Tako!
Pa smo le prišli do odločitve. Gremo s Kouremenosa! To je bilo očitno že
vnaprej dogovorjeno v naši knjigi usode. Mi smo imeli na teh straneh poglavja
samo stranske vloge. Tiste, ki se pojavijo, naredijo zbrko glavnemu »junaku« in
nato brez velikega pompa izginejo. V naslednjih poglavjih jih zaman iščeš, so
že v drugi knjigi. Kaj se je zgodilo? Začelo se je z Ano. Tretjega dne se je z
dela vrnila močno razočarana. Turistov še ni prav veliko, zato tudi plačilo ni
tako, kot je bilo dogovorjeno.
Ni bila jezna na Georgiosa, po svoje ga razume,
a vseeno je bila potrta. Zato sta se dogovorila, da bo ponovno "začela" čez
kakšen teden, če vmes ne bo našla kaj primernejšega v bližini. Naslednja stvar,
no, pravzaprav je bila ta odločilna, je bil prihod enega izmed upravljalcev, spet
Georgiosa, v oljčnik. Tako kot prvikrat, tudi tokrat ni bil obveščen o našem
dogovoru glede prihoda "ta pravega". Zato nas je malce postrani gledal, saj je
mislil, da si že vse skupaj izmišljujemo. Na koncu smo ga sicer prepričali o
naši iskrenosti, tako da nam je rekel, naj počakamo toliko časa, da bo on
dokončno uredil stvari. In nam bo on prišel povedat. Ni nam potrebno nikogar
več klicati in spraševati, saj je sedaj on tisti, ki nas bo obvestil. Ja, prav.
A po njegovem odhodu smo se počutili kot kupček nečesa, kar ne diši preveč
lepo. Smo mar ping-pong žogice? Le tega ne vemo, kdo sedaj servira. Vse to
skupaj je pravzaprav res že malo smešno. Ne počutimo se več prijetno tu. Kaj bo
tako celo poletje? To ni nič. Očitno nas nekaj poriva naprej. Prav, pač gremo. Kam?
V Slovenijo? Za Slovenijo smo sedaj finančno malo prekratki, nekje moramo nekaj
zaslužiti, vsaj toliko, da imamo za pot. Kaj naredimo? Na misel nam pride
gospod v belem, Nondas iz Malije in njegove besede: "V Maliji boste brez težav
dobili delo, parkirate pa lahko na mojem dvorišču za hišo. Pridite, všeč vam
bo. Pridite vsaj za dan, dva, da vidite in se potem odločite." A poskusimo? "Hm,
ne vem. Če sem iskren, ne vem več, kaj naj si mislim. Ne zaupam več nikomur. Radi
sicer veliko govorijo, na koncu pa vse te besede kar nekam zvodenijo." je bil
skeptičen Sebastjan. "Pa saj ni pomembno. Če se ne bomo tam dobro počutili in
se ne bomo "ujeli" z Nondasom, nas nič in nihče ne zadržuje, da gremo spet
naprej." sem rekla. "Ana?" se obrneva proti njej. "Ja, mislim, da moramo iti
naprej. Ti lastniško-nadzorno-upravljalski odnosi niso za nas. Stvari tu nam že ves čas namigujejo, da nekaj
ni v redu. Morda čas še ni pravi. Vemo,
da so tu energije močne. Tu je največ minojske preteklosti, ujete v času. In
toliko komarjev?? Tako kot si se jih ti resno lotil, ati, ne verjamem, da se
jih še kdo. Okrog Jankeca vsak dan razporediš "dišeče" spirale, v Jankecu
zakurimo izparilnik, ki ga ponoči s podaljškom prestavimo na sredino prehoda,
tako da dela celo noč. Pred vsakim spanjem se našpricaš… Rezultat? Ni jih samo
takrat, ko dovolj dolgo piha veter! Če pa se zvečer prehitro umiri, vedno pridejo
in… spet pikajo le tebe, ne glede na vse te zaščitne ukrepe! Ne pozabi
tvojega skrivnostnega glavobola, ki je še vedno zavit v meglo. Kaj pa, če se te
spet kaj čudnega loti? Kaj niso prav komarji tisti, ki stražijo posebne
prostore? Se spomnita Aleksandra, ko je rekel, da moramo v juliju, ko pride
ponovno sem, skupaj preživeti noč na Petsofasu? Tu je gotovo nekaj zelo močnega,
a glede na dogodke preteklih dni, očitno še nismo pripravljeni. Nečesa še ne
vemo in moramo še odkriti. Ampak, morda ne tu! Gremo najprej v Malijo, nato
pa…, bomo že tam "izvedeli", kaj in kam naprej. Ne vemo, zakaj nas je Nondas
povabil. Torej, pojdimo preverit."
