"Izgubljenčki" s plaže Agia Galini

Agia Galini s svojo mitološko zgodbo.

Spomini na detektorsko pustolovščino leta 2013.

Kaj je hujše? Prismojene goske ali mrzli Boreas?

Kanček upanja za naš polnilec.

Agia Galini je simpatično, ob hrib prislonjeno obmorsko mestece. V njem živi okrog 1000 stalnih prebivalcev. Sebastjan je našel miren kotiček ob robu mesta, blizu morja, zaščiten pred vetrovi, predvsem pred severnikom. Tudi Boreas je namreč napovedal ponovni obisk obale. Namestili smo se, ko smo opazili, da nas samo mrežasta ograja, obrasla z grmovjem, loči od domovanja gosk. Navdušeni smo stekli ven, da si jih ogledamo od blizu. Bilo jih je okrog petdeset. Ko so nas zagledale, so začele vpiti ena čez drugo, mi pa v smeh. Še dobro, da nismo bili kje v centru mesta!

Pozneje smo se odpravili na ogled kraja, ki smo ga tokrat izbrali za naš postanek. Na ulicah zgolj domačini, odprte trgovine: ena pekarna, ena mesnica, en minimarket. Mestece nam je prav zato takoj priraslo k srcu. Majhno, prisrčno, z obvezno marino ter nekaj lokali ob morju. Teh je odprtih malo več, saj možje radi ob rakiju ali frapeju kakšno modro rečejo.

Dedal in Ikar se pripravljata na polet proti svobodi

Nad marino smo opazili dva kipa s krili, ki predstavljata lika iz grške mitologije, Dedala in Ikarja. Prav v Agii Galini naj bi namreč kralj Minos zaprl slavnega atenskega kiparja Dedala s sinom Ikarjem. In odtod naj bi s krili iz voska in perja poletela proti Siciliji. Zato so v spomin na to slavno mitološko zgodbo ponosno postavili njuni upodobitvi.

Ustavili smo se še v pekarni, kjer je lastnica obžalovala konec poletja, saj ima rada veliko ljudi. Kako različni smo si. Mi pa bežimo pred turistično gnečo. A smo jo razumeli, saj je zanjo poletje čas "dogajanja". Sedaj pa je bolj kot ne mrtvilo. No, malce smo jo potolažili in razveselili s tem, da smo pohvalili njeno pestro izbiro kruha in slaščic, ki pa so bile za nas pregrešno drage, zato smo se jim odpovedali, kupili štruco kruha in se vrnili h goskam. Kruh je bil res odličen, eden boljših na Kreti, kar smo jih poskusili. Goske so ob našem prihodu ponovno pričele vpiti, mi pa spet v smeh. Tako hecne so bile. Ena med njimi je bila še posebno histerična. Prva je začela in z razširjenimi krili tekala po ogradi, ostale pa za njo in spet smo bili sredi kričečega kaosa. Samo upali smo lahko, da domačini ne mislijo, da jih lovimo za večerjo.

Dolga, prazna plaža je Sebastjana zmamila, da je šel na »sprehod« s svojim detektorjem. Hm, ta detektor ima prav neverjetno zgodbo…

…Piše se oktober 2013, Halkidiki, severna Grčija. Sebastjan se zgodaj zjutraj sprehaja po plaži in razmišlja o prihodnosti. Kam naj gremo? Proti Atenam in na Kreto, kot leto poprej ali naj nadaljujemo pot proti vzhodu, skozi grško Makedonijo in gremo v Turčijo? Naš proračun je vse šibkejši, Grčija je draga, a je morda tu lažje priti do priložnostnega dela, na drugi strani pa je Turčija zelo poceni, a o njej in njenih "ponujenih priložnostih" ne vemo nič. Kaj torej? Pogled mu obstane na tleh. Na sredi plaže se je zasvetil kovanček za 5 centov. Pobere ga in z mislimi popolnoma drugje, vrti med prsti. Pade mu iz rok in "izgine" v mivki. Sebastjan ustavi korak in pomisli: "Kako je lahko tako izginil? Koliko takih kovančkov pa je pod tem površjem? In kako priti do njih? Nemogoče. Razen, če… bi imel detektor kovin. To pa bi bilo mogoče. Hm…" Ideja je bila rojena.

