Vsepovsod "ograjena" človeška prisotnost močno spreminja Zemljino površje.
Kdaj nekje
živiš?
S
Sebastjanom sva se odločila osvojiti 430m visok bližnji hrib, s kapelico na
vrhu. Med potjo sva iskala rukolo in še druge podobne divje rastline, ki so nam
jih pokazali domačini in katerim tu z eno besedo rečejo "horta" ("trava"). Če
je dovolj mlada in mehka, jo uporabijo za solato, sicer pa jo največkrat skuhajo
(vodi dodajo sodo), nato jo položijo kar na krožnik, prelijejo z olivnim oljem,
pokapljajo z limono in že je pripravljena. Dobra, zdrava in poceni priloga.
Vrečka se je hitro polnila, tako da sva kar pozabila, kako naporna pot naju še
čaka. Asfalt je že zdavnaj zamenjal makadam, ko prideva do ogromnih
rastlinjakov. Paradižnik je bil visok že preko dva metra. Stopila sva mimo, ko
se je cesta strmo spustila in zmedla Sebastjana, ki je pričakoval nadaljnje
vzpenjanje. Preveril je zemljevid na tablici in takoj ugotovil, da sva šla
predaleč. A kako? Nikjer nisva videla nobene stranske ceste. Pa bi morala biti.
Na zemljevidu je vrisana. Vrnila sva se do začetka rastlinjakov in napenjala
oči. "Kje si, cestica, kam si se skrila? Aha, tu si!" Ampak, cesta se je na
zgornji terasi končala z ograjo. Zato prej nisva pomislila, da bi bila prava.
Pogled čez ograjo nama je odkril zgolj zorano njivo. Do roba! Na zemljevidu
teče cesta prav tu, na robu. Odvozlala sva vrv in po mehki zemlji ob robu s
težavo prišla do… naslednjih vrat. Huh! Grki, ti lumpi, kar prisvojili so si
del ceste. A to je že kar malo preveč. Ni več dovolj, da hodimo po "bob stezi",
ograje so namreč vsepovsod, zdaj ti pa še javno cesto vzamejo in onemogočijo
prehod. Če ne bi bilo zemljevida, sploh ne vem, kje bi šla naprej. Vse skupaj
je bila ena sama strmina, sicer terasasta, a kaj, ko je bila vsaka terasa
ograjena. Oh, ta lastnina…, ni prav, da se tako omejujemo. In si lastimo
celoten planet. Opazovala sva pokrajino okrog sebe. Vsepovsod je opaziti
človekov poseg. Ampak res prav povsod. Kako smo v zadnjih desetletjih
spremenili površje Zemlje. Saj je ni več za prepoznat! Temu je seveda botrovalo
tudi strmo naraščanje števila prebivalcev "naše vrste", ki nekje mora živeti, a
kljub temu… naravo tako spreminjamo in to zgolj sebi v prid, za druga bitja nam
ni mar. Druga bitja celo brezobzirno odrivamo iz prisvojenega, zdaj "našega" okolja. Pred nami imajo mir samo divje koze v strmih skalah kanjonov, kamor mi
pač ne moremo, saj bi nas prve hudourniške vode odnesle. Bolj kot sva se
dvigovala, bolj se nama je to potrjevalo. Kakor daleč je seglo oko, tako daleč
so bili vidni nešteti pravokotniki z ogradami, ki so zapirale dostop do hiše,
hotela, apartmajev, oljčnega nasada, njive, praznega posestva, travnika…, nekje
celo do morja.
 |
| Bela kapelica rešitve |
Sonce
je že močno segrevalo skale, midva pa šele na polovici, uh! Sebastjan z
vzpenjanjem nima težav, saj ogromno hodi in ima letos že 1600 km v nogah, sama
sem pa kar malo sopihala. Hrib nama namreč ni dovolil nikakršnega vmesnega
počitka. Ves čas, že od samega začetka, sva hodila samo… gor! Z roba morja v
tako strmino brez diha. Bila sem že pošteno izmučena in zasopla, ko sva končno
prišla do… ograje, ki je obkrožala majhen prostor okrog bleščeče bele kapelice.
