Anina "ideja"

Lahko po dvajsetih kilometrih rečeš, da si šel samo na "sprehod"?

Upanje za polnilec se je povečalo.

Tudi letos ne gre brez "norih" idej.

Sveže jutro z enajstimi stopinjami nas je spomnilo, da smo vendar že konec novembra. Doslej smo na to kar nekako pozabljali, kljub novicam iz Slovenije o tamkajšnjih nizkih temperaturah. Tu se je le tu in tam nočna temperatura spustila na "mrzlih" 11 stopinj, ki pa se je običajno že naslednji dan ponovno "popravila". Kako se pozna teh 2500 kilometrov južneje. Sonce je neverjetno močno. Ko posije, se takoj segreje in hitro začneš odmetavati odvečne rokave. Kreta ima v povprečju kar 300 sončnih dni na leto.

Pogled na 4000 let staro pristanišče

Tako je bilo tudi to jutro. Ko se je sonce dvignilo nad obzorje, so stopinje vidno plezale navzgor.

Sebastjan je šel preverit plažo Matalo s svojimi znamenitimi votlinami, oddaljeno dobrih pet kilometrov naprej, kamor smo se nameravali premakniti v naslednjih dneh. Midve z Ano sva ostali doma in pospravili po Jankecu, a se čez čas odločili, da greva tudi sami malo na sprehod. Ravno pred odhodom je pozvonil telefon. Serviser iz Timbakija. Ana spregovori z njim par besed in prekine. "Zrihtal je!" "Res? Mu je le uspelo!" sem bila vesela. "Ja, ampak cena je 20 €!" "Aj, to je pa kar veliko. Nisem pričakovala toliko," sem hitro utišala veselje. "No, je pa res, da polnilca nismo našli v nobeni trgovini, torej je zrihtal nekaj, s čimer smo imeli že kar lep čas problem. Upam samo, da je res dobro naredil." "Ja, jaz tudi," je rekla Ana med zaklepanjem vrat. In sva končno šli. Ana si je namreč želela ogledati svojo "tekaško traso". Vzpeli sva se proti vasici Pitsidia, ugotovili, da sta cesta in razdalja ravno pravšnji za njenih 10 km, ker pa naju je ravno dobro segrelo, sva pot kar nadaljevali po glavni cesti, ki se je vila skozi izmenične nasade pomaranč in oljk. Med klepetom sva kar pozabili, kako daleč sva že. Čeprav je sonce vse močneje pritiskalo na trdi asfalt in nama hitreje utrujalo noge, kar nisva in nisva želeli obrniti. Odločeni sva bili, da osvojiva Festos ("Faistos"). In sva ga, a moram priznati, da mi je zadnji vzpon pred vasico, kjer so pred leti izkopali eno izmed štirih najpomembnejših minojskih središč na Kreti, popolnoma izpil še zadnje atome energije. Pogled skozi luknjice "alarmirane" ograje nama je razkril res veliko najdišče.

"Faistos" danes

Disk z linearno A pisavo

Prav v Festosu so našli slavni disk s, še danes nerazvo-zlano, linearno A pisavo. Sedli sva na zid poleg hišice za pobiranje vstopnine za ogled razvalin "palače", ki je sedaj zaprta čakala na nov poletni naval turistov. Nekajminutni počitek nama je takooo dobro del…, a, hočeš, nočeš, treba se je bilo vrniti.

Med potjo sva narabutali tri čudovito sladke in sočne pomaranče, ki so nama takoj povrnile izgubljene moči in ponosni sva bili, da nama je uspel ta, ne vnaprej dogovorjeni, podvig. Tik pred Pitsidio sva zagledali drevo s krasnimi limonami, ki je svoje veje stegovalo skoraj do ceste in želeli sva se izkazati pred Sebastjanom: "Glej, Seba, tudi midve sva danes rabutali!" Pet lepih sadežev sva zavezali v rokav in jo veselo mahali proti Jankecu. Sebastjan je bil seveda že doma, saj je sam naredil "le" nekaj čez 10 kilometrov, midve pa kar… 20! Podplati so me pekli, sesedla sem se kot ožeta cunja: "Vodo! Kavo! Ali kar oboje!" nisem vedela, kaj bi najprej prijela v roko. Zunaj je bilo spet 21 stopinj s soncem. "Kako je spet vroče. Danes ne bom tekla, saj sva "prehodili" skoraj mali maraton," se je odločila Ana.  Sebastjan se nama je, že spočit, samo smejal. Po dišeči kavici v udobnem Jankecu sem se počasi zložila skupaj. Pokazali sva mu prelepe rumene sadeže, ki pa so se izkazale…, da sploh niso limone! Na, pa tako sva bili ponosni na to najino rabutanje! Kako nisem preverila, kaj nosim v rokavu!

