedeli za njegovo pomembnost in njihov običaj ob njem. Na ta dan se namreč okrog 11h (po maši) iz cerkve odpravi procesija. Gredo do pristaniškega pomola, kjer duhovnik vrže v morje križ, ki simbolizira Jezusov krst s strani Janeza Krstnika, mladi fantje pa skočijo za njim v ledeno vodo in med seboj tekmujejo, kdo ga bo prvi našel in prinesel na suho. Tistemu, ki to uspe, ga v novem letu čaka sreča.

A vreme je bilo celo dopoldne tako neizprosno mrzlo, s strelami, dežjem, ledenim severnikom, da so skok v vodo, po ne vem koliko letih, odpovedali.

Popoldne, okrog dveh, je Marchelos le pregovoril Sebastjana, da sta šla na obisk k prijatelju Sifisu v sosednji kraj, deset kilometrov oddaljen iz Sitie. Nič nenavadnega, druženje s prijetnim umetnikom, v katerega hiši menda stoji živa skala kot del pohištva. Sifis namreč za svoje umetnine uporablja… kamen.

Popoldne je kar minevalo, vmes so bile nove in nove nevihte, s strelami. Nikoli še nisem doživela, da bi tako močna nevihta nepretrgoma trajala več kot eno uro. Po polurni pavzi pa se je bliskanje in grmenje ponovilo z enako silo. Vmes je trikrat zmanjkalo elektrike. Počasi naju je začenjalo skrbeti, kje se tako dolgo obirata.

Okrog desetih zvečer le nisva več zdržali in sva poklicali Marchelosa. Takoj se je javil in nama "predal" Sebastjana, ki naju je sicer pomiril, ampak… "Ne bosta verjeli, skupaj s Sifisom smo na poti k dvema prijateljema, ki živita v bregu nad Sifisovo vasjo. In kaj se je zgodilo? Obtičala sva v snežni nevihti!! Si lahko predstavljata? Še nikoli nisem doživel tega, da bi snežilo, vmes pa sekale strele! Noro, kakšni prizori! Obstala sva sredi hriba, saj ima Marchelov avto letne gume, kaj pa drugega, a tudi drugače ne bi mogla naprej, saj je pred nama zastoj. Kakšnih deset avtomobilov poprek stoji v klancu. Marchelo jim je šel pomagat z vrvjo. Grem še sam! Ne skrbita za naju, vse je v redu, pojdita spat, ker nimam pojma, kdaj prideva!"

Potolaženi sva čez nekaj časa res zaspali.

Prišel je ob 1h ponoči, ves navdušen nad nenavadnim dnem in nepričakovano snežno avanturo.

"Imeli smo nor dan! Ti jutri vse povem. Lahko noč!" je še rekel in zvok njegovih korakov se je izgubil v noč, proti dobremu, staremu Jankecu.  

Menda snega v Sitii ni bilo že sedem let!