Kaj je zdravje?

Ne vem natanko, kaj me je "poklicalo", da sem pogledala proti Sebastjanu. Točil je vodo, a se z roko čudno tipal po glavi. Pomislila sem: "Zakaj se tako drži za glavo?" Hitro sem pregnala temne misli in se znova posvetila posodi. Zagledala sem ga šele tik pred Jankecem, odprla vrata in prijela kanister. Sebastjan mi ga je brez besed spustil v roko in ponovno zaprl vrata. Tudi to mi je bilo malo čudno, a še vedno nisem opazila, da je nekaj narobe. In to hudo narobe!

Čez nekaj minut pride v Jankeca, gre mimo mene, se uleže na posteljo in se prime za glavo. In končno sem zagledala! Vsa prejšnja znamenja so mi nenadoma skočila pred obraz. S cmokom v grlu sem vprašala: "Kaj ti je, Seba? Kaj je narobe??!" "Glava! Tako me boli! Ne vem, kaj je to!" Takoj se mi je povečal srčni utrip, saj Sebastjan nikoli ne toži zaradi glavobola! To bolečino pozna že iz časov, ko sva imela še firmo. Tenzijski glavobol je bil sicer vedno nadležen in nobena protibolečinska tableta mu ni pomagala, a takrat se je pač navadil živeti s tem, saj mu drugega ni preostalo. Zato vem, da ima zelo visok prag bolečine. A ta vrsta glavobola ga, hvalabogu, ne pesti že vse od takrat, ko sva prenehala s podjetništvom. A, kot pravim, to bolečino pozna! In ta danes ni to! Bolečina je hujša! Mnogo, mnogo hujša!

Kaj je to??!! Nisem vedela, kako bi mu pomagala. Brezmočno sem gledala njegove muke, po glavi so se mi podile misli: "Kaj se je zgodilo??? Mu je počila žilica? Je to meningitis? Kaj, za vraga, ga je doletelo? In, kaj sedaj narediti?"

Iz hudournika grozljivih slik me je potegnil Sebastjanov glas: "Bi, prosim, lahko naredila posteljo? Rad bi se ulegel. Pa dva tramala bi vzel, da bolečina popusti."

"Ja, seveda!" Ura je bila sedem, zunaj je bil še dan. Hitro sem pripravila posteljo, Sebastjan pa me je prosil še za dve tableti za spanje. Brez besed sem mu ju dala, čeprav se oba zavedava, kaj pomeni toliko tablet skupaj. In pred spanjem še en ketonal. Ta deluje protivnetno. Joj, joj, kako ga mora boleti, da je bil pripravljen vse to spustiti v želodec! Legla sva in… čakala. Sebastjanove bolečine so bile celo noč neznosne, niti ena od tablet ni prijela. Vse kar je ta močni koktail povzročil, je bila slabost! Ležala sem popolnoma nepremično, da ga ne bi motila, govorila nisva nič, ker od bolečin ni mogel niti misliti, kaj šele govoriti. Večji del noči sva prebedela, mene je tu pa tam za par minut zmanjkalo, Sebastjan ni spal nič. Zjutraj mi je povedal, da je za njim najhujša noč v življenju. In bolečina nič ne popušča! Z vso silo mu nekaj "žaga" po levi strani glave. Kot električni impulzi. Od ušesa proti čelu in nazaj. Ves čas, brez prestanka! Brez ene same minute oddiha! Takoj je vzel še dva ketonala, a zgolj to, tramala ni želel več, saj mu povzroča slabost. Sama sem čutila samo neizmerno nemoč. Kaj bi naredila, kako bi pomagala, bi koga poklicala, bi ga kam peljala? Ob vprašanju, če greva v bolnišnico v Ierapetro, me je samo pogledal in rekel: "Te lahko nekaj prosim? Nikoli več mi ne predlagaj bolnišnice. Prav? To te res prosim. Samo, če bom sam rekel, da bi šel. To mi obljubi!" Tresočih ust sem pokimala. Razumela sem ga, saj tudi sama nisem navdušena nad njimi, a tokrat sva na res hudi preizkušnji. In še vedno ne veva, kaj mu je. Čez slabo uro ga je končno malce spustilo. Ravno toliko, da je malo zadihal. Sama sem se na internetu spustila v iskanje vzroka. Meningitis, tako virusni kot bakterijski, sva takoj izključila, saj ni imel vročine. Počena žilica? Potem ketonal ne bi pomagal. Možganska kap? Ne, saj so Sebastjanove misli jasne in čiste, govori brez težav, ob nasmehu se mu dvigneta oba kotička ustnic. To torej, hvalabogu, tudi ni! Huh! Ob prebiranju sem bila samo vedno bolj zmedena, čeprav sva nekaj hudih "diagnoz" izločila.

