Klic svobode

Marec, mesec žvrgolenja ptičkov in prebujanja čudovite kretske narave, je tudi naju predramil iz zimskega spanja. Začela sva hrepeneče zreti skozi okno stanovanja in v naju se je naselil nemir. Zaželela sva si premika. Jutranjega pogleda skozi, zaradi teže let že malo zamegljeno, Jankovo šipo.

Morava malo na prosto, na sonce, zrak..., svobodo!

Pomlad se prebuja

Stanovanje ti lahko postane tudi past. En tak, neviden "zapor". Ki ga sploh ne zaznaš kot zapor. Dokler…, ne pogledaš ven. Čez zimo je bila to sicer dobrodošla ideja za nas, kajti letošnja je bila res precej deževna in hladna, a zdaj… Mi smo se toliko premikali in ob tem doživljali tako lepe trenutke, da jih res že močno pogrešava. Jutranji pogled skozi okno je že zelo, zelo dolgo… isti kot prejšnji dan. Ko smo se pogovarjali z domačini o lepotah Krete, ki smo jih v tem našem obdobju obiskali, so nam mnogi med njimi rekli, da nekaterih sami sploh še niso videli, ker še…  niso bili tam! Nismo mogli verjeti.

Marchelos Balosa še ni videl v živo, Viki, Antonijeva angleška žena iz Paleochore, v vseh štiridesetih letih, kar živi na Kreti, še ni obiskala Elafonisov…, od Paleochore oddaljenih slabih 40 km! Kako?! Nam popolnoma nerazumljivo, kako lahko "ne poznaš" dva največja kretska dragulja?

Kretske lepote čakajo

Ugotavljali smo, da nam je to omogočilo zgolj življenje v premičnem Jankecu. Skromno po materialnem udobju, a hkrati neizmerno bogato po doživetjih. Zato bi rada šla še naprej, saj še vedno nismo sklenili kroga po Kreti. In zdaj je najlepši čas za to. Narava se prebuja, turistov še ni, kretske lepote osamljene čakajo na naše občudovanje. Toda…, ena ovira je. In ta je kar visoka. S "cekinčki" smo bolj na tesno. Presežka… ni! Zato si tega pravzaprav sploh ne moreva privoščiti! Jankčev rezervar je skoraj prazen, treba bi bilo nabaviti tudi plinsko jeklenko, saj sicer ne moreva kuhati niti se greti. Aja, kaj bi pa jedla??? Vsaj osnovne stvari, kot so moka, paximadia (trd kruh, ki zdrži zelo dolgo… pred uporabo ga samo malo zmočiš z vodo), mleko, sol, sladkor…, ne, ne, preveč je tega! Nekaj bi že lahko delili z Ano, ki bi ostala v stanovanju, saj še vedno pomaga v taverni, a vseeno je tega preveč. Naše gospodinjstvo bi s tem podvojili. In skromno življenje v  Jankecu bi s tem postalo potratno dopustovanje. Hm… A, kako bi vseeno lahko to izpeljala? Najin nemir je naraščal iz dneva v dan. In naša mala "trojka" je staknila glave skupaj in začelo se je: kupčkanje, štetje, preračunavanje…, iz ust so nam letele razne nore ideje, a rezultat je bil vedno isti: "Ne, preveč je, že nafta 50 €, pa plin 23 €, hrane tu sploh še ni. Ne bo se izšlo…" Ker je sedaj tu… stanovanje, ki ga je potrebno plačati! Škoda…

"Kaj pa," je začel Sebastjan, "če enostavno tvegava. Vzameva 100 €, ki jih imamo na strani za povratek v Slovenijo, z njimi natankava Jankeca, kupiva plin in res samo osnovne stvari, npr. moko, par litrov mleka, veliko paximadia, kakšno jajce, no, to že ti bolj veš, kaj je nujno in… narediva ta krog popolnoma brez denarja! Najprej bi šla v Vai, bila tam par dni in bi se jaz malo sprehodil z detektorjem čez plažo. Prepričan sem, da skriva še kakšen kovanček. Tako bi si samo z detektorjem sproti zagotavljala hrano. Nafte bi imela dovolj in toliko časa bi bila naokrog, kolikor kovančkov bi našel. Oziroma, najkasneje do konca meseca. Kaj praviš na to? Si lahko sploh predstavljaš to avanturo? Zgubiti nimava kaj."

Misli se mi hipoma zbistrijo, po telesu začutim val poživljajoče energije, ki je hibernirala celo zimo. "Ja, greva! Nora ideja, ki pa mi je prav zaradi te svoje norosti strašansko všeč!! To bo dogodivščina! To bo zgodba!"

In smo sklenili: Marchelos gre v petek na Nizozemsko, midva počakava še do torka, greva na tržnico po nekaj zelenjave, v trgovino po mleko in "trd kruh", par stvari si razdeliva z Ano, olivno olje imamo in… greva. Lu ostane z Ano, da ne bo preveč osamljena. Konec meseca se vrneva. Tako, vsi zadovoljni. Midva otroško navdušena, ker greva spet odkrivat še neznane kotičke Krete, Ana odraslo ponosna, saj bo ta čas samostojno skrbela za stanovanje in gospodinjstvo.

In vznemirjeno smo se lotili priprav. V četrtek zvečer smo imeli z Marhelosom "poslovilca". Pogrešali ga bomo. Kar smo v stanovanju, smo veliko časa preživeli skupaj. Se skupaj smejali, učili, pregovarjali, razumeli… sprejemali. Iskreno, odprto. Takšne kot smo, z vsemi vrlinami in vsemi napakami. Hvaležni smo usodi, ki je poskrbela, da so se naše poti prekrižale. Vemo, da imamo na Kreti dobrega prijatelja.

