Telos

Vsak začetek ima svoj konec. Tako je tudi to naša zadnja objava na blogu. In, če je imela prva naslov "Arhi" ("Začetek"), naj ima ta, temu primerno, "Telos" ("Konec").

Z vsemi stvarmi je tako. Dobro je, da se tega zavedamo vsakič, ko nekaj začenjamo. Slejkoprej pridemo do… konca. A, začeti nekaj novega pomeni novo energijo v nas, končati nekaj pa je kar težko. Za oboje je potreben pogum, a kljub vsemu mislim, da je težje nekaj končati kot pa začeti. Tudi, ko sva pred davnimi 22-imi leti polna zanosa odprla firmo, si nikoli nisva mislila, kako težko bo sprejeti odločitev o njenem "koncu".

Vsak začetek ima torej svoj… konec.

Razen…

Sebastjan rad reče: "Edina stvar, ki je v vesolju večna, je "sprememba"!"

Pa se je začelo! Ali končalo, kakor nam je lažje reči. Kakorkoli že to poimenujemo…, Grčija je obstala. Kljub šepetanju se je vse zgodilo čez noč. Banke bodo zaprte cel teden, vse do nedeljskega referenduma. Takrat se bo mnogo stvari razjasnilo, predvsem pa to ali so Grki dovolj močni, da svoji agoniji naredijo konec. In mi smo znova poleg. Tako kot na januarskih volitvah, le da so tokrat Grki na precej hujši preizkušnji. Januarja je bilo v zraku upanje, nekaj v njih se je zbudilo, zaživeli so. Tokrat pa to upanje postaja trda resničnost. Sedaj se morajo vprašati: "Bomo delovali? Se bomo borili za svobodo (vsaj svojih otrok, če že nas ne) do konca? Ali bi vsemu navkljub raje najprej poskrbeli… vsak zase?"

Poletje v Malii

Naše misli so begale. Kaj čaka Grčijo? Kaj čaka vse nas? Odločili smo se, da gremo poskusit še v Gerani, ki je poleg turističnega Plataniasa. Moramo zaslužiti za povratek v Slovenijo. Tako bo morda najbolje. Kaj pa, če bo tudi tam problem? In ni turistov? No, to pač moramo tvegati. Ne moremo več čakati, saj vse to, kar se sedaj dogaja, samo manjša naš kupček. Zato najprej… prešteti cekinčke. Začeli smo z denarnico: celih 20€ in nekaj drobiža. V redu. Naprej: še neočiščeni evrski kovanci s plaž: 130€. Dobro. Nazadnje še: naša kolekcija očiščenih evrskih kovancev iz cele Evrope, ki jih je Sebastjan "napipkal" v letu in pol, jih očistil in imajo to posebnost, da niti eden ni enak drugemu: 85€. Tako. Še kje kaj? Ne, to je to. Skupaj torej 235€, od tega je 130€ zaenkrat še neprepoznavnih. Huh!  Koliko kilometrov je do Geranija? Nekaj čez dvesto. Torej okrog 35€. S Sebastjanom se odločiva za sprehod. Preverit greva dve bencinski črpalki v bližini Malie. Tista, ki bo cenejša, tam bomo tankali. Do prve imava 5 km hoje, pa 5 km nazaj, kjer je druga, torej nekaj čez 10 km. "Kaj še čakava? Greva!" In sva šla. Pet kilometrov peš po glavni cesti s segretim asfaltom naju je kar skuril. A imela sva cilj: najti nižjo ceno nafte! Zato sva brez pritoževanja stopala korak za korakom. Prišla sva do črpalke, si zapomnila ceno, pa hajd, nazaj, do druge v centru Malie. Dolgo pot sva si krajšala s pogovorom o situaciji, sistemu, življenju, Minojcih… Kje je sploh naše mesto? "Trenutno bi bilo bolje, da bi bilo najino mesto na drugi strani ceste," je rekel Sebastjan in jo tudi že prečkal. Tako sva nadaljevala po "pravilni", levi strani. Pogovor je živahno tekel, ko Sebastjan nenadoma utihne in se napoti proti obcestnem jarku. "Poglej to!" zakliče in se skloni.

"Juhu, za nafto bo!"

Tudi sama se obrnem in zagledam… prepognjen bankovec! Kaj? Deset evrov sva našla??! Sebastjan pa bankovec razpre in pokaže se številka 50! Ne moreva verjeti! V jarku ob cesti naju je čakal bankovec za 50 erov! Samo objela sva se in se zahvalila kretskim bogovom za to darilo. Naprej sva poletela. To sva razumela kot znamenje, da bo vse dobro. Ko smo potrebovali (ne samo želeli), je prišlo. Samo pravi čas je Sebastjan prečkal cesto! Sicer bi šla mimo! Komaj sva čakala, da se s to neverjetno novico vrneva k Ani.