Stopa naprej in zagleda še en kovanec. Tokrat je srbski dinar. Z vsakim naslednjim korakom in pogledom, uprtim v tla, je bolj vznemirjen. Čeprav kovancev ni več nič, vseeno nova ideja zaposli Sebastjanove misli.

Odločitev o smeri nadaljevanja poti pade soglasno: Turčija. Nismo ravno "pr dnarju", zato bo za nas bolj primerna poceni Turčija. Šli bomo proti jugu, pa bomo potem videli, kako in kaj naprej. Dogovorjeno. Oktober je minil in začetek novembra 2013 smo vstopili v Turčijo. A po treh tednih precej zapete in "policijske" države smo se odločili, da se ponovno vrnemo v Grčijo. Da ne bom krivična, turški domačini so izredno prijazni in gostoljubni, a "država" ima za nas malo preveč "pravil". Preveč je treba razmišljati, kaj lahko počneš in česa ne smeš. Tudi "delovnih" priložnosti ni bilo nič, zato smo se brez omahovanja prav na hitro odločili za otok Rodos, kamor tudi pozimi enkrat tedensko vozi trajekt iz turškega mesta Marmaris. Rodos je zaradi svoje velikosti in klime primeren tudi za prezimovanje v Jankecu.

Tako smo se konec novembra ponovno veselili veliko bolj sproščene in svobodne "Ellade" ("Grčije"). A na otok smo stopili z vedenjem, da z njega ne moremo več, saj nam je v tem času zmanjkalo denarja za nov trajekt. Tako, smo na Rodosu, imamo še 400 evrov in zima se še ni začela. Kaj zdaj?

In… Sebastjanova "ideja" znova zaživi. "Hm, punci, imam sicer en predlog, a mislim, da se vama bo zdel precej nor in tvegan, da bi ga lahko preizkusili."

"Povej, seveda," sva takoj želeli slišati.

"No, verjetno nista bili pozorni, da sem zadnje dni kar naprej nekaj brskal po internetu. Močno me je navdušila ideja za nabavo detektorja kovin. Plaže so sedaj prazne, cel Rodos jih je poln, mi smo z Jankecom in se lahko premikamo od ene do druge, torej imamo kar nekaj možnosti, da najdemo kakšen kovanček v mivki. Če ne drugega, za kruh bo. Vsaj, dokler ne najdemo kakšne priložnosti za delo. Kaj pravita na to?"

"Ha, ha, ha, res smo malo nori, a moram ti povedati, da mi je ideja prav všeč. Kaj pa lahko izgubimo?" sem rekla. Tudi Ana se je takoj pridružila skupni "norosti" in tudi sama potrdila svoj glas "za". Torej?

"Nadaljuj, Sebastjan, vem, da si vse dobro naštudiral, povej, kje vidiš pomanjkljivosti tvoje zamisli." "No, ja, nekako se vse še kar izide. Imam že nagledan model detektorja, primernega prav za plaže, zraven bi potrebovali le še eno posebno lopatico z luknjicami, za presipavanje mivke." "Ja, a nekaj je, kajne? Vidim te," vrtam vanj. "Hja, vse skupaj znese… 390 €."

"A to je to? To pa je vse, kar imamo, ne? Si upamo? Smo tako zelo nori?"

"Seveda smo!" se nasmejimo in začnemo s pripravami na naročilo.

Glede na našo oddaljenost od Slovenije, smo se odločili, da ga kupimo v Grčiji, zato se je Ana spustila v grško detektorsko terminologijo, naslednji dan poklicala v Atene, se dogovorila in čez tri dni (za božička) smo ga "tekli" iskat na pošto, kamor so ga poslali. Evo, zadnji cekinčki so šli, imamo pa zato eno dolgo železno palico ter eno hecno lopatko in…

