"Rešila sem kozico!"

"Ledena" nevihta zagrozila Jankecu.

Sreča za Georgisovo kozico.

Ne jemlji Krečanu časti ali njegove žene in večno prijateljstvo ti je zagotovljeno. 

Zbudila me je nenavadna svetloba. Zaradi zaspanosti sploh nisem vedela, kaj se dogaja. A mi je hitro postalo jasno. Bližala se je nevihta. Bliski so parali nebo in grmenje je postajalo vse glasnejše. Tudi Sebastjan je odprl oči in skupaj sva čakala, kaj bo. Prvi "škropec" se je slišal kar milo v primerjavi z ropotanjem na nebu. Ko pade… prvi "kamenček". In prvemu je zelo hitro sledil drugi, tretji, deseti, tisoči! Joj, toča! Še Ana se je zbudila in v strahu zlezla s postelje in se nama pridružila. Sedeli smo in poslušali to "kamenjanje". Vsi smo bili istih misli: "Kako velika je? Bodo sončne celice zdržale? Kako dolgo bo trajala?" Vemo, da toča na Kreti, podobno kot v Sloveniji, kdaj dosega velikost oreha, lahko tudi jajca. Samo upali smo, da tokrat ne bo tako. Slišalo se je grozno, čeprav vemo, da pločevinasta streha zvok dežja vedno precej pojača. "Ubogi Jankec, zdaj boš pa še ves buškast!"

Lu se je ves prestrašen zavlekel pod posteljo, kamor nikoli ne zleze, in brez glasu čakal skupaj z nami. Trajalo je več kot petnajst minut. Nato se je polagoma zaslišal tihi dežek. "Hm, počakajmo še malo, nato pa gremo pogledat, kaj je s streho," je prvi spregovoril Sebastjan. Prav. "Koliko je sploh ura?" je vprašala Ana. Šele zdaj smo prižgali luč. "Petnajst minut do štirih!" Mi pa budni kot sove. "Kaj pa, če bi kar vstali?" je predlagala Ana. Takoj smo bili vsi trije za in… hiphiphip, strašni trik…, spalnica je postala dnevna soba. Skuhali smo kavo, vmes je nevihta odšla naprej, deževati je nehalo, nato pa… trenutek resnice. Zunaj je bila še tema, zato sem vzela naglavno svetilko. Sebastjan me je držal skozi vrata, jaz pa sem se z rokama dvignila nad streho in jo s strahom preletela s pogledom. Nič ni bilo videti. Tudi drugi, bolj podroben pregled ni kazal vidnih znakov poškodb. Ne na celici ne na strehi. Uff, kakšna sreča! Spet smo jo dobro odnesli! Hvala vsem grškim bogovom, da so nam ponovno prizanesli!

Počasi se je zdanilo, tudi Lu se je otresel prestrašene otrplosti, ki ga je zgrabila ob toči in nakazovati se je pričel lep, sončen dan.

Sebastjan je šel na 17 km dolg hiking, s katerega se je vrnil s polno vrečo rožičev. Ano je rožič (za več pritisni na povezavo) tako navdušil, da se je resno poglobila vanj in napisala nekaj receptov.