Iskala sem vse mogoče in nemogoče "znanstvene" razlage, ni mi uspelo nič, razen to, da sem bila vse bolj prestrašena. S tem pa seveda prav nič nisem pomagala Sebastjanu, kvečjemu še njega sem potegnila v ta nerazumljivi in strah vlivajoči zdravstveni labirint. Dan je bil še vedno poln vdihov in izdihov, težkih, morečih trenutkov, kratkih oddihov, v katerih je vsaj malo zaspal, pa spet bolečine, pa tableta, pa…. Nisva vedela več, kaj storiti. Strah naju je zagrabil z vso silo in naju povlekel v svoje kraljestvo. Kako hitro! Prepričana sva bila, da sva iz leta v leto močnejša, da se nama ne morejo zgoditi hujše stvari, da ne rečem, da se nama lahko zgodijo hujše stvari glede zdravja! Prvič v življenju sva se zares dotaknila stavka, izrečenega ob priložnosti, kot je npr. rojstni dan ali novo leto: "Želim ti veliko sreče, ZDRAVJA, ljubezni…" Kako gre mimo nas, sploh ga ne slišimo, še manj pa zavemo, jemljemo ga zgolj za obvezno in oguljeno frazo. Pa je prišla huda preizkušnja. V kateri sva popolnoma odpovedala in se izgubila. Kako sva si želela samo enega trenutka jasnosti, v katerem bi lahko razsodno razmislila: "Kaj, za božjo voljo, morava narediti?!"

Nič, praznina…, v glavi samo en velik STRAH!

Minil je drugi dan, prišla je druga noč. Tokrat jo je vsaj malo prespal, po etapah sicer, a vendarle. Verjetno so pomagale tablete. Očitno je prišlo do vnetja živca. Tudi sam pravi, da je občutek podoben kot novembra 2012, ko ga je (tudi na Kreti) zgrabil išias. Tudi takrat nismo šli v bolnišnico, tri tedne je trpel hude muke v Jankecu. A takrat je bila noga, tokrat je glava! Glava je nekaj povsem drugega! Ne moreš niti misliti! Svet se ti nenadoma ustavi! Si samo še ti in grozna bolečina, ki traja cel dan in celo noč, že dva dni skupaj. Sploh si ne morem predstavljati, kaj Sebastjan prestaja, ker tega sama še nikoli nisem doživela.

A to, da je v dveh dneh pojedel že toliko tablet, mi daje vedeti, da je res hudo.

Tablet običajno ne jemljemo, razne občasne zdravstvene zagate vedno poskušamo najprej reševati z naravnimi metodami. Izgubili smo zaupanje v pošteno in človeku pomagajoče zdravstvo. Na zahodu danes tega ni več ali pa izredno malo. Človekovo zdravje je postalo zgolj dober biznis. In v to je vključena farmacija, seveda zavarovalnice in žal tudi zdravstvo. Pa še kdo. Sistem ima tu neomejene, predvsem pa, nenadzorovane možnosti prikrivanja, manipuliranja in raznega "pretakanja" javnih financ. Zaposleni človek skozi desetletja svojega delovno aktivnega življenja ogromno prispeva v zdravstveno "oskrbo", od vsakega njegovega nakupa v življenju gre delček davka za zdravstvo, trošarine od kadilcev gredo "tudi!" v zdravstveno blagajno, da ne govorim še o dodatnem zdravstvenem zavarovanju, ki gre spet v te namene, pa koliko pomožnih zdravil in raznih zdravstvenih "pomagal" se neposredno polno plačuje v lekarnah…, še in še denarja se zliva v zdravstveno malho… Nato se zgodi, da ta isti človek, ki je celo življenje nekaj prispeval v zdravstvo, izgubi službo, ni socialni upravičenec, ne more plačati prispevka za obvezno zavarovanje, dodatnega tudi ne, pride k zdravniku. Ta pa mu reče (to nehvaležno vlogo sicer opravi že medicinska sestra pred njim), da ga ne more sprejeti, saj ni zavarovan! No, seveda, razen, če plača kot samoplačnik! Kako?! Po vseh teh letih "prispevanja"?! Nerazumljivo! Tu nekaj ni v redu! Prvič zagleda vso  resničnost "popolnega" zdravstvenega sistema. Žalostno se vpraša: "Kaj sploh pomenim jaz kot posameznik v tej družbi? Nič? Ampak, saj sem vendar ves čas doslej prispeval za to, če bom kadarkoli v takšni situaciji. Kam pa je šel ves ta moj prispevek? A vse, česar sem sedaj deležen, je očitek, da "trenutno" nimam urejenega zavarovanja!!! Kako lahko zdravstvo zavrne svoje primarno in edino poslanstvo: "Pomoč" zato, ker človek ni zavarovan??? Temu potem ne moremo več reči "pomoč", temveč… plačljiva usluga." In nenadoma se mu vse zloži: "Kakšna prevara! Sedaj vem, da je ves ta moj življenjski prispevek v zdravstvo zgolj slepilo. Kako mi namreč lahko po vseh teh letih plačevanja rečejo, da sem sedaj zgolj... "samoplačnik"! In pri vsem tem so vse bolnišnice v velikanskih izgubah! Na koncu so pa ta votli zdravstveni krog lepo zaključili še s… čakalnimi vrstami! Moral boš počakati! Razen, če… plačaš!" Torej, tudi, če imaš urejeno zavarovanje, boš za takojšnjo "obravnavo"… plačal! Nenadoma vsa grozljiva resnica človeku skoči pred oči in bolečina razočaranja zaradi dolgoletne zaslepljenosti ni prav nič prijetna. A to spoznanje pride šele v situaciji. In takrat se človek prvič zave, kaj se je zgodilo z dnem, ko se je zdravstvo vključilo v "sistem".