"Aja, zadnje tri dni sem intenzivno bral grško zakonodajo glede uporabe detektorja kovin in povedati vama moram, da je Grčija glede tega ena izmed najbolj restriktivnih držav." je povedal Sebastjan tik preden smo ga odpakirali. "Aha, super. To pomeni…? Ga sploh lahko uporabljamo?" "Pravzaprav ne. Oziroma, najprej ga moramo registrirati na Ministrstvu za kulturo v Atenah, da ga sploh lahko imamo pri sebi. Nato pa moramo pridobiti še dovoljenje za uporabo na pristojnem uradu na Rodosu, kar pa je skoraj nemogoče. Tako. Če nas pred tem dobijo z njim mahati naokrog, ne vem, kako se lahko konča. Zagrožena je celo zaporna kazen. A to je verjetno mišljeno, če bi se spravili naravnost na kakšno arheološko najdišče. Po plažah "naj ne bi bil" tak velik problem."

"Fajn! Zdaj pa imamo! Jah, nič, takoj po praznikih se lotimo pridobivanja papirjev," sem samozavestno izjavila, čeprav je moj glas izdajal, da le nisem tako prepričana v uspeh.

"A, čeprav je danes Božič, grem vseeno malo poskusit. Plaža je skrita, malo bolj pod noč bom šel, pa bo," reče Sebastjan, kljub vsemu vesel svojega prvega "pipkanja" (kakor smo uporabi detektorja pozneje nadeli ime).

"Grem s tabo," reče Ana. In odideta. Po dobrih dveh urah se vrneta. S kovančkom za deset centov,  enim, še polnim nabojem, vrečko s kovinskimi smetmi in velikim razočaranjem v očeh. "Kaj sem vaju nagovoril? V kaj sem vaju spravil?" se je Sebastjan obupan okrivil za ta nori "detektorski projekt".

"Nehaj, no! Ne moreš kar takoj po prvem poskusu obupati," sva ga z Ano negotovo tolažili in tudi sami razmišljali o tem, kako smo ga polomili. Ampak, zdaj je, kar je in treba je stvar videti tudi "belo".

"Čaka nas vendar nova plaža! Menda ja ne bomo zdaj stisnili repa med noge! Toliko čudnih stvari smo že doživeli in preživeli, bomo pa ja tudi to!" smo se vzpodbujali.

In smo jo res. Naslednja plaža je "podarila" 40 €, mnogo drahm (grški denar pred uvedbo evra) in drugih tujih kovančkov, predvsem ruskih rubljev ter… lepo zlato rinko! Kako smo je bili veseli!

Prvi in najlepši zlati "obroček"

Nekaj časa sta Sebastjan in Ana "pipkala" samo ponoči, jaz pa sem "stražila" v Jankecu in jima sporočala, če je kdo prišel. Dokler se nekega dne Sebastjan ne razjezi in reče: "Zakaj se sploh skrivam kot kakšen kriminalec? Saj nič takega ne počnem. Nikomur nič ne jemljem, nikogar ne izkoriščam, pa še sam nisem izkoriščan. Kaj ni to najvažnejše? To je pravzaprav eno izmed redkih "del", ki jih prav rad počnem, saj vem, da s tem svojim mahanjem po plaži prav nikomur nič ne škodim. Ti kovančki so že zdavnaj pozabljeni, nam pa še kako prav pridejo. Torej smo še vedno vsi zadovoljni, ne? Da ne rečem, koliko kovinskih smeti konča v moji vreči. Kar nekaj bosih nogic sva s tem najinim pipkanjem obvarovala pred poletnimi urezi. Ja, vedno temeljito prečistiva plažo. Menim, da je tudi to eno dobro delo. Zato greva jutri na plažo podnevi!"

Lopatka "v elementu"

In res. Od tistega dne naprej z Ano "pipkata" podnevi, vmes smo pridobili registracijo za posedovanje detektorja, prošnja za dovoljenje za uporabo na plažah je tudi na uradu, torej imamo vse papirje na ustreznih naslovih in sedaj veliko lažje dihamo ob sprehajanju s to čudno "berglo" po mivkasti plaži.

Ana "v elementu"

Dnevi so tekli, nekatere plaže so bile prav radodarne, preživeli smo lahko celo zimo ter še del pomladi in na koncu prav z "detektorjem" kupili karto za trajekt do Aten ter se vrnili v Slovenijo. Oljke na Rodosu lansko leto namreč niso bogato obrodile, zato je mnogo delovne sile, ki je prišla prav s tem namenom na otok, ostalo brez dela. Tudi mi nismo dobili priložnosti.