Spodaj desno (ni na sliki) se je dogajala drama s kozico

Po kosilu se je Ana odpravila na sprehod. Vrnila se je rdečih lic in žarečih oči: "Ne bosta verjela, kaj se mi je zgodilo!" "Kaj?" je takoj imela najino pozornost. In je povedala: "Šla sem mimo ograde, polne ovčk. Poslušala sem glasbo, ko sem si prav zaželela slišati  njihovo beketanje in zvončkljanje. Hodila sem ob njih ter prišla do visoke skale. Zdelo se mi je, da prav iz te skale prihaja beketanje. Obstala sem in pet minut posušala ta čuden glas iz skale. Na drugem bregu je za ogrado stala sosedova ovca, ki je tudi nepremično gledala v isto skalo in "odgovarjala" glasu, ki je prihajal iz nje. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, a ves čas sem imela občutek, da je nekaj narobe. Ker pa nič nisem videla, sem odnehala in se počasi odpravila proti domu. Ko sem bila kakšnih 50 m naprej, sem zopet zaslišala isti glasek, ki je postajal vedno slabotnejši. Še enkrat sem se ozrla in zagledala samo trup majhne, rjave kozice. Seveda sem takoj preskočila ogrado in stekla pogledat. Videla sem, da se je revica z glavico zagozdila v špranjo v skali v obliki črke "V" in se na vso moč trudila, da bi jo osvobodila. Pristopila sem in jo nežno prijela, da se ne bi prestrašila. Začuda je bila popolnoma mirna, ko sem jo počasi dvigovala. Kot bi vedela, da sem ji prišla pomagat. Mirna je bila vse do trenutka, ko sem jo "rešila". Takoj zatem je začela na ves glas beketati. Smeje sem jo postavila na tla in stekla je k ostalim ter jim glasno "razlagala" svojo noro dogodivščino. Tudi ostale koze so začele druga čez drugo beketati in povzročale tak hrup, da sem se na ves glas smejala in si… ponovno nataknila slušalke ter odšla domov, da vama povem: Rešila sem kozico!" "O, kako lepo, Ana!" sva bila tudi midva navdušena nad rešenim življenjem drobnega bitjeca, ki je imelo to srečo, da se je v njegovi bližini potikala ravno naša radovedna in sočutna Ana.

Naslednji dan sta šla Ana in Sebastjan po kruh v 3 km oddaljeno vasico, ko pripelje črn terenec, ki vsak dan tu obrača in nam že dva dni ob prihodu potrobi v pozdrav. Naj tu omenim, da je to zelo lepa grška navada. Pozdravljanje. To smo prvič doživeli pred dvema letoma v Paleochori. Vsak domačin, ki smo ga srečali, nas je pozdravil. Najprej smo se malo čudili, saj te navade v Sloveniji ni. Pozdravljati vsakega tujca. Ko pa smo dojeli, da je to njihov običaj, smo bili navdušeni. Lepo je slišati lepe pozdravne besede iz ust tujega človeka. In naučili so nas, da zdaj pozdravljamo tudi mi.

Tokrat se je terenec ustavil poleg mojega okna in voznik je odprl šipo in mi nekaj rekel. V roki je držal pollitrsko plastenko prozorne tekočine. Tudi sama sem odprla okno. Najprej me je vprašal: "Pu ine andras?" ("Kje je moški?") Ja, Grki, sploh pa Krečani, so zelo ponosni, pusti njihovo čast, sploh pa… ženo. To je lastnik terenca upošteval tudi v nasprotni smeri, zato je najprej vprašal za Sebastjana. Ko sem mu povedala, da je v trgovini, mi je izročil plastenko z njihovim "rakijem" in povedal, da se oglasi zvečer, ko ponovno pride porihtat ovčke in kozice (kasneje smo izvedeli, da je bila rešena kozica njegova).

In res se je oglasil. Simpatičen, nasmejan Krečan, blizu tridesetih. Ime mu je Georgios, povedal je, da nikoli z nobenim tujcem (turistom) ne govori, saj sam ne zna angleško, oni pa ne grško. Tako se je zopet izkazala Anina grščina in dolgo smo klepetali, se nasmejali Sebastjanovim poskusom grško-angleško-slovenske pantomime, ko mu je želel nekaj sam, brez Anine pomoči, razložiti. Simpatičen večer, ki bi še trajal, če ne bi moral Georgios iti k svojim kozicam. Povedali smo mu, da naslednji dan odrinemo proti Preveliju, on pa je vztrajal, da ga zjutraj počakamo, ker nam bo prinesel njihovo dobro olivno olje.

Vedno nasmejani Georgios

Zjutraj smo ga čakali še dobre pol ure po dogovorjenem času, nato pa smo, prepričani, da ga je že nekaj moralo zadržati, počasi odrinili. Tik pred vasjo pa nam pripelje nasproti… črn terenec. Odpre okno in se takoj opraviči, da so imeli prejšnji dan poroko v sorodstvu, zato je zjutraj zaspal. Izpod sedeža potegne plastenko s temno rumeno tekočino in jo izroči Sebastjanu. Ni pozabil! Tudi obljuba je tu sveta. Podari oljčno olje in se zraven še opraviči za zamudo! Res lepe vrednote gojijo ti Krečani. Kako lepo!

Še par besed, izmenjava grških telefonskih številk in upanje na ponovno snidenje, nato pa… Preveli, naslednji kretski biser.