Zato nama je bilo ob vsem skupaj še toliko huje, saj se je najina zdravstvena "filozofija" sesuvala kot hišica iz kart. V zadnjih dveh dneh sta mi še največkrat prišli na misel besedi: zdravnik in bolnišnica! Strah mi je pričel zbujati dvom v pravilnost najinih odločitev. "Delava prav, ko tako kategorno zavračava "uradno" zdravstvo? Morda pa samo narobe vidiva? Kaj, če sva pa midva v zmoti?"

Res huda preizkušnja za zaupanje v pravo pot! Strah namreč ves čas čaka v zasedi. Take situacije so zanj kot naročene. Takrat skoči ven in hitro zbudi našega najhujšega sovražnika…dvom. Dvom v odločitve, dvom v pravo delovanje, dvom vase… "Delam prav? Kaj pa, če se motim? Dovolj zaupam vase in v to, kar počnem? Kaj pa, če drugi bolj vedo?" Stanje, v katerem sva se tako nenadoma znašla, je bilo hromeče. Vse se je ustavilo, bila sva majhna kot še nikoli poprej. Strah ohromi telo in duha. Potiska nas v nerazumljive in čudne odločitve, ki bi se jim v "normalnih" okoliščinah uprli in jih absolutno zavrnili. A trenutno sva bila popolnoma nebogljena. Nisva imela dovolj moči, da bi ga pregnala. Vem tudi, da me je prav branje in iskanje "imena" krivca za Sebastjanovo zdravstveno stanje povleklo v ta nori vrtinec, a enostavno nisem zmogla zapreti teh strani in delovati po svojih vzgibih. Čeprav sem vedela, da bi bilo to najbolje, mi to ni uspelo. Strah pa, ki se je naselil vame, se je seveda z vsakim novim prebranim stavkom samo še debelil. Ko sem končno le odnehala vihrati po teh "opozorilnih" straneh, sem bila samo še zmeden in prestrašen osebek, poln nekih novih "resnic", ki so nama bolj škodile kot pomagale.

K sreči je nedelja minila v rahlem izboljšanju Sebastjanovega stanja, zato sva se odločila, da greva naslednji dan naravnost v Sitio. Bova vsaj v bližini bolnišnice… za vsak slučaj… Pa tudi ketonala imava samo še eno tableto, ta bo za zjutraj, preden odrineva. A v Sitii jih bo treba nujno spet nabaviti… za vsak slučaj. Hm!

Vikend, ki je za nama, naju je postavil na močno preizkušnjo. Kako res zaupava svoji poti? Kako hitro podležemo strahu, kako hitro se lahko prepričanje obrne v dvom, kako hitro nas lahko napačno razumljena informacija "zapelje" in zamegli jasnost, ki nam jo narekujejo notranji vzgibi. Posledično delujemo v popolnem neskladju s samim seboj in začnemo slediti zunanjim "navodilom". Samo zato, ker nas je strah!

Spoznala pa sva tudi, da je delo (dobrih) zdravnikov izredno težko. Vživeti se v bolečino drugega je resnično nemogoče. Z besedami mu trpeči človek bolečine ne more kar »dati«. Kajti, šele takrat bi jo lahko popolnoma razumel. Zato pa lahko to svoje poslanstvo dobro opravljajo samo določeni izbranci. Tisti, ki "še" sledijo Hipokratu. Niti najmanj pa ne tisti, ki sledijo zgolj poveličevanju samega sebe ali debeljenju svoje denarnice. Prvim spoštljiv poklon, drugim… upanje, da ponovno najdejo pravi smisel svoje življenjske poti.

Zadnjo noč v prelepem gozdičku sva se spomnila, da je nedelja. In to ne kakršnakoli. Danes je "Velika noč".

"Vsem v Sloveniji želiva lepe in mirne praznike! Predvsem pa… naj vas ne bo strah!"