Šele veliko pozneje nam je prijatelj razložil, da je teh citrusnih variant toliko, da moraš res dobro vedeti, kaj je kaj. Ene limone so dobre za solato, druge za sladice, tretje, ko rabiš lupinico, pri pomarančah je zadeva podobna, tudi mandarin je eno celo morje vrst, seveda tudi bergamotka živi tu, pomela je pa sploh eno čudo. Poleg tega so še neke križane vrste, ki samo zgledajo, da so limone (ali pomaranče), a niso za jesti. Takrat sem spoznala, da o agrumih nimam niti najmanjšega pojma. A do tega spoznanja sta bila potrebna še skoraj dva meseca "nevednosti".

Zaenkrat še nisem vedela, da nič ne vem. Ob Aninem dobrem kosilu sem hitro pozabila na "limonsko" razočaranje, ko Ana naenkrat reče: "Meni je tako všeč grška kuhinja. Še raje pa bi se naučila tradicionalne kretske. A žal je v knjigi iz Plakiasa večina receptov taka, da potrebuješ pečico. Mi pa je v Jankecu nimamo. Škoda. Moram vama povedati, da si morda tokrat prvič želim stanovanja… Kjer bi bila kuhinja s pečico. Drugo mi ni važno. Samo pečica. Kaj vse bi lahko spekla v njej. Od mesa, zelenjave, da ne rečem sladic. Res me je malo obsedla ta pečica. Kaj pa…, če bi šli samo za kakšen mesec ali dva, ko bo najbolj mrzlo, v stanovanje. Pa še prazniki bodo, kaj ne bi bilo super, da bi Božič in Novo leto preživeli v stanovanju, okrasili bi ga, po kuhinji bi dišalo po pečenih prazničnih dobrotah… Tako kot včasih. Eno posebno vzdušje se je čutilo v hiši.  Me tri z Evo smo bile "zadolžene" za okraševanje, postavili smo smrekico…, se spomnita, kako je Eva eno leto naredila krasno smrekico iz "šeleshamerja", ki jo je prilepila na zid v dnevni sobi…,  Ta čas v letu imam rada. V takih trenutkih mi je malo žal za stanovanjem. No, kaj pa vidva pravita na to?" S Sebastjanom sva se spogledala. To sicer doslej nismo pomislili, a, zakaj ne? Če smo lani naredili "ta noro" z detektorjem, lahko pa letos ponovimo "ta noro" še s stanovanjem. Pa še zimo si bomo tako malo skrajšali. Ampak: za najemnino in stroške za ta dva meseca je treba zaslužiti, saj viška v našem proračunu ni! Ana je suvereno zatrdila, da se tega zaveda in bi takoj, če bi se odločili, poiskala delo, s katerim bi pokrila svojo "idejo". "Hm, treba je vedeti, da bo stanovanje "pojedlo" več denarja kot pa Jankec," je bil Sebastjan realen, a zamisel se je kljub temu obema zdela zanimiva. Tako bomo lahko vsaj videli, kako je s tem v Grčiji. Pa še Ana se bo s tem lahko veliko naučila. Naj sama preveri, kaj vse mora biti pripravljena narediti za "nepremično" streho nad glavo. Super šola zanjo. Kaj torej? "Pa poskusimo!" smo se vsi trije začeli veseliti tega našega letošnjega "norega" projekta. Najprej je šla Ana preveriti cene, da nas vzhičenost ne bi slučajno preveč zanesla. Velikost? Recimo 30m2, to je skoraj trikrat več kot v Jankecu. Smo skromni, zato bo dovolj. Hm, dobili smo prav zanimive cene. Od 200-300 €/mesec za različne velikosti stanovanj (tudi nekatera večja se oddajajo za 300 €/mesec). Smo lahko še razigrani? Pravzaprav ja, saj so se nam cene v primerjavi s slovenskimi zdele kar prijetno nižje. Super, torej lahko gremo s to "noro" naprej.

A, počasi! Smo šele konec novembra, temperature so še visoke in južnega dela Krete še nismo končali. Nadaljnje iskanje bomo odložili do sredine decembra. Glavno je, da je odločitev padla, da so cene sprejemljive in da nas do takrat čaka še lepih štirinajst dni. Jutri je prvi dan. Gremo v Matalo.