Končno!
Kakšno breme smo odvrgli z ramen s to odločitvijo! Čutili smo olajšanje in se
šele takrat zavedeli, kako smo bili ves čas v krču. V takem stanju ne moreš
dobro delovati. Srce nam je zaigralo ob misli na premik, konec koncev smo "popotniki". Veselo smo se lotili priprav na odhod. Dogovorili smo se, da odrinemo
v četrtek, kajti v sredo gremo še skupaj na hrib Petsofas, kjer je bilo že v
minojskih časih svetišče, posvečeno Zevsu.
Svojo
odločitev smo sporočili prijateljem in jih povabili, naj se oglasijo pri nas,
preden gremo.
Vaso.je
prišla takoj v ponedeljek, ko je imela prosti dan. Čeprav ji ni bilo vseeno, da
odhajamo, je bila vesela za nas in nas spodbujala, da moramo naprej, če tako
čutimo. Rekla je tudi, da je bila zadnje dni malce odsotna zaradi izgube
prijatelja, ki je utonil med potapljanjem, tako da šele zdaj vidi res temnejšo
energijo v tem prostoru. "Pojdite! Bolje bo za vas. Kako pa se ti počutiš?" me je
vprašala. "Vznemirjeno, a razbremenjeno. Zakaj?" "Vidim malce sive barve okrog
tebe." "Res? Kaj to pomeni?" "Da je v tebi prisoten nemir." "Ja, ampak takšna
sem tako ali tako pred vsakim premikom. To je moja "malha". Ne morem si kaj, da
ne bi zraven premišljevala o tem in onem, kaj vse je pred odhodom treba postoriti,
kot bi se selila iz hiše. Pa je tu potrebno pogledati samo, kaj je zunaj
Jankeca, vse ostalo gre z nami. In lahko še pozneje uredim. A, kot pravim, to
vedno počnem. Skrbim…, za prazen nič." "Pridi, greva k morju, da se malo
prečistiš!" mi je "ukazala". Ubogala sem jo, kaj pa drugega, saj zna Vaso to
reči na tak način, da se mu ne moreš upreti. In sva šli. Sedli sva na rob mivke
ob morju ter čakali valove, da nama zmočijo noge. Prijetna slana svežina nama
je zalivala gležnje. Nekaj časa sva molče opazovali igro drobnih penečih
kapljic in uživali. Nato me je Vaso "nagnala" globlje v morje, tako da sem se
res očistila pritiska in se sprostila. Vaso res ve, kaj je najbolje narediti v
trenutkih napetosti.
Počasi
sva se vrnili k Ani in Sebastjanu in skupaj smo preživeli lepo popoldne. Oglasila
se je tudi naslednji dan ter pobrala svoje stvari, ker Marchelo ni mogel priti.
Naznanila je, da bosta odslej z Manolisom enkrat mesečno naredila izlet v
Malijo. "Manolis je to rekel," je še pridala. Razveselili smo se, saj bomo Vaso
res močno pogrešali. Postala je naša "najdena" sestra.
