Spet
je bil teden prekratek za vse, kar se je na Kouremenosu dogajalo. Samo
stanovanje smo zapustili, pa se že zgodbe zavlečejo pozno v noč. V
ponedeljek smo praznovali Anin rojstni dan. Tokrat smo si privoščili panirane
trakce piščančjega fileja. Naredili sva jih veliko, saj so bili povabljeni Vaso
in Aleksander, Marchelos ter Georgios. Smo se pa na ta račun odpovedali torti.
A, kot bi Marchelos vedel, je prinesel za darilo… ledeno torto! Kako je bila
Ana vesela! Vaso ji je podarila storžek, Georgios pa polno vrečo zelenjave,
domača jajčka in dišeč šopek raznobarvnih vrtnic s svojega vrta. Lepo, pisano,
živo! Aleksander se je opravičil, srečanje z arheologi se je namreč zavleklo do
poznih večernih ur. Oglasil se je naslednji dan pred odhodom v Atene.
Preživeli
smo lepo popoldne in upam, da je bi ta rojstni dan eden izmed tistih, ki jih bo
Ana med spomine pospremila z nasmehom.
Utrinki z Aninega rojstnega dne
 |
| "Vse najboljše, Ana!" |
 |
| Naša Vaso |
 |
| Ledena torta |
 |
| Rožice za "rožico" |
Naslednji
dan so se vsi trije ponovno oglasili in tokrat je Georgios prvič ugotovil, da sploh
ne govorimo o istem prostoru za našo poletno bazo, temveč vsak o svojem. Hm! Hkrati
pa nam je zagotovil, da bomo stvar rešili in naj ne skrbimo.
A…,
pojavil se je prvi dvom. O tem smo se zvečer pogovarjali. Sebastjan je rekel: "Veš, nekaj zelo zanimivega sem danes doživel. Prejšnje dni se je vse tako
hitro odvijalo. Bil sem že tako prepričan o tem prostoru, da sem danes prvič
sploh iskreno pomislil na vse skupaj. Ko mi je Marchelos rekel, da je prostor
tako rekoč "naš", sem začutil veliko veselje. A trajalo je samo par minut, nato
sem na vse skupaj pozabil. Naslednje dni se mi je vse skupaj zdelo že
samoumevno. Danes pa… sem prvič začutil strah pred izgubo. In to pred izgubo
nečesa, kar sploh še nisem imel! Kar je bila pravzaprav še iluzija. In ta slab
občutek je trajal precej dlje kot tisto prvo veselje.
Tako
je z vsemi stvarmi. Nekaj se ti uresniči, pa naj bo to karkoli. Zadovoljen in "srečen" si le kratek čas, sam sem bil le par minut, nato pa na stvar pozabiš
in si… najdeš novo iluzijo. Skozi življenje te vse pridobljene stvari sicer res
malo "zamotijo", zanimive so, dokler jih nimaš. Ko pa jih enkrat imaš, iščeš novo
stvar, ki te bo spet "zamotila". Ves čas svojega življenja poganjamo to kolo.
Kolo iluzije. Vse dokler se ne zgodi nekaj takega, kot se je sedaj nam. Da
lahko "to" izgubiš! Kar naenkrat postane prav ta stvar izjemno pomembna, na vse
pretege iščeš možnost, kako bi "to" obdržal, pripravljen si narediti nore
stvari. Samo zato, da preprečiš njeno izgubo. Res zanimiv psihološki moment, ki
ga ne gre zanemariti in ob katerem se je dobro ustaviti. Namreč, če izgubo
dovolimo, s tem priznamo svoj poraz. To je velik izziv za človeka, kajti s tem
(v očeh drugih) priznamo tudi svojo nesposobnost. S tem, ko stvari nisi sam dal, temveč ti je
bila odvzeta oz. si jo prisiljen dati, si takoj "Zguba". No, tu pa je bistvo
vsega! Malo je takih, ki jim uspe to premagati. Če pa ti to v življenju uspe,
si osvobojen! Potem ti nihče nič več ne more! Šele potem pravzaprav lahko… res
živiš. Ko se prenehaš primerjati z drugimi, kaj in koliko kdo ima. Še naprej
zaupaš svoji poti, ne glede na to, kaj bo prinesla in kaj boš moral "dati".
