Oljčni zaplet

V nedeljo smo torej zapeljali v ogromen oljčnik, s čudovito naravno ograjo iz kanel in ogromnega almiridija in začeli delati načrte, kako bomo uredili našo poletno bazo.

Začelo se je kar lepo, načrti so bili veliki, Marchelos je obljubil pomoč pri postavitvi sence za poletno kuhinjo, Vaso je z Manolisom napovedala "prihod" stolov in večje mize, mi smo pa navdušeno pričeli čistiti okolico in zaprli še zadnji kos ograje, ki je gledal na cesto. Tako! Priprava osnove je bila v naših mislih že v polnem teku, ko v sredo v ta "naš" ograjen oljčnik zapelje velik, moder pick-up...

Sebastjan je stopil do avta, v katerem sta sedela dva moška, Nikos in Georgios (na Kreti je to eno najbolj pogostih imen), ki sta mu rekla, da tu… ne moremo biti!

Začelo se je lepo

"Kako, prosim? Saj smo vendar dobili lastnikovo dovoljenje! Georgios je govoril z njim!" Povedala sta, da sta upravljalca tega oljčnika in o tem nista bila nič obveščena. Bosta pa to seveda preverila. In sta šla. Ostali smo popolnoma zmedeni. Kaj pa je zdaj to?  V teku naslednjega tedna smo dobili natanko 4x "ne" in 4x "da". Prostor je počasi pričel izgubljati tisto svojo lepo, svežo barvo in nas pričel bolj in bolj vznemirjati. Izvedeli smo namreč, da ima ta oljčnik enega lastnika, enega nadzornika in menda kar štiri upravljalce! To je bilo absolutno preveč za nas. Vsi so želeli imeti pri odločitvi zadnjo besedo in so se "dogovarjali" cel teden. Grki, kaj pa drugega. V zgodbi sta se znašla še dva nova Georgiosa, tako da smo imeli vedno več težav pri njihovem prepoznavanju. Ugotovili smo, da je naš vstop v ta oljčnik dvignil na noge vsaj devet ljudi!! To pa je bilo gotovo najmanj, kar smo si želeli. Mi smo samo vprašali, če bi lahko zapeljali na košček zagrajenega prostora, kjer nikomur ne bi bili v napoto, nikomur ne bi nič vzeli ter za nami ne bi nič ostalo. Oljčnika namreč ta trenutek sploh nihče ne obdeluje! Sedaj pa je iz tega nastala taka kolobocija, da ji nismo zmogli več slediti. Kaj se nam sploh dogaja? Poskušamo umiriti misli. A dobra volja je izpuhtela. Oziroma, smo ji dovolili izpuhteti, kljub velikim besedam pred vstopom. Hja, očitno je bila še vedno želja po tem koščku navideznega raja večja od besed: "Gremo naprej! Gremo v svobodo!" Padli smo v lastno past. In se je celo vsak pri sebi zavedali, a zaenkrat smo še vedno zmogli najti dovolj "opravičljive" izgovore, kot na primer: Ana je tu našla delo…, poletje se približuje in celotna Kreta drugje postaja precej manj gostoljubna kot pozimi, saj Grki začenjajo sezono "iskanja najgloblje denarnice"…, sonce nas bo povsod drugod skurilo…, tu so naši prijatelji, ki želijo, da ostanemo, Marchelos je pokazal celo malo užaljenosti ob naših "preveč lahkotnih" besedah, da bomo pač šli, če bo treba, torej moramo že zaradi njih ostati (celo to nam je uspelo, da smo se skoraj prepričali, da bi ostali zaradi njih, ne zaradi nas, haha!)… A, vse to so bili samo izgovori. Želeli smo ostati, to je bilo. In nič drugega. Nismo želeli odvreči "vreče" iz balona.

