Sfakia - dom kretskih upornikov

Dih jemajoči prelaz

Sfakia – najbolj uporniško področje Krete

Tudi v Jankecu kdaj kaj pogrešamo

Zevs se nam je s svojo močjo "pokazal"

v neposredni bližini

Petindvajseti oktober, jutranja ekipna priprava na odhod in start. Hora Sfakion. Vreme se je čudežno razvedrilo. Veter je razpihal meglo z najvišjih vrhov in nakazoval se je krasen začetek dneva.

Sfakia – posebno, zelo samosvoje področje Krete. Leži v naročju visokih vrhov, male gorske vasice, ki so v preteklosti igrale najpomembnejšo vlogo za svobodo in samostojnost Krete. V eni izmed teh vasic, Anopolis, se je rodil in deloval največji kretski junak, upornik proti Turkom, ki so mu nazadnje tudi vzeli življenje, Daskalogiannis (Učitelj Giannis). Velika osebnost, ki se je s svojim pogumom zapisal v zgodovino in med nesmrtne. Poseben človek, posebna pokrajina, še danes posebni ljudje.

Cesta se je vila med gorovjem, na desni se je v soncu svetil dvatisočak Kastro, katerega golota je izdajala ostre zime z neusmiljenim prepihom.

Nenadoma se je pred našimi očmi odprla kotlina Askyfou, okrog in okrog obkrožena z najvišjimi vrhovi Belih gora. Ogromna "skleda", ki se pozimi pogosto spremeni v jezero. Cesta je peljala po njenem robu, skozi vasico Kares, se ponovno malo dvignila, ko… se je gorovje razprlo in smo globoko pod seboj zagledali… morje! Kakšen pogled! Pot se je v dolgih serpentinastih zavojih zelo počasi spuščala proti dnu, mi pa smo ves čas samo navdušeno vzklikali. Resnično ena najslikovitejših panoramskih cest doslej.

Hora Sfakion je majhna vasica, stisnjena ob vznožje pogorja, z zgolj 280 stalnimi prebivalci. Poleti je seveda tu popolnoma druga slika, saj je njeno pristanišče ves čas živahno. Tu je namreč "vstopna" ali "izstopna" postaja za: otok Gavdos, največji kanjon v Evropi Samaria, plaži Loutro in Souyia, redno povezavo s Paleochoro.

Zapeljali smo na parkirišče, tudi to je bilo "naslonjeno" na klanec in bolj kot smo se ozirali naokrog, bolj jasno nam je postajalo, da bomo v tem kraju težko prenočili. Iz zagate nas je rešil "parkirišček", ki nas je napotil kar v port, rekoč: "Tam boste lahko brez težav brezplačno prenočili, pa še več mira boste imeli." O, lepo!

V pristanišču je bilo res dovolj prostora za nas in končno ravno! Le turistov je bilo še vedno precej. V soju pristaniških luči smo prespali dva dni, medtem pa  je Seba iskal naokrog primernejši prostor. Štiri kilometre naprej proti vzhodu je našel zaliv s skalnim previsom in tušem, ki so ga lastniki kantine ob zaprtju sezone pustili delovati. Super! Bi lahko prala. Imela sem že celo žehto, pa še malo več.

Naslednji dan smo kupili kruh, maruli in… mleto meso za špagete bolognese. O, smo si pa privoščili!

Zaliv je bil prekrasen, z ogromno skrito votlino na robu, ki jo je skozi tisočletja izdolblo bučeče zimsko morje, ko ga je široko zaganjal v obalo.

In bili smo… popolnoma sami!

Prvo rundo cunj sem oprala še pred kosilom. Naslednjega dne so bile namreč možne nevihte. Torej, gremo, Irena, da ali ne da, to se mora opraviti! Ana skrbi za kuhinjo, jaz za pranje. To je ena izmed slabosti takega načina življenja. Včasih pogrešam pralni stroj. Poleti mi to niti ni tak problem, ko pa se začnejo mrzli dnevi, z dežjem in vlago, ko se nič ne suši…, takrat bi si želela cunje lepo "pospraviti" v pralno mašino, kjer bi se vse opravilo samo, samo gumb bi pritisnila. Tako pa… dve veliki plastični posodi, zavihat rokave in … gremo! Hočeš, nočeš, … moraš! Sicer bi v Jankecu živeli trije pujsi. V Sloveniji so javne pralnice že dobro uveljavljene, tu pa še ne. Dosedaj sem na Kreti edino v Paleochori naletela na en "približek" z dvema navadnima gospodinjskima pralnima strojema, brez sušilnika. Ko sem vprašala za ceno enega pranja (pred dvema letoma!), mi je dekle samozavestno odgovorilo: "9 €." Brez sušenja! "A, tako," sem prijazno odvrnila in tipala za kljuko od vrat. Isti dan sta se na plaži svetili dve lepi rumeni plastični skledi in… Irena z zavihanimi rokavi.

