Kako v nedeljo zaslužiti za večerjo?

Zadnji vikend z Marchelosom pred njegovim enomesečnim odhodom k svojima puncama na Nizozemsko smo si "zmislili" piknik v Vaiu. Nedelja, ura je pol enih, zunaj je krasen dan, jasno in toplo, za piknik imamo vse, še detektor pod pazduho in… gremo! Tokrat si je Marchelos pri bratu Manolisu sposodil "ta nobel" avto, tak, za štiri. O, kakšno udobje po pickupu! Vai je bil še prazen, pesek na plaži že segret od sonca in palme so nas velikodušno povabile v svojo sredino. Pogrnili smo si šotorsko krilo, saj smo vendar prišli na piknik in se za trenutek prepustili toplim sončnim žarkom. Zadnjih štirinajst dni je bilo mrzlo, deževno in neprijazno vreme, zato smo s polnimi pljuči vdihnili svežo sapico, ki je vela iz palmovega gozdička in pozdravili lep, sončen dan. 

Sebastjan je kmalu zatem šel na sprehod z detektorjem, Marchelos se je junaško odločil, da gre prvič letos zaplavat, midve pa… sva se domislili kave.

Ana je zgolj pozirala, "delal" je Seba

Že pred odhodom smo se dogovorili, da nam danes detektor "zasluži" za večerjo. Zato je Sebastjan kar pohitel, saj Marchelos ni verjel, da mu bo uspelo. No, za kakšen suvlaki že, morda dva, a kaj več… Prav ta dvom pa je Sebastjanu dal krila, počutil se je izzvanega in med pripravo detektorja se je ves čas nasmihal: "No, boš že videl, kako dela ta mašinca, boš že videl…" In je šel.

Priprave na piknik pod palmami

Midve sva po čudoviti kavici v naravi, pod palmami, pričeli počasi pripravljati kosilo…, pravzaprav veliko skledo solate. S seboj smo prinesli milijon stvari, kot se za piknik spodobi (paximadia, kuhan krompir, trdo kuhana jajca, čebulo, kumare, paradižnik, sol, poper, kis, limono, olivno olje, olive…, vse to za solato!), mandarine in jabolka za osvežitev, pa kavica, seveda in ves pribor, ko sva polagali stvari na "mizo", sem se držala za glavo, kaj vse smo navlekli v avto. A, pozabili nismo ničesar…, razen vode in ročke za kavo, a to je malenkost… K sreči smo to opazili že po poti in Marchelos je ustavil na zadnji bencinski črpalki pred Vaiem, kupil vodo in si… sposodil kavno ročko. Tako, zdaj pa res imamo vse! No, ne čisto vse, saj je ta naš "siten" sosed na vsak način želel dodati solati (ki sem jo zaradi obilja vsega že tako težko mešala) še malo divjega radiča! A, najprej, v vodo!

Kraljeva solata z radičem

Pokazal je veliko junaštvo in edini med nami prvič letos zaplaval v mrzlem morju. V vodi je zdržal celih 10 minut! Ven je prišel ves sključen in treslo ga je kot zajca, tudi obleka in bunda nista pomagali. "Morda je pa res še majčkeno mrzla," je rekel s šklepetajočimi zobmi. Smejali smo se tem njegovim grimasam, a sama kljub temu niti nog nisem pomočila v morje. Drugič. Marchelos pa… na lov za radičem. "Potrucan" kot je, ga je tudi našel!

Brez kopalcev je lepša

Sebastjan je ves ta vmesni čas tiho pipkal za večerni suvlaki. Občasno nama je prinesel v štetje in prepoznanje, saj so bili nekateri kovanci kar zdelani, svojo žepno bero. In, po dveh urah (z dvema pavzama) je napipkal 48,80 €! Juhu, suvlaki stane 2,5 €, torej si jih lahko privoščimo kar 19!

"No, Marchelos, kaj praviš, bo za enega, morda dva? A?"

"Ne morem verjeti! Ja, bo, bo..., štirje smo, vsak lahko dva, pa recimo, če ti tri, je to šele 9! Bravo!"

