Jankec: "Kaj dušo, samo ušlo mi je!"

Verjamemo v to, da se bodo stvari peljale same, ko bo potrebno. Ni treba skrbeti že vnaprej. Na koncu vedno ugotovimo, da so se stvari morale dogajati točno v takem vrstnem redu, kot so se. Če se ne bi zgodilo to, ne bi spoznali tega, ki je povedal to, da smo potem šli tja in našli…

 

"Našel sem! Našel sem napako! Cev se je snela! Pridita pogledat!" In sva takoj leteli ven, gledat, kaj je ta naš atka našel. Pokaže mi cev in reče: "No, premakni jo!" Prijela sem cev in res… mlahavo je sledila mojim premikom. Torej ni pritrjena! Sebastjan jo je še malo premikal sem in tja in v roki mu je ostala… počena železna objemka, s katero je cev pritrjena na motor.

Nič čudnega, Jankec, imaš častitljivih 34 let, zadnja tri leta se ves čas potikaš ob morju, kjer te je sol ves čas najedala, niti najmanj ni čudno, da je objemka popolnoma preperela, zarjavela in na koncu, počila. Še dobro si se držal vsa ta leta!

Kako nam je odleglo! Vedeli smo, da to, kar se je sedaj pokazalo, ne more biti tako visok strošek. A še vedno je bila uganka, kako priti zraven. Sebastjan se je splazil pod Jankeca: "Ne, tu ne bo šlo. Od spredaj bo zelo težko, potrebno bi bilo odstraniti cel zračni filter in hladilnik…, grem še noter pogledat!" K sreči ima Janko tudi notranji pokrov, skozi katerega je bližnjica do motorja. Odstranil ga je in gledal, poskušal, segal z roko zdaj na to, zdaj na ono stran, in moj Sebastjan ne bi bil… moj Sebastjan, če mu nazadnje ne bi uspelo: "Šlo bo! Tu lahko pridem z roko zraven! Juhu, šlo bo!" je bil vesel. Tudi midve sva se smejali, kajti zdaj smo vedeli, da bomo Jankeca (prav neverjetno, res!) lahko zrihtali kar na cesti.

Rešitelja

V tistem je pripeljal rdeč pickup. Z mehanikom-a. "Ta suh" in "ta debel". "Ta debel" je bil šef. Gledal je strogo in resno, kot pravi šef. "Ta suh" se je pa samo smejal. Hecna dvojica. Danijel je razložil zadevo, vmes je Sebastjan s "tolmačko" kaj dodal in jima povedal, kje se bo najlaže prišlo do cevi, tudi sama sem rekla besedo ali dve, nato pa se je po cesti pripeljal še mlajši moški na motorju, ki je seveda tudi ustavil in se vključil v debato. Bili smo na pravem zborovanju. Eden je delal, drugi mu je asistiral, pet nas je pa zraven pametovalo.

V dvajsetih minutah je bilo vse gotovo, kljub pregovorni grški počasnosti. Še test. Natočili smo vodo, vžgali avto in čakali. Nič vode ni odtekalo. Juhu! Dela! Zrihtano! Če seštejem ves čas, odkar smo obstali, je minilo manj kot 3 ure! Vse je teklo kot po maslu. Akcija uspela!

Na koncu pa še… cena. Spraševali smo se, koliko si Grki računajo takšno hitro intervencijo. Edini smo si bili, da bi nas v Sloveniji to stalo najmanj 50 €. Sama objemka sicer ni draga, a ta ura "takojšnjega", pa še terenskega posredovanja, bi bila gotovo vsaj 40 €. Pa se nam je tudi to zdelo sprejemljivo, saj smo bili nemočni sredi ceste. Na moje vprašanje "ta suhi" pogleda "ta debelega": "Poso?" ("Koliko?") Šef malo pomisli in reče: "Ikosipende." ("Petindvajset.") Koliko? Petindvajset? Ooo, poštena cena, ni kaj! Brez pomislekov sem, s Sebastjanovim in Aninim "tihim" strinjanjem, iz denarnice potegnila trideset evrov in jima dala. "V redu je! Hvala vama, res!"

In sta odšla. Mi smo se poslovili še od našega "angela" Danijela, ki nam je pomoč tako hitro in poceni zrihtal. Samo zaradi njega smo lahko že danes šli naprej, novim dogodivščinam naproti.

Če se v mislih vrnem samo nekaj dni nazaj, sem napisala:

Verjamemo v to, da se bodo stvari peljale same, ko bo potrebno. Ni treba skrbeti že vnaprej. Na koncu vedno ugotovimo, da so se stvari morale dogajati točno v takem vrstnem redu, kot so se. Če se ne bi zgodilo to, ne bi spoznali tega, ki je povedal to, da smo potem šli tja in našli…

Vedno se stvari zgodijo tako in takrat, ko se morajo. "Vesolje nam vedno da tisto, kar potrebujemo, ne pa vedno tistega, kar si želimo…," rad reče Sebastjan. Danes, ko smo potrebovali pomoč, nam je poslalo Danijela.

Svež kruh, dobra, pitna voda v vasi in čez tri kilometre nas je čakal čudovit zaliv s peščeno plažo Shinaria.

Preko trnja do zvezd