Vesela
sem, da imata obe z Evo veselje do čaranja v kuhinji, obe imata občutek zanjo
in hrana je prepojena z njunim žarom, kar se pri okušanju takoj začuti. Imata
dobre gene, če sebe preskočim, obe njuni babici, vsaka na svoj, oseben način,
odlično kuhata. Eni so bliže "štajerske" jedi, drugi "primorske". Vedno se
veselimo njunih kulinaričnih presenečenj. Zame je kuhanje velika umetnost, ki
jo zelo občudujem. Še posebno, če se nekdo potrudi v njej pustiti svoj osebni
pečat. In babici ga vedno. Zato vama danes tu, v imenu vseh štirih, rečem: "Hvala, mami (stara mama) Metka in hvala, mami (nona) Mirica za vsako dobroto,
ki sta jo v vseh minulih letih postavili na mizo. Premalokrat smo vama izrazili
hvaležnost za to. Nekatere stvari se nam zdijo tako same po sebi umevne, da jih
včasih kar prezremo. Ali pa enostavno pozabimo videti, koliko truda,
prepojenega z veseljem in hkrati vznemirjenjem ob ponovnem snidenju, je pred
nami na mizi. Iz leta v leto vaju bolj razumem… Zato, še enkrat obema iskrena hvala!
Vesela in ponosna sem, da moji hčeri nosita prav vajine "kuharske" gene!"
Ana
je res na polno "izkoristila" začasno pridobitev pečice, zato se je posvetila
predvsem jedem, ki jih v Jankecu ne more pripraviti. Razne kretske musake, krompir,
zelenjava, tudi meso…, vse v pečici. In, da ne omenjam sladic, ki so izginjale
iz pekača, kot bi ga miši napadle. Šla se je grško-slovensko-avstrijsko peko.
Avstrijsko zato, ker je spekla tudi, nama tako dober jabolčni "štrudelj". Pa
piškote, "portokalopito" ("pomarančna pita") iz narabutanih pomaranč, celo
marmelado iz bergamotke je naredila. Kar vrtela se je pred štedilnikom in zato
je bilo zanjo najbolj "logično" darilo za božička knjiga "Kretska kuhinja", "ta
prava", napisana v grščini! In, seveda…, predpasnik, saj mi je vse razpoložljive
majice popackala s svojimi čarovnijami, haha.
Pustila
sem ji veselje, saj si je tako želela prazničnega vzdušja, da je par dni pred
Božičem do treh zjutraj okraševala stanovanje in naredila "Evino smrekico",
samo da naju bi presenetila, preden sva vstala in prišla iz Jankeca. Res se ji
je posrečilo "praznično" preživeti praznike. Imeli smo se lepo.
Tik
pred novim letom mi je Marchelos prinesel obljubljen "prozimi" (doma narejen
kvasec) mame Ane. Takoj naslednji dan sem ga preizkusila in spekla kruh. Ratal
je podplat. Hm! A, ker smo imeli "Kretsko kuhinjo", sem v njej "uspela" izvedeti, da se tako pripravljen kruh dela skoraj ves dan. Sama sem ga pa
mislila speči tako kot običajno. Seveda ne gre tako enostavno. Drugi dan sem
ponovila vajo. Bil je že precej boljši, a še vedno ne popoln. Bo treba še kar
nekaj vaj, da bom lahko rekla, da znam pripraviti kruh na kretski način. To
terja kar nekaj prakse in občutka, predvsem pa, veselja. Tega mi pa, k sreči, res
ne manjka. Krečani imajo dobro hrano. In…, dobre sestavine!
Tu
ni težke industrije, ki bi uničevala vodo in zemljo, ni onesnaženega zraka, saj
je vendar otok, kjer kar naprej piha, tako da se ozračje z vetrovi sproti
čisti, pravzaprav si lahko edino nevarnost za uničenje tega raja predstavljajo
samo ljudje sami, če brez prave mere, zgolj iz želje po presežkih, brezumno
grobo posegajo v naravo. Na kakršenkoli način. Pa naj bo to s krčenjem
primernih obdelovalnih površin (ne smemo pozabiti, da je več kot polovica Krete
visoko gorata, torej neprimerna za poljedelstvo, pravzaprav sever in jug deli
praktično neprekinjena gorska veriga, "raztrgana" le s kanjoni) kot posledico
širjenja turističnih kapacitet ali še nadaljnjega širjenja oljčne "monokulture", ki tudi jemlje prostor ostalim pridelkom in s tem krči to bogato
raznovrstnost, ki tu lahko uspeva… in verjetno je še kaj, v kar pa mi nimamo
vpogleda.
