Februar na Kreti

Februar je bil… najkrajši mesec v letu, kaj pa drugega. Z Marchelosom smo nabirali divji radič ("radičo") in divje artičoke ("aginares"), rabutali pomaranče, mandarine in limone, Sitio je v zgolj 24-ih urah kar osemkrat streslo, staremu osličku smo z veterinarjem pomagali rešiti se zemeljskih muk, Ana je začela svojo šolo kretske kuhinje, Sebastjan je s pomočjo v kamnolomu opravil še drugi del obljube oljenki, skupaj pa sva Marchelosu pomagala pospraviti oljčne mreže, ki bodo  lepo zložene počakale na naslednjo sezono. Zadnjo nedeljo v mesecu pa še… pustni karneval v Palaikastru, kamor smo šli na Sifisovo pobudo, saj sta z bratom naredila prelepega minojskega bika, ki je karneval otvoril. Res poln, zanimiv, na trenutke žalosten in na trenutke vesel mesec. Preleteli smo ga kot bi mignil.

Tudi čiščenje radiča ni mačji kašelj

Prvič smo okusili pravo kretsko zimsko divjo hrano. Tako radič kot artičoke sta si za bivanje izbrala nemogoči mesti. Radič se je odločil preživeti v skalnih razpokah na robu pečin, le delno skrit pred mrzlim severnim vetrom, skoraj brez vode, hkrati pa zelo domiselno zaščiten pred kretskim največjim sovražnikom vseh mladih, nežnih rastlin… kozo. Celotni šopek zelenih listkov namreč pokriva gosto prepredena trnjava strehica.

S Sebastjanom sva se pogovarjala, kakšna neverjetna moč se mora skrivati v tej mali rastlinici, ki je v polnem "razmahu" ravno sredi zime in v teh neusmiljenih pogojih.

Divja artičoka na skalni polici

Tudi divje artičoke so zelo muhaste.

Živijo na višini (dvignili smo se kar 500 m nad morje!),

tudi one so na skalnih tleh,

tudi one te močno popikajo, če jih ne znaš nabirati,

tudi one so… neverjetne!

Vse "muke" so pozabljene

A vse te "muke" nabiranja, tako mrzli veter, ki nam je bril okoli ušes, vrtoglava višina na robu pečin in pogled na besneče morje v globini, ki je jemal sapo, popikane roke, ki so skelele še drugi dan…, vse to je bilo zvečer bogato nagrajeno s slastno "divjo" večerjo, ki je ne bomo nikoli pozabili.

"Pred"...

Ana se bo vedno z nasmehom spomnila letošnjega februarskega rabutanja pomaranč. Prvič je šla zraven, sama sem jih čakala doma. Med vnetim polnjenjem vrečk s sočnimi plodovi se jim je približal, nihče drug kot… lastnik nasada! Najprej zadrega, saj niso vedeli, kakšna bo reakcija. A grška dobrovoljnost je hitro sprostila trenutek napetosti, kajti lastnik je smeje pristopil k Ani in ji prinesel še tri velike, oranžne sadeže, rekoč: "Vzemi še te, te so najboljše! Pa še jih naberite, ker bodo sicer popadale po tleh, kar je škoda!"

"Po"... lastnikovem prihodu

"Rabutanje" je tako po čudnem spletu okoliščin postalo "dobro delo"! Noro!

Sredi meseca smo sedeli pri mizi, s popoldansko kavico v rokah, ko… prvič strese. Kratko, a sunkovito. Nisem še občutila takega čudnega potresa. Zelo nenavaden. Kot bi se pod nami nekaj "posedlo". Občutek precej neprijeten. Sebastjan je preveril in… ooo, epicenter je bil v sredini sitijskega zaliva! Globina zgolj 5 km! Vendar pa to ni bilo vse v tem dnevu. Že osem minut kasneje je ponovno streslo. Tokrat je bil tisti, "običajni": ropotanje vrat in okenskega okvira, čutili ga nismo, le "slišali". Čez devet minut se je spet "oglasilo". Kratek ropot s premikom, ki smo ga tokrat občutili. Huh, nisem si mislila, da so mogoči tako hitri popotresni sunki! A to še ni bilo vse. Po slabi uri je zopet zabobnelo in spet na kratko streslo. Sedaj smo se že malo zaskrbljeno spogledovali in se spraševali, kaj neki se dogaja v globini pod nami. Nato so se tla končno umirila. Tako smo vsaj mislili, kajti naslednji dan je Sebastjan še enkrat preveril seizmološko stran in povedal, da je bilo v zadnjih 20-ih urah zabeleženih kar osem potresov v premeru 30 km okrog nas! Magnitude pa od 2,7 do 3,7 po EMS!

Hm, kaj se je dogajalo pod nami?