Proti večeru so bili naši načrti precej bolj živahni in polni novega zanosa. Uspelo nam bo! To je bilo znamenje! Dogovor za naslednji dan: glede nafte smo sedaj brez skrbi, takoj zjutraj gremo v banko zamenjat neočiščene kovance, s katerimi bomo preživeli nekaj dni, toliko, da si najdemo priložnost v Plataniasu. Če… priložnost bo!

Ponedeljek zjutraj. Že navsezgodaj smo izvedeli, da so grške banke zaprte. In zaprte bodo ostale cel teden, vse do nedeljskega referenduma. Hm! To nam ni vzelo poguma, saj smo bili prejšnji dan "obdarjeni". Sebastjan se je odločil, da bo kovance pač sam očistil. Malo veliko jih je sicer, a drugega mu ne preostane.

Tako smo se okrog desetih prisrčno poslovili od Nondasa, se mu zahvalili za izkazano štirinajstdnevno gostoljubje in odvijugali proti naši zadnji priložnosti, Geraniju.

Ves ta čas smo spremljali grške novice. Tu se je vse obrnilo na glavo. Stanje ni več grško sproščeno, stanje je zaskrbljujoče. Grki s pridržanim dihom čakajo, kaj bo.

In… nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo…

Nenadoma smo se vsi tega zavedeli. In, ob tem spoznanju smo bili malo otožni.

Po polovici poti smo se ustavili, bili smo deset kilometrov pred Rethymnom. Odločili smo se, da prespimo kar tu in nadaljujemo naslednji dan. Pogovor se je vrtel samo okrog trenutne grško-evropske situacije. Kaj to pomeni za nas? Bi bilo vseeno bolje, da gremo v Slovenijo? A kako? Denarja nimamo več dovolj niti za trajekt, kaj šele vožnjo po celini, z nafto in cestninami.

In…, smo poklicali prijatelje.

Prvi je bil Boban, naš dober srbski prijatelj, ki se je pred dobrim letom dni (k sreči!) iz Slovenije preselil nazaj v Srbijo. Z ženo Jeleno sedaj živita v Beogradu. Takoj se je javil in po nekaj stavkih vzkliknil: "Seveda bomo nekaj napraskali skupaj. Poslal bom po Western Unionu." Med pogovorom smo pomislili, kje pa Western Union sploh dobi gotovino? Vemo, da so njihove "poslovalnice" v lokalih, na poštah, tudi manjših trgovinah…, a kako bodo normalno poslovali z gotovino, če so banke zaprte??? Najprej moramo to preveriti! "No, morda je res dobro to preveriti iz prve roke, drugače pa sam sedem v avto in se pripeljem do vas! V glavnem, smo na vezi!" "Ej, Boban, hvala ti, prijatelj!" smo ganjeno rekli.

Tudi Dragan, prijatelj iz Ljubljane, je takoj skočil in rekel, da bomo našli neko rešitev. Razmišljal je tudi o tem, da bi vzpostavil stik s prijateljem na agenciji Kompas, ki bi nam zagotovil gotovino vsaj za trajekt.

Takoj zatem gre Ana preverit naš sum o poslovanju Western Uniona, ki se je žal izkazal za utemeljenega. Na straneh Agencije Reuters je namreč prebrala novico o prekinitvi poslovanja Western Uniona z Grčijo vsaj do ponedeljka, 06.07., ko (če sploh!) se bodo banke odprle. Ajej, to pa sedaj popolnoma spremeni našo situacijo. A že naslednji klic nas je spet zbudil.

Boštjan, Sebastjanov bratranec, eden redkih, ki res razume našo življenjsko izbiro in nas pri tem spodbuja ter nam je v kočljivih situacijah že priskočil na pomoč. Njegov miren glas nam je spet dvignil energijo. Brez veliko besed: "Nekaj bomo že natuhtali."

Igorja, našega prijatelja iz Izole, smo našli na Kornatih, kjer preživlja zaslužen dopust s svojo družino. "Glejte, takoj ko se vrnemo v Slovenijo, vam pošljem priporočeno!"

"Ne, ne, Igor," smo ga ustavili, "nobene gotovine v kuvertah! Menda na mejah preverjajo vnos in iznos gotovine! A, vseeno, hvala, prijatelj!"