Ampak to mora biti res iskreno. Ob tem ne smeš čutiti izgube, sramu, ponižanja,
strahu… Vse te stvari te namreč vodijo le do še večjega… suženjstva. To moraš
ohraniti, to moraš vzdrževati, za to se moraš boriti, za to moraš… marsikaj
požreti. Svoj ponos, svoje misli, svojo držo, svojo voljo, svojo… svobodo. Postaneš
igralec, nisi več "ti". Postaneš… hlapec. In to samo zato, da bi obdržal "to"!
Kaj pa, če je treba "to" le izpustiti? Kaj naredijo v balonu, da se dvigne
višje? Odvržejo odvečno težo, mar ne? Torej? Preveč "vreč" te drži na tleh, nikamor
se ne dvigneš. Saj se ne moreš. In tvoja želja po lepem razgledu ostane samo še
iluzija. Pa imamo spet nekaj, po čemer hrepenimo. Zato je mnogo huje, če
izgubimo iluzijo!
Ampak,
lahko pa pogledamo na naš "primer" tudi drugače. Morda pa moramo drugam. Pustimo
stvari, da stečejo tako kot morajo. Če moramo ta prostor izpustiti iz rok…
prav! Kaj pa, če zaradi tega nekaj lepega zamujamo? Oklepanje pridobljenega nas
lahko naredi slepe za vse drugo. Pogled in misli se nam zožijo zgolj na eno
samo: "Obdržati!" Pravzaprav smo tu trčili v našo filozofijo o svobodi. Zato
ni prav nič odveč, če si še enkrat rečemo: "Svoboden si šele takrat, ko iz
balona odmečeš težo, ki te vleče k tlom. Ta prostor nam je test. Zatorej, če se
stvari tu uredijo…, dobro, če se pa ne in bomo morali iti…, tudi dobro! Kaj
mislita pa vedve?" "Imaš prav, vse to je res. Malo grenkega priokusa sicer je,
a prepričani sva, da se bo zgodilo vse prav. To pa sedaj menda ja že vemo, mar
ne? Čeprav, prostor je res enkraten in preizkušnja je res velika. Pustimo
stvari, da se odvijejo same."
Sredi
tedna je Georgios le našel pravega lastnika prostora, z njim sicer še ni
govoril, živi namreč v Irakleonu, prijateljev pa tu nima. Hm, sedaj vemo še
manj, a smo vedno bolj mirni. Počasi se tej "lastniški" godlji že smejimo.
V
soboto nas je obiskala Slovenka Helena. Zanjo sva s Sebastjanom izvedela "naključno". Ko sva se marca potepala naokrog, sva v Kato Zakrosu prvič
zagledala njeno internetno stran. Že dve leti živi in dela na Kreti. Je
turistična vodička in pripravlja ter vodi individualne turistične izlete
manjših skupin po manj poznanih, a s tem tudi nepozabnih kretskih krajih. Živi
v bližini Agio Nikolaosa, torej iz Sitie oddaljenih le slabih sedemdeset
kilometrov! "Moramo se spoznati!" sva rekla in ji poslala kontakt. Tudi Helena
nas je bila vesela in tako smo se srečali s prvo slovensko dušo, živečo na
Kreti. Srečanje je bilo prisrčno, kar nismo in nismo mogli prenehati govoriti…
slovensko! Kako dobro je delo! Živahna Helena je hitro postala naša nova prijateljica.
Nikoli prej nisem natanko razumela, kaj pomeni biti v tujini in srečati tam
Slovenca, ki ni turist. To se nam je sedaj zgodilo že drugič. Tudi na Ohridskem
jezeru v Makedoniji smo namreč spoznali dve veliki slovenski duši, Bogdana in
Sonjo, a njun vstop v naše življenje si zasluži več kot zgolj par besed. Zato o
tem naslednjič. Rečem lahko le to, da so Slovenci na tujem drugačni. Niso tako zagrenjeni
kot doma. Vpliv sonca, morja, prijaznejšega okolja? Ne vem, a očitno nekaj je. Vate
zrejo bolj žive oči in usta se večkrat raztegnejo v nasmeh. Prav zaradi teh
dveh srečanj še vedno nisem obupala nad Slovenci. Znamo se tudi… smejati! Kako
lepo!
"slovenska" Helena
 |
Georgios
nam je preko Marchelosa sporočil, da so stvari glede oljčnika urejene in se
lahko prestavimo s parkirišča v oljčno "oazo". No, pa se je rešilo!
… Smo mislili…
Ni komentarjev:
Objavite komentar