Jankec čaka na postavitev sence

Tako smo na zadnji "da" veselo premaknili Jankeca še malo naprej in se bili pripravljeni srečati z, menda, "ta pravim", nadzornikom oljčnika, namreč. Le-ta naj bi prišel čez tri tedne na Kouremenos in nas želi videti. V redu. Zakaj pa ne? Kaj pa do takrat?

Naš Georgios, ki nam je izboril to srečanje, je najprej malo pomišljal, nato pa rekel: "Kar notri ostanite!" Juhu!

A usoda je imela drugačne načrte… In naša lekcija: "Obdržati ali spustiti?" še ni bila končana.

Nekaj nam je pa le uspelo, in sicer narediti plan B. Če se nam slučajno ne posreči ostati tu, zagotovo zapustimo Kouremenos in čez poletje odidemo v Slovenijo, septembra pa nazaj. Tako, "kratkoročni" načrti so sprejeti, počutimo se bolje. Čeprav človek tako težko utiša um. Um je lahko naš prijatelj, a tudi naš velik sovražnik. Ves čas se oglaša v ozadju, preračunava, išče varnost v prihodnosti, nam "grozi", skratka, skrbi za to, da smo napeti in prestrašeni. In največkrat se prav zaradi tega tako zelo oklepamo te odvečne "vreče", ki nam ne dovoli, da se dvignemo višje. In s tem ne dovoli spremembe. Četudi podzavestno vemo, da je takšno stanje nevzdržno in nam zapira vrata, ne zmoremo narediti odločilnega koraka. Vse to nam lahko naredi naš "prijatelj" um. Kakor hitro lahko, že zbezlja po svoje in nas prav hitro premaga. Če mu dovolimo, seveda. In prestrašenega človeka ni težko premagati. Človeka, ki so ga celo življenje učili, da mora poskrbeti za "varno" prihodnost. V tem primeru um z lahkoto upravlja z nami. Strah, nezadovoljstvo, nemoč, jeza, žalost…, kakšne energije spuščamo skozi telo?!

Ob tem se spomnim na čudovito zgodbo, objavljeno v nekem časopisu. Nekoč nam jo je dala mami Metka. Še danes jo nosimo s seboj:

Srečo je treba hraniti

Zgodba o starcu iz indijanskega plemena, ki svojemu vnuku pripoveduje o boju v ljudeh, je zgodba o doživljanju sreče oziroma nesreče:

"Sin moj, boj poteka med dvema volkovoma, ki živita v vsakomur izmed nas. Enemu volku je ime Nesreča. To so strah, zaskrbljenost, jeza, ljubosumje, obžalovanje, samopomilovanje in občutek manjvrednosti. Drugemu volku je ime Sreča. To so veselje, ljubezen, upanje, prijaznost, velikodušnost, resnica in sočutje."

Vnuk premišljuje o tem, kar mu je povedal ded, nato ga vpraša: "In kateri volk zmaga?"

"Tisti, ki ga hraniš," mu preprosto odgovori ded.

Hm, sploh kdaj v življenju res pomislimo na to, koga v sebi hranimo? Res?

Kakšna je torej naša lekcija tu? Kaj občutimo ob "držanju" tega prostora v oljčniku? Če sem iskrena, nas vse te energije bolj kot ne vznemirjajo. Torej hranimo "Nesrečo". "Ampak…," se hitro oglasi um. In… prav zato smo še vedno tu.

V petek nam je Marchelos sporočil, da nam pripelje eno njihovo mlado psičko, če želimo. Seveda lahko, če pa bomo morali oditi, mu jo bomo vrnili. Z nami naprej v Jankecu pač ne more. Dogovorjeno! Tako smo popoldne preživeli v nemirnem pričakovanju nove članice naše ekipe, ki smo ji že izbrali ime… Maja. V novi dom je prišla naslednji dan. Črna, z belimi "nogavičkami", prisrčna, da je kaj. Lu se še ni odločil, če mu je všeč. A Maja je zvita in se mu tako prebrisano približuje, da ji ga bo zagotovo uspelo omehčati. Vemo, da bosta še velika prijatelja.