Večer je minil v neopisljivem občutku ganjenosti ob skrbi prijateljev. Prav vsi so skočili pokonci in želeli pomagati.

Naj bo tu sedaj velika zahvala vsem, ker ste nam izkazali pripravljenost pomagati in s tem utrdili v naših mislih vero v slovensko (in srbsko!) veliko srce!

Hvala, Boštjan, Boban, Dragan, Igor, (v preteklosti tudi Tomaž in Matej-Štrija).

Res hvala vsem!

Naslednji dan smo potolaženi nadaljevali pot proti Geraniju, z mislimi pri naših prijateljih. Kako so se izkazali! Vsi! Kako je lahko srečen človek, ki ima takšne prijatelje!

"Bravo, Jankec, prevozil si Kreto!"

Ustavili smo se na plaži Episkopi. To je za nas posebna plaža. Na tem mestu smo sklenili krog po Kreti! Prevozili smo celotno kretsko obalo! Od 23.septembra lanskega leta do danes smo naredili 1709 kilometrov. Obredno smo sedaj na Jankeca, našega starega, a neuničljivega Jankeca, nalepili zemljevid Krete. Šele sedaj si res lahko dovolimo nositi njeno podobo vsem na očeh.

Nadaljevali smo pot, ko nas pokliče Eva. Med pogovorom je prišla na idejo: "Kaj pa, če bi vam jaz kar iz Slovenije plačala trajekt? Mislite, da bi to šlo?"

"Mogoče pa res, ja. Potem bi se lahko z našim drobižem nekako privlekli do Makedonije, tam pa bi že "delal" Western Union… No, to bi bila pa res mogoče še najboljša rešitev. Bomo preverili. Se slišimo zvečer, ko prideš iz službe. Prav?"

"Prav. Papa."

Nenarejena, preprosta, prijazna..., tudi to je Grčija! 

Gerani. "Naš" prostor pod almiridijem nas je čakal. Ropot motorja je ugasnil in obsedeli smo v spominih. Kaj vse se je zgodilo od tistega davnega novembra l.2012, ko smo prvič stopili na ta magični otok. Kako se je vse spremenilo! Kako drugače je vse. Drugačna je Grčija, drugačna Slovenija, drugačna Evropa. Drugačni smo… mi!

Kaj neki se bo zgodilo z Grčijo v naslednjih dneh? Kakšna prihodnost jo čaka? Kakšna prihodnost čaka vse nas?

V misli se mi vrinejo Sebastjanove besede, ki jih je po nepozabnem grškem večeru, s plesom, polnim strasti do življenja, namenil Nondasu:

"Če Evropa izgubi Anglijo, izgubi jezik…, ampak še vedno bo lahko govorila…, če izgubi Nemčijo, izgubi roko…, ampak, še vedno bo lahko delala,…, če izgubi Italijo, izgubi nogo…, ampak, še vedno bo lahko hodila…, če pa Evropa izgubi Grčijo, izgubi srce… in umre!"

Mi upamo le, da bodo Grki presegli ta brutalni kapitalizem in egoistične vzgibe v sebi, ki jim gotovo narekujejo, da je Evropa tista dobra "mama", ki jih čuva in pazi nanje. In jim bo "pomagala" še naprej, če bodo le… pridni in ubogali! Hm! V vsaki pravljici slejkoprej dobra mama umre In nadomesti jo hudobna mačeha. A pravljica o Evropi je posebna. Posebna v tem, da Evropa sploh nikoli ni bila mama. Za vse nas, z izjemo treh "velikih", je že vse od naših postopnih vstopov skozi njena vrata, velika, hudobna mačeha. Taka, ki se ti na začetku dobrika, ti ponudi čokoladno hišico, nato te pa zapre v kletko. Je zvita. Vedno prej preveri, kakšne darove ponujaš, da si jih bo lahko prilastila. Več kot jih je, bolj je "radodarna", bolj prebrisana v svojih ponujenih bonitetah ob tvojem vstopu. Nato sledi naslednji korak: "Najti prave". Take, ki so reveži, a hlepijo po bogastvu…, take, ki so jezni, a njihova srca gorijo v želji po maščevanju…, take, ki so neumni, a prepričani, da vse vedo…, take, ki so podložni, a želijo oblast… V vsaki državi obstajajo. Samo naštudirati moraš njihovo omenjeno lokalno "posebnost" in jim ponuditi pravo "rešitev". Vsi padejo na to!