Noč
nam je popestril potres. Huh, letos je pa Kreta precej nemirna! Vsi trije smo se
zbudili in čakali, kaj bo. Ura je bila ena. Ana je prvič doživela potres v
Jankecu in presenečena je bila, kako močno ga je guncalo. Trajal je dobrih
dvajset sekund, nato so se tla počasi umirila. Magnituda kar 5,4 po EMS,
oddaljenost 60 km od nas proti vzhodu. Epicenter v morju, globina pa zgolj 10
km. Šli smo preveriti, kako sta se nanj odzvala Lu in Maja. Ko smo stopili iz
Jankeca, smo zagledali nežen prizor. Ležala sta drug poleg drugega, kot bi bila
v objemu. Tako lepo ju je bilo videti! S stiskom drug ob drugem sta očitno
lažje premagala strah ob nenavadnem premikanju tal. Res prisrčno in ponovno smo
se ujeli v žalostni misli, da Maja ne more z nami. Tako prikupna psička,
zvesta, igriva, počasi jo je še Lu sprejel…, a žal ima tudi Jankec svoj limit
posadke in vemo, da ji bo pri Marcheosu tudi lepo. S tem se vsaj malo
potolažimo, čeprav bi jo še tako zelo želeli vzeti s seboj. Morda pa bo v
Maliji prostor zanjo. Ana si to srčno želi. No, bomo videli.
 |
| To je šele začetek! |
V
sredo, dan pred načrtovanim odhodom, smo izpolnili obljubo in se odpravili na
Petsofas. S seboj smo vzeli tudi Luja. Majo smo najprej privezali pod oljčno
senco in si mislili, da bomo lahko šli. A je takoj po našem odhodu pričela tako
presunljivo jokati, da smo se takoj obrnili in vzeli s seboj še njo. Pot je dolga,
pet kilometrov v eno smer, s tem da zadnji kilometer grizeš kolena, kajti vrh
Petsofas se vzdigne kar 284m nad morje. No, bomo pa več počivali, če bo
potrebno, a tako je nismo mogli pustiti. In naša čudna četica je krenila na
pot. Maja nas je presenetila. Ves čas je hodila ob nas, tudi huda strmina ji ni
delala težav. Je pa zato meni toliko bolj, saj nas je sonce ob zadnjem vzponu
že močno žgalo. Komaj mi je uspelo privleči noge do vrha. Sedla sem na prvi
večji kamen, ki sem ga zagledala in umirjala dihanje. Zapihal je rahel vetrič
in mi počasi odnašal rdečico z obraza. Nam je le uspelo! A Petsofas nam je dal
kar vetra. Kako primerno ime ima! "Petsi" v grščini pomeni "usnje", "fame" pomeni "jesti", tako bi lahko ime prevedli v "jedec usnja", oziroma, če
uporabim bolj slovensko obliko, bi lahko rekli "jedec čevljev". Cela pot proti
vrhu je namreč kamnita, ves čas moraš paziti, kako hodiš, sicer so tvoji čevlji
ob povratku precej načeti.
In
sedaj smo tu! Na vrhu gore Petsofas, ki gleda na Roussolakkos…
Roussolakkos
Roussolakkos
je bilo pomembno minojsko mesto, locirano blizu Palaikastra na vzhodnem delu
Krete. Je edino minojsko mesto, ki je ostalo nedotaknjeno po hudi katastrofi
leta 1450 pr.n.št. Njegovo pristanišče, obrobna naselja, svetišča in kamnolom
so ohranjena pod usedlinami, nakopičenimi preko več kot 2000 let. Antični pisci
so "nam povedali", da je bil tu rojen Diktaian Zevs (kretski mladenič,
primerljiv s klasičnim grškim bogom Dionizom in egipčanskim Ozirisom) in tu je
ta mladi bog ustanovil svoje sveto mesto. Svetišče, posvečeno Zevsu, je bilo
zgrajeno v bližini Oljčnega rta.
Starodavno
mesto je delovalo vse od zgodnje-minojskega do pozno-minojskega obdobja
(2700-1200 let pr.n.št.). Na tem kraju so bile izkopane minojske hiše in ulice
ter daritve Grkov Diktaian Zevsu.
Zevs
Diktaios je bil najpomembnejši bog vzhodne Krete. Prav tu je bila najbolj
spoštovana tradicija čaščenja mladega Zevsa. V bronasti dobi minojske
civilizacije, predhodnice Grkov na Kreti, so častili mladega boga kot del
njihovega pantheona ("pan" / "vsi", "theon" / "bogovi").