Zato: "Hvala, Sebastjan in tvoja nora "ideja"!"

Sebastjan "v elementu"

In, ne nazadnje: "Hvala, Rodos in tvoj zaščitnik, sončni bog Helios, ki sta nam "podarila" okoli 1500 € v izgubljenih kovančkih in okoli 500 € v izgubljenih zlatih prstanih! S tem sta nam omogočila preživetje zime, trajekt z otoka ter nafto do Slovenije.

S hvaležnostjo se vaju bomo spominjali vse življenje!"…

Spomin na to našo lansko tvegano pustolovščino mi je znova zvabil nasmeh na usta.

Torej, danes je šel Sebastjan po dolgem času spet na "sprehod" s svojim detektorjem. Na Kreti je to šele četrta plaža, kjer je poskusil. Doslej ni našel prav veliko "izgubljenčkov". Tudi tokrat se je že po slabi uri vrnil: "Nič kaj posebnega ne skriva mivka na tej plaži," reče resno, a s preveč navihanim pogledom, da bi mu verjeli. "Res?" sva nedolžno vprašali. "Ja, kaj hočeš. Enkrat je, drugič ne. Saj veš, da je odvisno od tega, kako je določena plaža skrita pred "širokim". Morda pa je tu kdo že pred tabo kaj pipkal," sva ga tudi midve resno, kar se je le dalo, tolažili. Pa se nama posmeje in strese na mizo pest kovančkov. "Ooo, lepo!" sva se veselili z njim, Ana jih je posortirala in preštela ter povedala: "Točno 28 €!" "Toliko?! Bravo!" Seveda je Sebastjana to tako razveselilo, da je šel naslednji dan, kljub močnemu vetru,  ponovno poskusit. A si je radovedni Boreas na vsak način želel od blizu videti, kaj neki počne in je kar naprej razpihoval mivko, zato se je tudi tokrat po dobri uri vrnil v Jankeca. A spet ni prišel praznih rok. Na tem delu plaže je bilo še več. Ana spet prešteje: "Danes je 32 €! Juhu!"

Tretji dan je bil na vrsti še tretji, zadnji del plaže. Vreme je bilo sicer kislo, pripravljalo se je na dež in prvi poskus je bil po pol ure končan. Ana: "3 €!" "Dobro za pol ure!" smo bili zadovoljni. Nekako mu je čez dan le uspelo še dvakrat "vskočit" med pavzo dežnih kapljic, drugi poskus je bil že lepih 23 €, ob tretjem, zadnjem poskusu, pa je prišel v Jankeca z besedami: "Dovolj je! Preveč piha, pa še dež mi ves čas visi nad glavo. Tokrat je bilo samo par kovancev." Seže v desni žep in na mizo vsuje prvo pest kovancev. "Kaj?" nisva mogli verjeti. A to ni bilo vse! Seže še v levi žep in na mizo se vsuje nova pest kovancev. "Zmanjkalo mi je prostora v žepih," nama je vmes ves vesel razlagal. "To pa je največ, kar se je našlo v enem izhodu!" smo bili vsi navdušeni. Ana je preštela te, z morsko soljo že precej obdelane kovančke in slovesno izjavila: "Tokrat je 69,50 €! Točno 100 kovančkov! Super, super, bravo!" smo skakali in se veselili. Ana je še enkrat ponovila dnevni "izkop": "Ati, danes si našel v mivki 95,50 €!!"

To je bila daleč najbolj radodarna plaža vseh Sebastjanovih in Aninih pipkanj. V treh dneh si je dovolila očiščenja 226-ih "izgubljenčkov", ki bodo skupaj z nami odšli naprej, v razne trgovine, zelenjave, no, pa tudi v kakšno mesnico bodo pogledali. In v njih bodo predstavljali kar 156 točk (beri: evrov).