Ana je ves čas upala

Žalostna zgodba tega meseca je bil star osliček, ki je obležal na strmini in se nikakor ni mogel več pobrati. Sprva so Marchelos, Sebastjan in Ana z veliko zavzetostjo odšli na pomoč staremu lastniku, z namenom, da oslička spravijo na noge, na toplo in suho mesto. Prav ta čas je bilo obilno deževje z zelo nizkimi temperaturami in ubogi siromak je bil v zelo slabem stanju. A njihov entuziazem je ob prihodu hitro splahnel. Ob pogledu na obnemoglo žival so se Ani nabrale solze v očeh. Pri dvigu so namreč zagledali celotno žalostno sliko. Osliček je bil poln preležanin, odprte rane so bile vnete in boleče, njegov pogled je nakazoval brezup. Nikakor se ni mogel postaviti na noge, kako le, ob takih ranah. Kaj storiti? Žival nujno potrebuje toplo, suho ležišče, vodo, hrano, a vse to so zgolj osnovne zahteve za preživetje…, kaj pa rane? Bi poklicali veterinarja? Lastnik ni izkazoval

Sebastjan je vedel, da upanja ni več

pretirane čustvene navezanosti in pretirane želje po veterinarski pomoči, a kot lastnik je imel moč, da on odloči, kaj naprej. Sebastjan in Ana sta bila povsem brez moči, še Marchelos ni zmogel "predreti" trde kože starega moža. Zato so prvi dan poskrbeli le za osličkove osnovne življenjske pogoje. In se dogovorili, da se vrnejo naslednji dan. Doma smo govorili o tem, kako se osliček muči, kako nikoli več ne bo vstal in kako zdaj, v tem hudem mrazu in dežju, zgolj še trpi. Lastnik bi moral dopustiti obisk veterinarja, ki bi mu povedal, da tako ne gre več naprej. In da ni več nikakršnega upanja. Zgodba nam ni in ni dala miru. Oslička se mora rešiti muk! Naslednji dan sta šla k njemu samo Marchelos in Sebastjan. Nahranila sta ga, napojila ter ponovno poskušala lastnika prepričati za obisk veterinarja. Tokrat jima je uspelo! In tretji dan je osliček s pomočjo veterinarja končno dočakal svojo zemeljsko "odrešitev".

Žalostna zgodba, ki nam še dolgo ni dala miru. Spraševali smo se, kdaj lahko posežeš v zgodbo, ki se tiče življenja bitja na eni strani in "lastnine" na drugi strani. Le kako lahko človeški egoizem tako posega v pravico do dostojnega življenja drugega bitja?! Po drugi strani pa, ali je prav, da ti določiš trenutek "odrešitve"? Kaj je prav? Ne vemo. Vemo samo to, da je osliček trpel.

In, ko vidiš trpeče bitje, mu pomagaš po svojih najboljših močeh. Vsaj tako naj bi na tem svetu bilo…, mar ne?

Ana je v zadnjem delu meseca začela svoj "študij" kretske kuhinje. V malo taverno odhaja z veseljem, sodelavci so prijetni, šef… ni slab. Zaenkrat dela le med vikendi, saj je tu še vedno zima in med tednom ni veliko strank. Se pa zato lahko neobremenjeno uči slastnih skrivnosti, ki bogatijo grške poletne jedilne mize. In, najbolj sva vesela dneva, ko mora kakšno novo jed "trenirati" doma. Preprosto-bogato! To je… kretska kuhinja.

Sebastjan je opravil drugi del naloge za izdelavo oljenke. Z Marchelosom sta šla v kamnolom, naložila na pickupa veliki kamniti blok in ga peljala k Sifisu. Tam so ga še razložili in Sebastjan upa, da je tako "kamniti" delež za oljenko opravljen.

Sifisov "Minojski bik"

Zadnja nedelja v mesecu pa… pustni karneval! Tokrat smo zlezli, še danes ne morem verjeti, vsi štirje v Marchelosovega pickupa. Smejali smo se celo pot. Sebastjan je bil zadolžen za prestavno ročico, saj Marchelos zaradi njegove noge ni mogel do nje, sama sem sedela na Sebastjanu, Ana pa na kraju, stisnjena ob vrata, ki jih je seveda, prej zaklenila. Do Palaikastra je dobrih 20 km. Pripravljalo se je k dežju, a v avtu je bilo tako vroče, da smo morali odpreti šipe. Prispeli smo tik pred začetkom, tako da so nas v mesto spustili zadnje, nato so cesto zaprli za promet

.Ljudje so že stali ob cesti in ob pogledu na nas ugibali, če smo mi že prva skupinska "maska". 

Skupina, ki bo "rešila" sosedski spor

Mi pa v smeh, ki je izbruhnil v glasen krohot, ko smo se začeli kobacati ven iz avta. Pravi podvig! Dobre volje kot že dolgo ne, smo prišli do glavnega trga in se zgnetli med množico domačinov. Karneval je bil simpatičen, majhno naselje ohranja to tradicijo in vsako leto pripravijo sprevod ter najboljše nagradijo.

Po koncu karnevala pa, k Sifisu. Bili smo že hudo lačni, zato smo si naredili dobro juhico s "ksinohondrom" (to je kretska specialiteta iz posušene pšenice in kozjega mleka).

Pojedina s ksinohondrom

Tiganites s sezamom in Merendo

Ker pa smo vsi sladkosnedni, smo si v kaminu spekli še "tiganites" (moka, voda sol – z žlico polagaš v vroče olje), jih posuli s praženim sezamom in namazali z… Merendo (grški čokoladno-lešnikov namaz).

S Sifisom smo zopet "odkrivali toplo vodo", tako da smo se domov odpravili šele ob 2h zjutraj!

Stopili smo ven, zunaj je lilo kot iz škafa, kar cel večer sploh nismo opazili, se ponovno zgnetli v pickup-a in počasi odpeljali proti 19 km oddaljeni Sitii. Nepozabna vožnja!

Spet en nepozaben dan!

… in spet en nepozaben mesec…