Vsak
torek je v Sitii "bazar". To je odprta tržnica z domačo zelenjavo, sadjem (v
Sitii rastejo celo…banane!), sirom na sto načinov, medom, stročnicami, divjo
hrano, vsem mogočim… S Sebastjanom nobene ne zamudiva. Že zato, ker je tako
živa. En čez drugega vpijejo, hkrati pa vsi nekako držijo skupaj. Ko nekomu zmanjka
korenčka, nama takoj pove, da ima njegov sosed "najboljšega" na celi tržnici…,
ko je "zelenjavar" lačen, stopi k sosedu nasproti in seže v njegovo vrečo z
oreščki, kar "sosed" pospremi z nasmehom in prikimavanjem, naj si privošči še
eno pest…, ko soseda za trenutek ni pri stojnici, mu "zelenjavar" vskoči in
postreže njegovo stranko. Veliko zanimivih malenkosti lahko vidiš, če samo malo
opazuješ to, na prvi pogled, tako kaotično dogajanje.
Midva
nakupiva zelenjavo za cel teden, saj je dobra, tako cena kot kvaliteta. Kreta
ima dobro lego, dobro klimo, veliko sonca… in rezultat je tu. Zelenjava (govora
je seveda o domači, ne o zelenjavi iz ogromnih rastlinjakov, ki jih je tudi
polna južna Kreta) je "sončna", raste v pravi zemlji (ne v "vodni kopeli z umetnimi
gnojili") in izredno dobrega, polnega okusa. Pogoji za rast so tu res pravi "božji dar". Dobra zelenjava lahko sicer zraste tudi na domačem vrtu v
Sloveniji, a za to je potrebno veliko več dela in časa, predvsem pa, ljubezni.
 |
| Anini "začetki" |
Prednovoletni
teden je torej minil v čudoviti praznični klimi, Ana je hodila le za urico ali
dve v kavarno pomagat, da bi se čimprej naučila vsega, kar je potrebno za
nadomeščanje Diane, sicer pa je ves teden hiša dišala po njenih kuharskih "stvaritvah".
Tudi vreme je služilo, sonce je dva dni pred Novim letom tako pripekalo, da smo
na balkonu sedeli v kratkih rokavih! In še v nečem smo opazili razliko s
Slovenijo…, okrašene ulice so bile živahne, polne veselega pričakovanja, a… brez ene same petarde! Tu metanje petard
sploh ni običaj, tako kot pri nas. Zadnji dan v letu se je čez glavno ulico
Sitie sprehodila procesija otroških "Božičkov", ki so s svojo pesmijo napolnili
mesto. Pa lokali so bili polni ljudi. To je bil ves "hrup", ki je naznanjal
slovo starega in prihod novega leta.
 |
| Sončna Sitia le dva dni pred novim letom |
Edino
zadnji dan starega leta je malce zmotil to našo "idilo". Zelo se je namreč ohladilo.
Popoldne je začelo deževati in temperatura je iz ure v uro padala. Bližali smo
se polnoči in preko telefona "v živo" dočakali prihod novega leta s prijateljem
Bobanom, saj je v Grčijo prišlo eno uro prej kot v Srbijo. Zunaj se je še kar
ohlajalo in kratki rokavi prejšnjega dne so bili le še spomin. Takoj po polnoči
smo se odpravili v toplo posteljo, Ana je morala namreč naslednje jutro odpreti "svojo" kavarno.
Prvi
dan v novem letu je bilo… MRZLO! Temperatura: samo 6 stopinj! In še vedno dež. Taka
razlika v dveh dneh je seveda zelo huda in Ana se je komaj dvignila. S pomočjo
klime, ki je hitro spustila v prostor (k sreči majhen) dovolj toplega zraka, ji
je to le nekako uspelo. Kljub temu je imela občutek, da je nekaj naredila hudo narobe
in je zdaj kaznovana. Tudi sama sem vstala in se samo čudila tej hitri
spremembi.
Morda
je prav ta hladen in kisel jutranji obraz vremena botroval misli: Na, pa je
minilo. Praznik je postal… izpraznik. Kaj je danes drugačnega? Kaj je danes
novega? Nič, samo vreme je sitno. In mi z njim. Čakamo na sonce. Jutri ga še ne
bo, menda tudi pojutrišnjem še ne… A, vem, da bo spet prišlo. In bodo tudi naše
misli svetlejše. Potrebno je samo malo počakati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar