Poletna baza

"Nasvidenje, bela Sitia! V začetku lanskega decembra smo se spraševali, kako nas boš sprejela. Sedaj, po petih mesecih toplega objema tvojih ozkih ulic lahko z gotovostjo rečemo, da se ne poslavljamo za vedno. Kajti, k domačim se vedno vračaš…, prej ali slej…"

Še nakup osnovnih "surovin" za jedi brez mesa in Jankec se je ponovno odguncal v svet. Dan je bil vroč, nam trem pa se je smejalo. Spet v polni postavi, navihanih pogledov in odprtih src, pripravljeni na nove zgodbe. Najprej sva želela Ani pokazati, kje sva se midva nazadnje potikala.

Prva postaja torej – Xerokampos. Ob prihodu nas je pozdravila prelepa, še vedno neobljudena plaža, ki je vabila s svojo prosojno modrino. Midve z Ano sva jo prvi dan sicer bolj opazovali, saj je pihal močan severnik, a že naslednjega dne sva brez prevelikega pregovarjanja sledili Sebastjanu. Severni veter je ponehal in temperatura v Jankecu je hitro naraščala. Seveda sem bila sama spet zadnja iz posadke, a 34 stopinj Celzija pod vročo pločevinasto streho je končno tudi mene odgnalo ven. Sebastjan si je oddahnil, saj je bil prepričan, da je moj telesni termostat dokončno fuč: "Kako si lahko v takšni vročini?! Pridi se vendar osvežit v morje, no! Se boš vsaj malo ohladila…" Dolgo, dolgo sem se izmikala, saj mu nisem hotela priznati, da me je mrzle vode še veliko bolj groza kot vročega zraka. Ampak, obupan pogled na termometer izpod prepotenih in potlačenih las, čemur sem nekoč rekla moja frizura, me je le prepričal. In sem jo ubrala proti plaži, nič preveč razmišljala (ker bi tako sigurno našla argumente proti) in stopila v "sveže" (17 stopinj!) morje. Uh! Prvi zamahi so bili sunkoviti, brez dihanja, a po parih sekundah se je telo sprostilo in se mi zahvalilo za ta… neverjeten pogum! No, pa sem prebila led! Prvič letos sem zaplavala! Ponosna sem stopila iz vode in… šla še enkrat, haha! Tako dobro sem se počutila, ker sem premagala tisto nadležno "nasprotovanje" v sebi, ki me je tako dolgo odvračalo od tega, tako dobrodejnega počutja. Kako neumno! V svojo škodo! Sami s seboj imamo največ dela. Koliko lepih stvari bi v življenju zamudila, če bi bile odvisne zgolj od mene! Hvalabogu, da je Sebastjan tako drugačen. In mu je veliko bolj jasna grška maksima: "Bori se, išči, najdi in ne vdaj se!" Vedno! Za vse stvari!

Tri dni smo spali v Xerokamposu, dnevi so bili sicer suhi in vroči, noči pa še vedno prijetno hladne, saj je vsak večer potegnil hladen veter. Dobili smo tudi odgovor na vprašanje, zakaj ta kraj poleti ni tako zelo turistično oblegan. Čeprav je plaža čudovita, je celotna pokrajina suha in ostra. Piha večino leta, pravzaprav ves čas, včasih manj, včasih bolj, samo v tem je razlika. "Xerokampos" namreč pomeni "Suha ravnina". In poleti zna biti tu še bolj suho. A nikoli ni nekaj samo dobro ali samo slabo. Ta ravnina je prav zaradi svoje neposeljenosti brez številnih mestnih luči. In zato je čudovita postaja za opazovanje nočnega neba. Gleda proti vzhodu, odkoder "prihaja" na nebo Zodiak, ker pa je tako odprta, so lepo vidne tudi ostale strani neba. Radi opazujemo zvezde in planete, ki že tisočletja potujejo skozi noč, vsak s svojo čudovito mitološko zgodbo. Xerokampos je eden najlepših krajev za ljubiteljsko nočno opazovanje naših bližnjih in daljnih "sosedov". Če prej ne, bomo v noči utrinkov, to je 13.avgusta, s prijatelji gotovo tam.

Začasni postanek na parkirišču

V petek smo se odločili, da pohode čez načrtovane kanjone tokrat izpustimo in se zapeljemo kar na Kouremenos. Tam si bomo s prijatelji počasi našli mesto za poletno bazo. Namestili smo se na parkirišču, kjer sva bila midva v mesecu marcu. Za trenutek sem obsedela v spominih. Tako kratek čas je od takrat, a koliko stvari se je medtem zgodilo! Najprej radodarna plaža v Vaiu, pa sončni mrk, prvi močan potres v Jankecu, obisk štirih kanjonov, pa lunin mrk, za njim pa… Sebastjanov hud glavobol, katerega vzrok nam je še dandanes popoln misterij. Za vsem tem se pojavi Vaso, ki je tako nenavadno vstopila v naše življenje, danes pa je naša velika prijateljica. In, seveda, odhod iz stanovanja. Noro! Vse to v slabih dveh mesecih! Pomislila sem: "Kaj neki nam Kouremenos pripravlja tokrat? Bo naše bivanje tu sprejeto, zaželjeno… ali zavrnjeno? Kaj bo tisto, ki bo odločilo?"

Skrivnostni klobčič volne prihodnosti, ki jo bomo spoznavali šele sproti, ko se bo pričel odvijati in bo pletel našo  sedanjost. Včasih bi si človek tako želel pokukati malo naprej. Samo malo bi poškilila, pa se vrnila v sedanjost. A to ne gre. In, če dobro pomislim, sem vesela, da ne gre. S tem bi prihodnost izgubila ves svoj čar. Človeka skrivnost že od nekdaj privlači, pa naj si to prizna ali ne. Vsa tehnologija zadnjega stoletja izvira iz želje: razvozlati skrivnost. S tem pa, ko bi poznal prihodnost, bi izginila ustvarjalnost, domiselnost, raziskovanje, vse to, kar človeka dela… človeka. Pa še nekaj bi izginilo: spontanost. Če bi človek vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo, bi se popolnoma izgubil občutek, da ima vsaj možnost izbire. Da lahko nekaj opravi sam. Posledično bi izgubili tudi veselje nad doseženim uspehom (česarkoli), ki je danes naša velika nagrada. Psihološko gledano bi torej izgubili ogromno. In za človeka bi to bila velika škoda. Kako dobro, da ne poznamo prihodnosti! Zato se zelo veselim prihodnjih dni, ki so sedaj še neznani in se bodo počasi odpirali in nam sproti razodevali svojo skrivnost.

Prijatelja

Že naslednji dan se je "klobčič" plaže Kouremenos pričel odvijati. Poklical nas je Marchelos in povedal, da je našel bratranca lastnika ograjenega oljčnika poleg parkirišča, ki si ga je Sebastjan že pred časom nagledal. Visok almiridi nudi lepo senco, okrog celotne ograje je grmičevje in visoke kanele, ki skrivajo oljčnik pred pogledi z vseh strani. Nudi lepo zaščito pred vetrom Meltemi, ki na Kouremenosu piha celo poletje, pa še Lu bi imel veliko prostora zase, predvsem pa mir. Skorajda sanjsko. Podobnega prostora nismo našli na celi Kreti. In danes nam Marchelos reče, da je prišel v stik z lastnikovim bratrancem! Zvečer nas še enkrat pokliče in pove, da imamo dovoljenje za vstop za en teden, en mesec, celo poletje, dvajset let, če želimo! Nismo mogli verjeti, kakšno srečo imamo! Veselje je bilo nepopisno!

A to je bil šele začetek… Tega prvi dan še nismo vedeli. Sicer bi se spomnili na enega od osmih stebrov modrosti starih Grkov... Zmernost!

V nedeljo je Marchelos prišel že zgodaj popoldne. Skupaj smo se šli zahvalit Georgiosu, ki nam je od svojega bratranca pridobil dovoljenje za bivanje v njegovem oljčniku. Prijazen možakar, blizu šestdesetih, nam je pripravil okusno kosilo z jagenjčkom in artičokami. Med pogovorom smo izvedeli, da ima ogromne njive lubenic in melon ter ostalih poletnih pridelkov in jih prav na tem križišču, kjer  pelje cesta proti Vaiu, prodaja. Vsako leto ima toliko dela na polju, da nujno potrebuje nekoga za prodajo in navdušen nad Anino grščino in znanjem angleškega jezika ji takoj ponudi "službo". Ana mu vesela pokima, saj se je ravno v teh dneh namenila začeti iskati poletno priložnost. Dogovorita se za začetek junija. In spet smo imeli razlog za veselje, saj smo v dveh dneh dobili prostor za poletje in Ana delo. Neverjetno! Celo pot proti Jankecu smo se pogovarjali samo o tem. Kakšna so pota življenja!

Zvečer sta prišla na obisk Vaso in Aleksander… Pričakovali smo ju.

Aleksander je arheolog. Vaso pravi, da je njen veliki učitelj. Že v Sitii nam ga je omenila in komaj je čakala dneva, da se spoznamo. Mi smo ga pričakovali mešanih občutkov, saj o arheologih nimamo ravno najlepšega mnenja. V jami Pelekita se je Sebastjanu to samo še potrdilo. A Vaso je zatrjevala: "Aleksander ni običajen arheolog. On je… nekaj več."

In danes je to "Nekaj več" vstopilo v Jankeca...