Zaliv s previsom

Če razpredam še naprej o posebnostih takega načina življenja in tistih malenkostih, na katere moramo biti ves čas pozorni, so najbolj pomembne:

- ali ima prostor, ki smo si ga izbrali za

  postanek, tekočo vodo

- če ima tekočo vodo, ali je ta pitna

- če ni pitna, smo lahko na tem prostoru

  največ 4-5 dni (toliko nam zdržijo naše

   zaloge)

- če smo časovno omejeni na prostoru, 

  moramo vedeti, kdaj in s katere smeri bo

  pihal veter (veter je tu na Kreti, ki ji je Sebastjan že  prvo leto dal ime: "Otok na prepihu",

  njegova glavna zimska skrb, saj široko Jankeca zunaj nasoli, severnik pa znotraj ohladi to 33

  let staro, slabo izolirano hiško). Na veter ne smemo nikoli pozabiti tudi zato, ker je Jankec

  malo nestabilen in nas v primeru "bočnega parkiranja" precej ziblje, haha.

  No, to zibanje ima tudi prednosti, saj ob vsakem premiku nikoli ne vemo, kaj ga je

  povzročilo. Lahko bi bil tudi potres, saj smo vendar na Kreti. Sebastjan s

  programom na telefonu "spremlja" seizmološke premike na otoku. Vsak dan so v 

  bližini okrog vsaj štirje potresni sunki z magnitudo 2,5+.

  A zaradi zibajočega Jankeca tega nikoli ne vemo.  In to je kar fajn.

Tokrat smo imeli res veliko srečo s tušem. Črne cevi so bile speljane daleč po skalah in so se cel dan grele na soncu, tako smo se tuširali s… toplo vodo! Pravo razkošje! Kot bi bili v hiši, v kopalnici. Super!

Gromovnik Zevs meče svojo strelo

Drugi dan proti večeru se je na morju daleč proti jugu razbesnela nevihta. Velikanske črne oblake so razsvetljevali bliski, strele so švigale kot nore, morje pa je prinašalo globok, doneč zvok grmenja vse do obale. Del nevihte se je odcepil in jo krenil proti kopnemu. S strahom smo čakali, v katero smer bo  potegnilo grozeče oblake. Bobnenje je bilo vedno glasnejše. Nevihto je v Jankecu prav prijetno poslušati, skrbelo nas je samo zaradi toče, ki so jo napovedovale nekatere vremenske strani. A spet smo imeli srečo, saj je glavnino očitno posrkalo skozi kanjon Samaria. Mi smo dobili le deževni pljusk, z grmenjem sicer, a nič hujšega. Počasi se je vse umirjalo, ko nenadoma zaslišimo kratek, oster pok, podoben močnemu kratkemu stiku, v slabih 10 m oddaljeni kantini pa se je istočasno nekaj zelo močno posvetilo in takoj ugasnilo. Spogledali smo se in še preden nam je bilo jasno, kaj je bilo to, se je čez celoten zaliv razleglo oglušujoče bobnenje, tla pod Jankecom so se zatresla in grmenje se je širilo čez skale pod našimi nogami s tako silo, da smo zadržali dih in z odprtimi usti čakali, kaj bo. Srhljivo in hkrati veličastno. Lu je skočil pokonci in začel razburjeno lajati v vrata, prepričan, da hoče nekdo tako hrupno vstopiti. To glasno kaotično dogajanje se je počasi poleglo, le Lu je še vedno z napetim pogledom, ves nasršen in s hripavim glasom preganjal "hrupneža" pred vrati.

Končno smo tudi mi trije spregovorili. Kar vpili smo drug čez drugega: "Strela je udarila! Tako blizu ji še nikoli nisem bila! Uau, sta videla to?! …" In tako naprej… malo nas je pa le vrglo s tira in smo se zdaj s tem navzkrižnim žlobudranjem pomirjali. "Tako pa zgleda, ko gromovnik Zevs vrže eno izmed svojih strel! Zdaj razumem, zakaj se jih še bogovi bojijo…!"

Sebastjan je le še dodal: "Naj vaju potolažim. Strela nikoli ne udari dvakrat na isto mesto." Hvalabogu! Kar malo nama je odleglo.

Na Anino podvprašanje: "Kako pa to veš?" je le priznal: "Saj ne vem…, tako pravijo, haha."

Tretji dan je bilo spet lepo, jasno in toplo. Vsak se je lotil svojega opravila: Ana je čistila omarice, sama sem prala, Sebastjan pa je "lanski dahtejp", s katerim so Jankove manjše luknje okrog zračnika, blatnikov, vhodna vrata in vrata prtljažnika…, pa še česa, dobro zaščitena pred vdorom vode, zamenjal z… "letošnjim". Z Ano se vedno smejiva: "Atijev nepogrešljiv kos opreme v Jankecu je… dahtejp!" Tudi ko je streha nad Anino posteljo na enem mestu začela v notranjost spuščati deževne kapljice, je ta dragoceni lepilni trak (poznamo ga iz ameriških filmov, ko ga prelepijo žrtvi čez usta, da bi jo utišali), sicer začasno, a vseeno, rešil situacijo.

Vreme smo v zalivu res dobro izkoristili za vsa predvidena opravila, pa še tuširali smo se s toplo vodo! Luksuz!

Naslednji kraj: Frangokastello