Kaj pa, če "slučajno" neumen nenadoma postane pameten, če želja po oblasti izvodeni, če ugasne želja po maščevanju? Težko sicer verjetno, da bi se to zgodilo, a tudi za take "primere" ima Evropa rešitev. Najprej poskrbi zase s svojo "varnostno službo", pozneje pa poskrbi za članice, da to še kako dobro vedo. Današnji mediji so tako dobro razviti, da seže "mamin" glas v še tako oddaljen kotiček sobe. Tako! Urejeno! Kaj naprej? Ta, v začetku slastna čokoladna torta (neverjetni krediti, ki jim celo predrzno in zavajajoče reče "pomoč") se počasi začne topiti in kazati vse bolj čudno vsebino. Sprva živahna in prijetna Igra postane grozljiva nočna mora, ki te obiskuje noč za nočjo. Danes vsi v Grčiji vedo, da so na račun elitne peščice ljudi postali veliki sužnji Evrope. Zaprti so v kletkah, odkoder jih ne bo vsaj še dve, tri generacije! Zakaj? "Pomoč" je rešila predvsem tuje gospodarstvo (beri evropske banke), dolg pa naložila na ramena vseh grških duš. Pravzaprav zelo enostaven finančni manever, zavit v veliko besedo "pomoč". Kakšna grda zloraba besede s tako plemenitim pomenom! In, če vse to drži…, gorje nam vsem!

… V ljubljanski porodnišnici se rodi novorojenček. Vsi okrog njega smo srečni. Veselo se mu smehljamo in ga pozdravimo z besedami: "Pozdravljen, mali slovenski korenjak! Želimo ti čudovito zemeljsko potovanje. … Aja, samo ena malenkost. Veš, dolžan si 16.000 €!"

Med krčevitim jokom nas njegove oči začudeno sprašujejo: "Kako??!! Saj sem se komaj rodil!! Kakšen sistem je to, ki lahko nekaj takega sploh dopusti?! Saj nisem še nič storil! In, rečeno mi je bilo, da se rodiš svoboden!"

Nežno ga pobožamo po ličku, mu obrišemo solzice z malega obrazka in mu tolažeče rečemo: "Tak, v katerem sedaj živimo mi, tvoji starši, dedki in babice. Mi smo ga vpeljali!"…

In…, boleč je prihod vseh vdanih oči…, ostaja pa upanje, da bomo nekoč vsaj v enih od njih zagledali ogenj…, ogenj svobode…

Ana je preverila, če se lahko kupi karte za trajekt iz Slovenije. Lahko! Veselo smo čakali na Evin klic. Kajti, tudi Platanias je prazen. Turistov ni. Vse stoji in čaka. Bolje je, da gremo v Slovenijo.

Grki so sedaj res na hudi, hudi preizkušnji! Ker v bankah ni več zagotovljene dovolj gotovine (ki je, mimogrede, sploh nikoli ni bilo toliko!), so v ponedeljek zaprle vrata. To nakazuje prav na to, kako se deluje v tem kapitalističnem sistemu. Ves čas so številke obstajale zgolj na papirju! Nekdo je samo vpisoval ničle ter se z njimi igral. Dejansko pa nikoli ni bilo toliko denarja. Zgolj imaginarne cifre! In s tem nek drug, neresničen, imaginaren svet! Kaj, za vraga, se sploh gremo??

Saj poznamo igro Monopoli? Začetek? Vsi imajo nekaj… Konec? Eden ima vse! Današnji svet je preslikava igre Monopoli. Počasi se vse koncentrira k enemu samemu. Ostali pa odpadajo. Ampak, to pomeni tudi, da bo kmalu igre… konec!

Misli nam prekine zvonjenje telefona. "Eva je!" smo veselo vzkliknili.

A, sledil je zaplet pri nakupu karte, kar smo razumeli kot "ukaz" Usode, da ostanemo tu, na Kreti.

"Vseeno hvala, Evika naša, za dober namen!"

… Očitno naša zgodba tu še ni končana…

Tako smo naslednji dan suvereno, brez strahu in obžalovanja, našo odločitev sporočili tudi atiju in mami, ki sta včeraj iskala svojo rešitev. Tudi mami je pomislila na znanko, ki dela na turistični agenciji. Imela sta že načrt, da bi peljala gotovino v Maribor, odkoder njihovo letalo leti na Kreto. "Res vama hvala, a mi smo se odločili!"

"Kreta, ne vemo, zakaj si nas zadržala, a pripravljeni sprejemamo tvoj klic!"

Zato…: "Dober dan, Usoda!"