A te sem bila na celi današnji poti edino vesela. Odprla sem jo in se "splazila" na dvorišče, saj me je ta vzpon čisto pobral.
Umirila
sva dihanje, spila par požirkov vode, pozvonila za "svet brez ograj" in stopila
v tiho in hladno kapelico. Zunaj tako skromna, znotraj pa veličastne poslikave.
Pravoslavne kapelice so mi zelo všeč. Preproste in hkrati "velike". Prižgala
sva svečko za prijazno pot, pa še eno za Evo in vse domače v Sloveniji in
ponovno stopila ven na vroče sonce.
 |
| Pogled z vrha na naš "dom" |
Z
vrha je čudovit razgled. V daljavi sva videla Plakias, zaliv s plažo Amoudi,
odkoder smo prišli, plažo Shinaria, kjer smo zdaj, vasico Levkoghia, kamor sva
nameravala po svež kruh…, le Preveli, ki je naslednji na naši poti, se nama je
skrival za hribom. Ja, Preveli je tako nekaj posebnega, da ga bomo morali
obiskati, ne da ga vidimo vnaprej.
Počasi
sva se odpravila navzdol. O, dol je šlo precej hitreje. Kar poskakovala sva čez
skale. Ponovno sva bila na makadamski cesti in še vedno z višine občudovala
zaliv, kjer naju čaka Jankec z Ano in Lujem.
Sebastjan
me vpraša: "Kdaj rečeš, da si nek kraj obiskal in kdaj, da si v njem živel? Kaj
je merilo?" Hm, zanimivo vprašanje. "Po moje rečeš, da nekje živiš, ko tam
spiš, ješ, pereš…, in da tam nisi na dopustu, seveda." "To pomeni, da je merilo
čas, in to, da tam počneš stvari, ki jih doma." "Ja, recimo, nekaj takega." "Prav, greva naprej…, kje ti živiš zdaj?" "Aha, vidim, kam meriš. Torej, zdaj
živim v enem prelepem zalivu, s široko peščeno plažo. In nobenega soseda
nimam."
Res
smo tu sami, z nami je le čudovit košček peščene obale s kristalnim, še vedno
toplim morjem. To so sanje večine nas. In ta trenutek lahko rečemo, da tu
živimo. S tem, da nimamo tu hiše, s katero bi se morali ubadati, a vseeno
dovolj udobnosti, da nam je fajn. Zanimivo pri vsem tem je, da bi nam ta zaliv,
ne glede na naše finančno stanje, nikoli ne bil dostopen. Zemlja (če se jo
sploh da tu kupiti), bi dosegala astronomsko ceno, poleg tega, hiše tako blizu
morja kot smo se lahko pripeljali z Jankecom, sploh ne bi dovolili graditi.
Torej, trenutno res "živimo" tu samo mi. In nihče se ob to ne spotika. Celo
pozdravljajo nas vsi, ki pridejo (če pridejo) tu mimo. Tudi lastniku bližnjega
lokala naš postanek tu ni nič čudnega. Ve, da bomo, tako kot smo prišli, tudi
odšli. Brez sledu. Ni mu treba ničesar braniti. Tako smo vsi zadovoljni. Samo
lastimo si ne nič, pa je mir (na svetu). Pa vendar, ta trenutek živimo na enem
najlepših koščkov kretske obale. To je tudi ena izmed prednosti takega načina
življenja. Prideš in greš. Drsiš po zemeljskem površju. Brez ograje, s katero
bi si sam "zaprl" izhod.
Šla
sva po kruh, Sebastjan je narabutal še eno slastno pomarančo in utrujena, a razigrana
sva se vrnila v zaliv…, "domov".
 |
| V objemu palm |
Ni komentarjev:
Objavite komentar