Pojavlja
se na mnogih napisanih pogodbenih prisegah med kretskimi mesti v helenističnem
obdobju, vendar pa se samo besedilo zaprisege pojavlja že v precej starejših
obdobjih. Vse nakazuje na boga, katerega kult je bil lociran na gori Dikte,
kjer ga je v jami rodila Rea. V preteklosti je bilo mnogo vročih razprav o tem,
kje je pravzaprav gora Dikte. Nekateri raziskovalci povezujejo Dikte z jamo
Psyhro, v bližini Liktosa, vendar pa novejša izkopavanja v Roussolakossu to tezo
izpodbijajo, saj so v starodavnem
svetišču našli vklesano himno, ki se začne: "Io, največji mladenič (Kouros),
dobrodošel, sin Kronosa, vsemogočna svetlost, tu si sedaj navzoč, vodi bogove
("duhove"), pridi ob Novem Letu na Dikte
in raduj se v tej pesmi." Himna je bila vklesana v poznejšem obdobju, vendar
nam njena vsebina in slog kažeta na to, da izhaja iz precej starejšega časa.
Govori, kako s prihodom Reinega božanskega otroka "Pravica in Mir" hodita po
zemlji in ona (zemlja) spodbuja mladeniča (Kourosa), da skoči v čredo, na
polja, v mesta. To nakazuje na to, da je bil Diktaian Zevs prvotno bog zemlje,
rasti in plodnosti, ki se je vsako leto nanovo rodil.
Izkopavanja
so na dan prinesla tudi bogate daritve bogu, kar nam govori, da je bilo
svetišče najbolj cvetoče od sedmega do petega stoletja. Gora Dikte je tako, po
vsej verjetnosti vrh, ki gleda na Palaikastro, danes znana kot gora Petsofas.
Smiselno, kajti stari Palaikasto pokriva minojsko naselbino in na gori Petsofas
je bilo minojsko svetišče, to kažejo rdeče-rjavkasti kipci mladega boga. Najbolj senzacionalna najdba, odkrita znotraj
stotih metrov od himne, je bil kipec iz slonovine in zlata, ki predstavlja
mladeniča (Kouros) v isti drži kot kipci s Petsofasa. Osupljiva prostorska
omejitev minojskega in grškega kulta mladostnega boga kaže na to, da se je
spomin iz bronaste dobe obdržal tudi v klasičnem obdobju. V istem času obstaja
praznina v arheološki nepretrganosti
kraja od bronaste dobe do zgodnjega arhajskega obdobja, kar govori o tem, da je
bil kult domnevno prekinjen in ponovno vpeljan. V teh stoletjih je moralo
poseči vmes nekaj, kar je povzročilo velike in korenite spremembe. In tu se
sedaj pojavi Aleksandrova teorija o cunamiju po izbruhu vulkana na Santoriniju,
leta 1450 pr.n.št…
Gora Petsofas
 |
| "Jedec čevljev" |
 |
| Počasi umirjamo dihanje |
 |
| Prelep razgled na Roussolakkos |
 |
| Dosima na Gori Petsofas |
Stojimo torej na "vrhu" minojske civilizacije… Kakšni občutki nas prevevajo? Kraj je poln neke posebne, magične energije. Čutimo jo vsi trije. Nenavadna toplota se razprostira čez celotno območje svetišča. Tu so ljudje že pred 4000 leti darovali "mladeniču" Zevsu svoje daritve, se priporočali, ga prosili… S kamenčki, ki smo jih zbirali po celotni Kreti, smo naredili Dosimin znak (Dosima je pa naš kult, ki ga častimo, o njem bom nekoč povedala več). To je bila naša zaobljuba pred odhodom s Kouremenosa. Oba smo prosili za varstvo na nadaljnji poti in se počasi spustili s Petsofasa. Zatopljeni vsak v svoje misli smo sestopali s tega svetega kraja. V ušesih so mi odzvanjale besede iz himne: "Pravica in Mir hodita po zemlji…" Poskušala sem jih dojeti tako kot Vaso naš odhod s Kouremenosa: "Čeprav ju sedaj ni tu, sem vesela za Minojce, da so ju bili vsaj oni deležni. To pa zato, ker so ju znali videti in ceniti." A kljub vsem naporom je malce grenkega priokusa vseeno ostalo.
Vem
pa nekaj: Sem se bomo še vrnili! Nekoč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar