Arheološki Lentas

Zbudili smo se v prijetno toplo, s šestnajstimi stopinjami ogreto jutro. Sebastjan se je odločil, da gre na hiking do plaže Trypiti, oddaljene kakšnih deset kilometrov v eno stran, midve pa sva načrtovali obisk Asklepijevega svetišča in nakup svežega kruha, saj je bila naslednji dan nedelja.

Vsak na svoje torej. No, ko je Sebastjan odšel, sva midve spili še eno kavo. Opravičevali sva si jo s soncem, ki se še ni dvignilo čez obronke hribov, ki ščitijo Lentasu "hrbet", medtem ko južni del vasice namaka svoje drobcene nogice v morju, na miniaturni plaži v zalivu. Lentas nas je pravzaprav presenetil s svojo majhnostjo. Nismo si predstavljali tako malo hiš. Pozabljen od ponorelega sveta živi svojo mirno vaško idilo. A tudi tu se počasi začenja "posel". Videli smo kar nekaj novih turističnih apartmajev sredi gradnje.

Sebastjanu je bil Lentas pred očmi že dve leti, vse odkar mu ga je v Paleochori omenil naš "solinar" Taso. Spomnim se, da mu je rekel: "Ko ga boš enkrat videl, si boš zaželel živeti tam."

Moram priznati, da na to ob prihodu nismo pomislili. Zelo prijetna vasica sicer, a mi smo eni "vagabundi". Radi se premikamo. Radi nekam pridemo, a radi tudi gremo. Nikjer ne želimo (zaenkrat) pognati korenin, saj s tem pride tudi navezanost. Z navezanostjo pa pride vedno zraven v paketu tudi strah pred izgubo tega, na kar smo se navezali. Nezavedno začneš braniti "pridobljeno". Postaneš posesiven (pa naj gre za osebo ali materialno stvar), sumničav do soseda, ki se potika preblizu tvoje ograje…, poglej, poglej…, da je ni slučajno malo premaknil na tvojo stran! In začnejo se "lastniški" prepiri. Tega pa res ne potrebujemo: svoje življenje potrošiti zgolj za: "IMETI". Raje samo "NAJETI". Ali pa, v našem primeru, kratek čas nekje "PREŽIVETI". In najbolj pri vsem skupaj je pomembno, da znamo tudi "ODITI". Brez sledi. Tako kot si travnik čez celo leto delijo premnoge rožice. V enem delu leta cvetijo ene, v drugem popolnoma druge. A travnik je še vedno isti.

Zato bomo tudi mi šli naprej, preden se začnejo druge "rožice" pritoževati.

Zaklenili sva Jankeca in se spustili do zaliva, kjer je Ana poiskala najprimernejši kraj za lepo fotografijo celotne vasice, ki jo je lahko zajela kar s terase taverne v "zimskem mirovanju".

Sijoči Lentas

Ko sva se vzpenjali proti trgovinici s svežim kruhom, sva ugotavljali, da je Lentas ena sama arheološka "najdba". Nove hiše stojijo kar na antičnih, vsepovsod je videti starodavne ostanke zidov, teras, stebrov, menda so tu blizu pred kratkim našli tudi minojske grobove… Žal pa tega duha v ljudeh ni več čutiti. Današnji Grki nimajo nič več skupnega s starimi Minojci.