Medtem so v Vai začeli prihajati prvi obiskovalci. Prvi marec, prvi turisti in prvi… komarji! Teh nebodijihtreba krvosesov pa res še nismo pričakovali! A, je že tako, da si tudi z njimi delimo ta planet. In z raznimi kremastimi "odganjalci" si delamo samo še večjo škodo. Pomagajo nič, smrdijo vse bolj (raje ne pomislim, kakšne strupe nosijo v sebi!) in komarji so nanje vedno bolj odporni. Če potegnem črto… imamo velik problem!

Sence se daljšajo, treba bo ven iz raja

Ura se je počasi prevešala v pozno popoldne, veter je spustil v nas malo močnejšo sapo, sonček se je skril za hribe in nas spomnil, da vendarle še ni poletje. Začeli smo pospravljati in se počasi odpravili domov. Marchelos je, kot pravi Grk, napovedal urico počitka (beri "sieste"), nato pa… veliko naročilo!

Že pri naročilu smo imeli težave, saj je bilo na razpolago "preveč" kovančkov, zato nismo vedeli, kakšen suvlaki bi, s krompirjem ali brez, bi morda še kebab, kaj pa, če bo premalo? To bi šlo v nedogled, zato je Marchelos predlagal drugo rešitev: "Kaj pa, če namesto suvlakija v drugi taverni naročimo piščanca, pa jagenjčka, krompir, tzatziki… Imajo peč na drva in odlično hrano."

"Pa bo dovolj za vse?" je zaskrbelo Sebastjana.

"Bo, bom toliko naročil, da bo," ga je prepričeval Marchelos.

"Sigurno?"

"Ja, ja,"

"In, če ne bo, bomo pa pozneje naročili še suvlaki, prav?" sva se vmešali še midve.

"No, ok," se je Sebastjan končno potolažil.

Marchelos pokliče. Naroči. Dogovorjeno, pride čez dobre pol ure. Krasno! Cena… okrog trideset evrov. In plačilo? Ja, "najdenčki" s plaže, ne? Ok, a kako bo to izgledalo v naravi? Mi smo jih doslej pred unovčenjem vedno prej očistili.

"Kaj, denar je denar," je samozavestno odvrnil Marchelos, čeprav je malo kasneje, ko jih je bolje pogledal, le vprašal, če se jih da še kaj dodatno sčistiti, da se vsaj številke prepoznajo. In sva z Ano kar pod vodo in z malo detergenta vse kovančke oprali, in so… nekako bile videti vsaj številke. A, še vedno so bili polni "morske patine". Haha, to bo še zanimivo.

Čez tričetrt ure dvakrat potrobi pod balkonom. "Prišel je!" reče Marchelos, vstane in pobere oprane kovance z mize. "Koliko je tukaj?" vpraša.

"Triintrideset evrov. Bo dovolj?"

"Bo, bo,"

"Grem lahko s tabo? To bi rad videl!" reče Sebastjan. In sta šla.

Midve sva zgoraj zadrževali dih in se spraševali, le kako bo Marchelosu uspelo spraviti v promet tako zdelane kovance. Čez nekaj časa slišiva smeh na stopnicah. Sebastjan se vrača. Pride v kuhinjo in se začne na glas krohotati: "To bi morali videti! Šla sta pred avto, pred luči in Manolis (tako je namreč ime dostavljalcu) se je zagledal v kupček drobiža v roki in gledal, gledal, in rekel: "Panagia mu!" (v slovenskem jeziku bi bil temu vzkliku še najbližje: "Sveta mati moja!"). Pa kje si jih imel?"

Marchelos pa je samo nekaj zamomljal, češ: "Dej, dej, vzemi, je že v redu."

Nisem mogel več zadrževati smeha, zato sem se pobral gor."

Smejali smo se kot nori, ko se vrne tudi Marchelos. V roki je ponosno držal vrečko z naročenimi dobrotami. "Sem mu pustil kar ves denar, čeprav je bil račun 28 €." Tako smo se smejali tej "utrgani" današnji dogodivščini, da smo skoraj pozabili na hrano, ki nas je v škatlah čakala na mizi. Odprli smo in bili resnično prijetno presenečeni. Bilo je veliko, bilo je očem prijetno in predvsem, bilo je izredno okusno!

Plaža, ki nam je "naročila" večerjo na dom

Takšna je bila prva Marchelosova detektorska "izkušnja". Z najdenčki ni samo naročil večerje, Manolisu je pustil celo 5€ napitnine!