Sedanjost si "lasti" preteklost

Janisov "spopad" z našim polnilcem.

Matala s svojo plačljivo preteklostjo.

"Veliki napis" v Gortyni je najstarejši 
evropski "pravni kodeks".

... čudovita nočna pesem valov...

Takoj po kavi smo se poslovili od starega pristanišča. Cilj: Matala. Še prej pa Timbaki in naš popravljen polnilec.

Jankeca smo spet komaj zrinili v eno ozko ulico, pred majhno kavarnico, kjer smo si pri natakarici izprosili "parkirišče" za 10 minut. Računalnik pod pazduho in že smo hiteli proti servisu. Janis je bil k sreči ravno brez strank. Razložil nam je, kje je našel napako, kaj je naredil, en del je zamenjal, še preizkus na našem računalniku in… ne dela! Lučka utripa! Ne bi smela! Ojoj! Kaj to pomeni? Ponovno preizkusi polnilec na svojih napravah… dela! Lučka ne utripa! Ni in ni mu šlo v račun, kaj je narobe. Nam pa še manj. Kaj zdaj? Mi se odpravljamo naprej!

Na koncu smo se dogovorili, da ga vseeno vzamemo in plačamo, saj je polnilec na njegovih aparaturah delal, torej je Janis svoje delo opravil. A mu poštenje ni dalo, da bi nam "vzel" 20 €, zato je ceno znižal na polovico. Tako smo bili vsi nekako zadovoljni. Mi sicer malo manj, saj problema še vedno nismo rešili. Prijaznih besed smo se poslovili in odhiteli k Jankecu, minilo je namreč veliko več kot dogovorjenih 10 minut. Simpatična kavarniška delavka pa se nam je ob opravičilu za zamudo samo posmejala in nam pomahala ob odhodu.

Na glavno ulico smo lahko zapeljali samo vzvratno, zato smo za slovo od Timbakija povzročili še zastoj v najbolj prometnem delu mesta, se nekako le uspeli poravnati in se odguncali naprej. Najbolj zanimivo pri tem prometnem zamašku sredi centra mi je bilo to, da ob tem nihče ni izkazal pretirane nestrposti, tudi kakšne živčne hupe nisem slišala. 

Tako paranoični smo, ko se nam kaj takega zgodi, saj imamo glede takih situacij precej slabih izkušenj iz Slovenije.

Takoj ko smo mesto pustili za sabo, smo seveda polnilec preizkusili še na naših "napravah".

"Dela!" nismo mogli verjeti. Kaj je bilo narobe pri Janisu? Tu dela vse normalno! On nam je pa znižal ceno!

Vse, kar lahko sedaj naredimo, da mu povrnemo čast in priznamo njegovo znanje, je, da tu napišem: "Hvala, Janis, ker si nam rešil velik problem. Res si dober in pošten serviser!"

"Deblo" stare oljke pred Matalo

Zdaj pa res: Matala. Prispeli smo proti poldnevu. Že takoj po prihodu nekako ni bilo tiste prave energije. Na majhnem parkirišču sta bila dva tuja avtodoma, a ni bilo to, čeprav smo raje sami. Sebastjan je šel stabilizirat Jankeca, sama sem pristavila za kavo in ravno med srkanjem rjave tekočine pripelje avto. Potrobi. Skozi okno sem videla samo namrgodenega voznika, ki je brez besed sedel v avtu in gledal nekam v sprednji del Jankeca.

"Je nam potrobil?" me je vprašal Sebastjan.

"Ne vem, ne gleda sem, ampak nekam naprej, pred avto. Mogoče koga čaka." sem rekla, čeprav se mi je njegovo sedenje v avtu zdelo malo čudno. No, čez kakšno minuto le stopi ven in se nameni proti nam. Hm, pa je le bilo njegovo trobljenje nam namenjeno. Mrk pogled in povešeni kotički ust niso delovali preveč prijazno.

Ustavil se je pred oknom in v angleščini rekel samo: "Premaknite avto par metrov bolj nazaj. Poleg onih dveh (s tem je mislil na druga dva avtodoma)," nam je z roko pokazal, kam naj gremo. Počakal je le še toliko, da je od nas slišal: "Ok", se obrnil in brez kakršnekoli druge besede odšel.