Mala, zvita in predrzna Maja

Zadnji dan v maju je Ana nastopila "službo" pri Georgiosu, midva pa sva šla zraven pomagat pripraviti stojnico za poletno prodajo. Georgios je spet pripravil okusno kosilo. Obiski so se kar vrstili, prišel je tudi Marchelos, popoldne pa še… spet ena nenavadna družba.

Najbolj nenavaden med njimi je bil njihov voznik. Starejši gospod v belem, ime mu je Nondas. Živi v Maliji, enem izmed najbolj turističnih mest na severnem delu Krete. Resen, omikan…, pravi gospod. Pozneje smo izvedeli, da je lastnik enega izmed prvih hotelov v Maliji. Z njim sta bila njegov nemški prijatelj Toni, zapriseženi motociklist, ki je z motorjem prevozil že lep kos te naše lepe matere Zemlje in njegova pomočnica Julija. Nenavadna, a zelo zanimiva trojka. Med sproščenim pogovorom ob skupnem kosilu (Grki imajo vedno dovolj hrane tudi za nenapovedane obiske) smo se dotaknili tudi našega načina življenja. Nondasa je naša zgodba zelo zanimala. In Sebastjan mu je poskušal razložiti našo filozofijo bivanja, mu povedal zgodbo o najini firmi in odločitvi o prenehanju "norenja" za denarjem, položajem v družbi in materialnih dobrinah ter naši želji po svobodi in nevpetosti v sistem skozi denarna vrata. Pozorno ga je poslušal ter mu na koncu samo brez besed stisnil roko. Občutek sem imela, da ga je res razumel. Pozneje se je razvil zelo zanimiv pogovor o ljubezni in Nondas je spet z zanimanjem poslušal Sebastjanovo videnje ter mu ves čas pritrjeval, medtem ko se je Toni kot predstavnik "samskih" seveda postavil na nasprotni breg. Vzdušje je bilo ves čas zelo živahno in na koncu smo se res prisrčno poslovili. Sebastjan je Nondasu na koncu rekel še: "Vem, da si imava midva še veliko povedati…" "Ja, vem…" je rekel Nondas in nam ponudil, naj pridemo k njemu v Malijo, saj Ima prostor na koncu plaže, kuhinjo, vodo, elektriko, vse to nam ponuja brezplačno, samo naj pridemo. Menda tudi za najti kakšno delo v bližini ni nikakršnega problema. Zahvalili smo se mu za prijaznost in obljubili, da se bomo gotovo ustavili pri njem, ko bomo šli mimo. Na to je Nondas rekel: "Takrat bo prepozno. Pa pridite vsaj za kakšen dan ali dva, da vidite in se nato odločite…" Zakaj neki je to rekel?

Preživeli smo lep dan, Ana pa ni več tako zelo prepričana o svoji "službeni" vlogi pri Georgiosu. Morda pa nam je usoda ta dan namenila samo za srečanje z Nondasom. A čemu? Kdo bi vedel…

Zvečer smo se o tem dolgo pogovarjali. Kaj se je danes zgodilo? Na prvi pogled morda nič posebnega. A, če samo malo pomislimo o vsem skupaj, smo dobili lepo sporočilo. Še dva dni nazaj, ko smo Marchelosu omenili možnost, da gremo s Kouremenosa, če izgubimo oljčnik, nam je zatrjeval, da bomo imeli v tem času povsod na Kreti težave s prostim parkiranjem našega Jankeca. Danes pa nas je nekdo povabil in nam je pripravljen "dati" svoj prostor! Kar tako.

Vsak problem ima tudi rešitev! Ne glede na to ali bomo kdaj pri Nondasu ali ne, nam je bilo danes sporočeno, naj ne skrbimo vnaprej in naj nas ne bo strah prihodnosti, saj se stvari na koncu vedno prav "zložijo".