V petek še objem in njegov kovček je zaropotal po stopnišču. Želimo mu miren let in kar najlepši mesec s svojo družino.

Strme stopnice do svobode

Sobota in nedelja sta minili v najinih "sprehodih" v Jankeca in nazaj. Sebastjan je na eni izmed teh poti rekel: "Kako se nama da! Kot bi bila malo nora… kufre dol, pa kufre gor…, ko se vrneva, spet dol…, jej, jej!" Najin smeh je odmeval po ozki sitijski ulici, ki vodi proti Jankecu in je… hudimano strma, uf! A, vznemirjenost je bila tako velika, da sem tistih pet minut težkega dihanja ob prihodu v najino ljubo kočijo, hitro pozabila. Stvari zložiti v omare, pa nazaj! Trije dnevi so nama tako minili v treniranju nožnih mišic. Zadnji dan je Sebastjan poskrbel še za sveže zaloge vode in… jutri startava, juhu!

Zvečer začutim prvi zbodljaj nad ušesom. Čez nekaj časa še enega. Joj, ne! Pa se mi ja ni vnelo uho! Prav zdaj mi je tega treba! Skočim v kopalnico, hitro na kos vate kapnem par kapljic našega "zlatega" šentjanževega olja, še kapljico sivkinega eteričnega olja in si z njo zamašim uho. Daj, da neha kljuvati, prosim, prosim! Čakam, kaj bo. Bolečina v ušesu je čez čas sicer malo popustila, a vedela sem, da ni vse tako kot bi moralo biti. Sebastjan me je zaskrbljeno opazoval in nazadnje odločil: "Nič, Irena, s takim ušesom ne moreš nikamor! Zunaj je še malo prehladno, severni veter bo pihal še nekaj dni in ti veš, da to ni dobro za tvoje uho. Počakala bova toliko časa, da boš v redu, šele nato greva. Pravzaprav pa, se nama morda kam mudi?" 

Poparjeno sem sedela na stolu in se jezila nase, ker zaradi velikega navdušenja nisem malo popazila. Levo uho imam že od nekdaj občutljivo in vsako zimo me vsaj enkrat spomni na to. Letos nisem bila veliko zunaj, v stanovanju sem se pomehkužila in zato prvi resen stik z "zunanjim svetom" odpovedala. Ta moj notranji monolog je prekinil Sebastjan z besedami: "Veš, da se vedno zgodi vse tako kot se mora. Kaj veš, zakaj je to dobro? Morda si s tem preprečila kaj hudega. Ne veš. Vse je vedno za nekaj prav. Tudi ta tvoja bolečina, čeprav ti je ne privoščim."

Te njegove besede so me nekako le potolažile in upajoč na boljši jutri sem zaspala.

Torek zjutraj. Takoj ko odprem oči, strahoma "preverim" uho. Ni še čisto v redu, a kljuvajoče bolečine ni več. Super! Vstanem, menjam vato in napovem: "Seba, ne boli več toliko, jutri greva!"

"O, ne, ne! Ko boš vstala in rekla, da te sploh ne boli več, greva naslednji dan. Prav?"

"No, prav, no," sem malo razočarano potrdila, po drugi strani pa sem bila vesela, da bova še en dan z Ano. Moram priznati, da sem se tako navadila njene prisotnosti, da mi bo sedaj kar manjkala. Pa Lu tudi. Skupaj smo dobra ekipa.

Na tržnico nisva šla, ker nisva vedela, kdaj odrineva.

Sreda zjutraj. Odprem oči, jih spet zaprem in "raziskujem". Nič. Obrnem glavo. Nič. Bolečine… ni več! Juhu! Hvala, šentjanževo olje in sivka!

Slovesno izgovorim: "Seba, nič več ne boli. Jutri pa res greva!"

Jankčevo zimsko spanje je končano

Četrtek zjutraj. Kavica, še zadnje stvari pod pazduho in… veselo v neznano! Ana se z nama pelje do trgovine, kjer bo tudi zase nakupila nekaj stvari na zalogo. Jankec veselo zapoje "iz prve". In, končno premik! Najprej bencinska črpalka, nato trgovina za moko in mleko, nazadnje še plin in…, Sebastjan ugotovi, da mu je zima "pobrala" brisalca za šipo! Joj, zdaj pa še to! Jah, nič, to morava imeti! Skoči v trgovino, se vrne in reče: "Cena obeh bi bila 14€, zato sem vzel samo enega. Za šoferja. Drugega bova kupila naslednjič. Ga bom "zaslužil" z detektorjem."

"Prav, prav," sem se posmejala.

Še topel objem z Ano in… odguncala sva proti Vaiu. Prispela sva zgodaj popoldne. Veliko parkirišče je bilo popolnoma prazno. Namestila sva se, si skuhala kavico in jo počasi srkala na čudovito udobnih Jankčevih klopeh. O, kako sem to pogrešala! Sedeti na mehkem sedežu! V stanovanju je res tuš s toplo vodo, a nikakršnega udobja za sedet. Dva trda kuhinjska stola, mali taburet in postelja! Jankec pa nima tople vode, a zato najudobnejšo "dnevno sobo" na svetu. Vsaj za naju.

Sebastjan je rekel: "Nikjer ni popolno! Ampak res, prav nikjer! Zato, ker popolnega ni! A svet je zanimiv prav zaradi svoje nepopolnosti. Pomisli, stolp v Pisi je danes takšna atrakcija samo zaradi… napake! Si moreš misliti, a?!"

Oči so se nama svetile od vznemirjenja, saj sva spet na… poti!

In Jankčeva zgodba se spet nadaljuje… Tokrat s popolnoma prazno denarnico.