Poravnani v "pravo" smer

Spogledali smo se. Uh, to je pa prvi neprijazni lastnik taverne na naši poti. Očitno smo parkirali na njegovem, sicer praznem, parkirišču. Jah, nič, Sebastjan je šel spet odfiksirat Jankeca, ga premaknil za tistih par metrov in ga znova parkiral, tokrat poleg avstrijskega avtodoma. Ugasnil je motor in se usedel k nama, a Matala je za nas izgubila čar. Rekli smo si: "Kakšen dan bomo zdržali tu, potem pa naprej. Prav?" "Prav, ja."

Seba je vzel telefon in odšel malo poslikat votline (ki so jih že v neolitiku uporabljali za bivališča, v rimskem obdobju - 1. In 2.stol. n.št. pa za grobove), Ana pa se je z Lujem malo sprehodila po prazni plaži.

Najprej se je vrnila Ana: "Spet je prišel lastnik taverne. Tokrat zaradi Luja. Rekel je, da Lu ne sme tekati po plaži. Da moram z njim stran."

"Zakaj?" sem vprašala začudeno in bila že malo jezna na tavernarja.

"Kaj si lasti tudi plažo?"

Tukajšnja energija res ni bila tista prava.

Tudi Sebastjan se je vrnil razočaran: "Vse je ograjeno. Sploh ne moreš do votlin."

"Ja, midve sva ravno govorili o vsem skupaj…, ni nekaj v redu tukaj. Res bomo samo prespali, pravzaprav…, kaj pa, če bi šli kar danes naprej v Lentas? Ura je še dovolj zgodnja, pa tudi kilometrov še nismo veliko naredili. Kaj praviš?" sem pogledala Sebastjana, saj on kot naš voznik odloča o dnevnih premikih.

"Ja, prav, lahko gremo naprej, tudi meni tu ni čisto nič všeč."

Mar res?

Mogoče nismo izbrali najboljšega dne za Matalo. Saj je lepa, a nas ni in ni "potegnila". Morda kdaj drugič.

Sebastjan se je spet spravil ven in pripravil Jankeca za odhod, midve sva ga porihtali znotraj, Lu pa se je samo vdano ulegel nazaj na prostor, ki ga ima med vožnjo najraje.

Odpeljali smo z malce grenkim priokusom, saj smo se Matale že dolgo veselili. 

Hm, Matalo so pred desetletji odkrili hipiji. Jo predstavili svetu, ji s tem dvignili ugled in ceno…, danes pa so ti isti hipiji bolj kot ne v napoto, tako lastnikom okoliških apartmajev kot tudi tavernarjem, ki so si "prilastili" plažo s svojimi ležalniki. Da ne omenjam države, ki je votline zagradila in danes za njihov ogled zaračunava. Vse  je pogoltnil obetajoč vrtinec žvenketa cekinov in žal je s tem največ izgubila prav Matala: izgubila je del svoje čarobnosti, ki jo je tako težko gradila dolga tisočletja.

"Veliki napis" v Gortyni

Cesta nas je peljala čez ravnino Mesara, največjo in najrodovitnejšo ravnino na Kreti, do kraja Gortina, kjer smo zavili nazaj proti morju. Med izkopavanji leta 1884 so v Gortini odkrili Odeum in na eni izmed njegovih sten vklesan slavni "Gortinin zakonik" (imenovan tudi "Veliki napis") iz 5.stol. pr.n.št. Sestavlja ga kar 600 vrst in predstavlja najstarejšo evropsko "zbirko" civilnih zakonov.

Dvignili smo se po slikovitih serpentinah in se spet spustili v globino na drugo stran, k morju. 

Prvi del serpentinastih zavojev nad Mesaro je za nami

Nekakšna rdeča nit naših premikov je spanje ob morju. Kar ne moremo si kaj, da se mu ne približamo na par metrov. Bližina je odvisna samo od količine drobnega peska, po katerem se Jankec še lahko varno premika, ne da se ugrezne. Smo kot nekakšne rakovice, bivamo v bibavičnem (plima in oseka) pasu. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem se nazadnje potopila v sen, ne da bi v ozadju poslušala prijetno simfonijo morskih valov, s katerimi se Pozejdon poigrava že milijone let.

Parkirali smo na majhnem parkirišču nad Lentasom, ob izviru zdravilne vode. Vasica nas je sprejela veliko bolj gostoljubno kot pred nekaj urami Matala.