Sedaj se zgolj služi na odkritih "ostalinah". Vse take najdbe, pa naj so to zidovi, stebri, obzidja, da ne rečem grobnice, so danes ograjeni, zamreženi in nedostopni za navadne ljudi. Pa recimo, da do tu še nekako razumemo. Nekaj so odkrili, izkopali, raziskali, umestili v čas, nekatere celo pred več kot štiri tisoč let in po vsem tem bi morali verjeti, da je preteklost s tem obvarovana pred nadaljnjim uničenjem. Pa ne. Zakaj ne? Zakaj nas pravzaprav ves čas nekaj moti pri vsem skupaj? Pri odkritjih  sodeluje celotna Evropa. Grčija je vendar zibelka evropske civilizacije! S svojo bogato zgodovino je postavila njene temelje. Zato je seveda tudi vsem nam v interesu, da se te "začetke" ohrani. EU je finančno podprla ogromno izkopavanj in odkrivanj teh preteklih skrivnosti. To pomeni, da smo pri tem sodelovali prav vsi evropski državljani. A, zakaj moramo potem za ogled "svojih začetkov" plačati še… vstopnino?? Tega pa ne razumemo. V Matali ne moreš do praznih votlin, ne da bi plačal…, v Komosu je vse zagrajeno, v tem letnem času sploh blizu ne moreš…, ograja Festosove palače je pod alarmom, ki pa, prav neverjetno,  čudežno "ugasne" ob zvončkljanju štirih evrov… evri, evri, povsod same ograje in "daj evre" kabine. Muzeji so drugo, tam so zbirke, ki jih je nekdo uredil, predmeti, shranjeni v posebnih pogojih…, a zidovi, stebri, kamni, votline in luknje na prostem, izpostavljene današnjih vremenskim razmeram… zakaj je ogled vsega tega potrebno plačati?? Kam sploh gredo naši davki? Pojma nimamo.

Lentasovi "tuneli"

Današnja "daritev"

Z Ano sva se skozi ozke "tunele" med hišami prebili do trgovinice, kupili kruh in nadaljevali proti Asklepijevem svetišču. Nisem mogla verjeti… vrata so bila odprta! Lahko sva vstopili brez plačila!

Hvala, Asklepij!

 

Počasi sva stopali po nekem preteklem času. Zrak je izžareval poseben mir, ostanki stebrov s svojimi lepimi ornamenti so bili najini edini spremljevalci. Svetišče je imelo tudi izvir zdravilne vode, ki je danes speljan do glavne ceste in, lepo obzidan, na voljo vsem žejnim obiskovalcem Lentasa. Pritegnil naju je daritveni prostor s čudovitim mozaikom. V duhu sem se poskušala vrniti tisočletja nazaj. Kakšni obredi so se vršili tu? Kako so ljudje takrat dojemali svet? So bili povezani z Zemljo…, drug z drugim? O, kako davno je to! Zaprla sem oči in se v mislih opravičila, tako "preteklosti" kot "prihodnosti", za naše napake. Prvi zato, ker nismo zagledali prave vrednosti njene zapuščine, drugi zato, ker te zapuščine nismo uspeli ohraniti.

Cerkvica na preteklih "ostankih"

Mešanih občutkov sva zapustili svetišče in odšli pogledat še majhno cerkvico na vrhu  vasice. Pri gradnji njenih zidov so uporabili tudi ostanke antičnih stebrov. Kar sem videla, me je malo potolažilo. Prepleteni stebri in zidovi so mi potrdili, da si preteklost in sedanjost lahko podata roke. Lahko! Nam to nekako ni uspelo, morda pa bo naslednjim rodovom.

A je že tako. Vsaka civilizacija je slejkoprej zgodovina. Tudi z našo ne bo nič drugače. Nekoč bo tudi za nami ostal le še "prah". Ko pogledam, v katero smer gremo, se bojim, da bomo prihodnjim rodovom pustili več slabega kot dobrega: uničeno in osiromašeno zemljo, polno strupov, onesnažen zrak in vodo, polna strupov, uničeno in osiromašeno morje, polno strupov in poln planet… plastičnih smeti… Malo sram me je, a to je realna slika naše prihodnosti in slika neke preteklosti, ki jo bodo "izkopavali" in odkrivali naši zanamci morda čez petsto, tisoč let. Kakšna bo njihova "ocena" našega bivanja? Nas bodo obsojali, nas vsaj malo razumeli? Upam pa predvsem to, da nam bodo odpustili. Nobena civilizacija ni samo dobra ali samo slaba. Vsaka ima svoje prednosti in svoje slabosti. A v vsaki so se, se in se bodo dogajale tudi napake. Naša sedaj je sicer naredila neverjeten, že težko dohajajoč tehnološki napredek, a s tem istoočasno nazadovala v skrbi za življenje na planetu. Zaradi "razuma" smo si postali pomembni samo sami, tu in sedaj, do prihodnosti ne čutimo nikakršne odgovornosti. Zato že sedaj sklanjam glavo in prosim  naslednje rodove, naj nam odpustijo naše napake in začnejo znova. Na začetku. Drug z drugim, z roko v roki. Brez obtoževanj, brez iskanja krivcev…, skupaj. Samo tako bo šlo. Mi tega še nismo sposobni. Postali smo si pomembni kot posamezniki ne kot skupnost. In ko pade kozarec po tleh in se razbije na delce ( tako kot je pri nas skupnost razpadla na posameznike), samo zavzdihnemo, pometemo črepinje in jih vržemo v smetnjak. Kozarec je uničen… in mi kupimo novega.

…Bojim se, da se bo prav to zgodilo tudi z našo civilizacijo.

Zvečer smo se pogovarjali o naslednjem premiku. Tu ostati več dni ni imelo smisla. Vsak sprehod je pomenil naporen vzpon na okoliške hribe, drugih krajev tu v bližini, ki bi jih lahko peš obiskali, ni. Kaj torej naredimo? In ponovno smo obudili idejo s "stanovanjem".

Najprej seveda: Kje bi sploh najeli? Kateri del Krete nas najbolj privlači?

Odgovor je bil soglasen: Vzhodni, saj je pozimi tam najmanj padavin. Več dni vlažne zime in kuhanje, posledica… Jankec je znotraj ves "moker". Ko zakurimo plinsko peč, je notranjost čez dan sicer prijetno ogreta, a zavedamo se, da bo noč stene naše stare "hiške" hitro ohladila. Temperaturna razlika  "namoči" še posteljnino in včasih se ti zdi, da si glavo naslonil na mokro blazino. A to so stvari, na katere smo se že navadili in smo nanje pač bolj pozorni, še vedno pa je naš stari Jankec... naš ljubi Jankec. Omogočil nam je doživeti najlepše trenutke v našem življenju.

Zato je vprašanje, kje na Kreti preživeti najbolj vlažno obdobje v letu, popolnoma na mestu. Na vzhodnem delu sta dve mesti, ki bi bili za nas primerni. Večja Ierapetra je na jugu, okrog nje je "morje" rastlinjakov…, manjša Sitia na severu, okrog nje je "morje" oljk. Kam nas bolj vleče? Naši pogledi so se ujeli in takoj nam je bilo jasno: Sitia. Kdaj pa bi krenili? Jutri! Pot je dolga, zato bomo odrinili navsezgodaj zjutraj. Kruh imamo, vmes bomo nekje prenočili, v dveh dneh smo tam. Tako, odločitev je padla. Nastavili smo si budilko in vznemirjeni kar težko zaspali.

Naslednji dan nas je budilka z nežnimi zvoki brez velikih težav spravila pokonci. Hitra kava in odhod.

Ponovno smo "preplezali" hribe nad Lentasom in se spustili v Mesaro. Šele sedaj smo lahko videli resnično razsežnost te največje otoške ravnine. Kilometri so kar izginjali pod kolesi, veseli smo bili spet ene malo daljše vožnje. Ravnina, vzpon, spust, ravnina…

Po dobrih stopetdesetih kilometrih smo bili že kar pošteno lačni, zato smo se odločili, da se ustavimo in nekaj skuhamo. Ura je bila ena. Sebastjan je zavil v prekrasen gozdiček z urejenim parkiriščem in namenili smo se kar tam prenočiti. Pojedli smo, spili kavo in si vsi malo odpočili od dolge vožnje. Ura je bila šele pol treh in nismo zmogli brzdati nestrpnosti, zato je bil odgovor na Sebastjanovo vprašanje: "Kaj pa, če bi šli kar naprej do Sitie?" hiter in jasen: "Ja, gremo!"

Še zadnjih šestdeset kilometrov in pred nami se je odprlo prisrčno mestece. V kotičkih očes vseh treh so se zableščale solzice: SITIA…