Agia Galini s svojo lepo in mirno marino

Že prvi večer smo ugotovili, da naše sosede goske takoj zmoti vsak šum, premik, pogovor, …vse! In… ponoči ni nič drugače. Hitro smo spoznali, da sploh nismo mi tisti, ki jih vznemirjamo, to one enostavno počnejo. Večino časa vpijejo. Kakšna noč, huh! Vsaj za Sebastjana in Ano, sama sem kar nekako spala. Zjutraj smo se sicer temu smejali, a Sebastjan jim je za naslednjo takšno noč obljubljal vraga in pol. In ker so goske takoj spregledale njegovo šalo, so ponovile žurko. In tretjo, četrto, peto… Zato smo se odločili, da gremo naprej dva dni prej kot smo prvotno nameravali. "Naj piha kot hoče, da bo le ponoči tišina," je bentil Sebastjan, "saj to ne moreš verjeti, kakšno pa delajo te nore goske!" Midve pa sva se smejali, da so nama solze tekle.

In tako smo šli naprej. Iz Agie Galini se je cesta precej dvignila in šele takrat smo začutili veter. Res smo bili v dobrem zavetju (če izvzamemo Sebastjanovo pipkanje po izpostavljeni plaži). "Hvala, Sebastjan! Vedno dobro spremljaš vetrove in oceniš, kdaj in kje se je dobro ustaviti ter počakati, kdaj in kam pa spet dobro kreniti naprej. Res si zanesljiv kapitan naše barke!"

Pobeljeni vrhovi pogorja Psiloritis

Prišli smo do mesta, kjer se je cesta končno spet zravnala, ko zagledamo…pobeljene vrhove pogorja Psiloritis! Kako lep prizor! In hkrati tako nenavaden. Vem, da je Kreta gorata in njene vršace pozimi večkrat pobeli sneg, a kljub vsemu, še ravnokar smo imeli 27 stopinj, zdaj pa sneg! Tudi ohladilo se je. Zjutraj je bilo "samo" 13 stopinj!

Ustavili smo se v mestu Timbaki. Po dolgem času večje mesto. Precej prometno, zato smo kar s težavo našli parkirni prostor za našega Jankeca. Pogovor čez mesto sta nam prekinili dve hrumeči vojaški "ptici". Ustavili smo se in ju opazovali. Kakšen hrup! Nemogoče je bilo govoriti. Lu je vznemirjen začel lajati kot nor, komaj smo ga umirili. Le na kaj pomislijo živali ob tem bobnečem zvoku? Gotovo na nič kaj prijetnega niti prijaznega. Prav zasmilile so se nam. Človek, človek, kakšne igrice se greš… Da na tem planetu nismo sami, ampak na njem sobivamo z drugimi bitji, je daleč ven iz dosega naših brig.

Ko sta se vojaška "lovca" končno umaknila, smo tudi mi našli pravo smer in ulico s servisom TV naprav. Čeprav nismo imeli kaj dosti upanja za naš polnilec za računalnik, smo vseeno poskusili. V trgovinah ga namreč nikjer nismo našli. Vstopili smo v servis, kjer smo se nostalgično nasmehnili ob velikih, "debelih"  televizorjih, ki so danes že zgodovina. Starejši, uglajen seviser se je zagledal v naš polnilec in nekaj časa razmišljal. Nazadnje je rekel: "Bom poskusil, a nič ne obljubim. Jutri, morda pojutrišnjem. Vas pokličem. Bi bilo to za vas v redu?" "Seveda je v redu," smo zatrdili, prepričani, da je polnilec pač odslužil svoje in ga tokrat zadnjič gledamo.

Skozi mestni vrvež smo se počasi prebili nazaj do Jankeca, po poti nakupili še par malenkosti in jo mahnili na 15 km oddaljeno plažo Komos. Tokrat je Sebastjan naš postanek "predvidel" ob starem minojskem pristanišču, danes kajpada "arheološko ograjenem".

Noč je bila po goskah iz Agie Galini pravi balzam. Tiha, mirna, le tu pa tam rahel šum vetra, ki je počasi izgubljal sapo. Človek kar težko verjame, da se je pred več kot 4000 leti tu dogajalo pestro in glasno pristaniško življenje. V mislih na davno preteklost sem počasi potonila v spanec.