 |
| Cerkvica "na morju" |
kot zimi pravijo Grki, že kaže svoje zobe...,
...Georgioupoli s svojo cerkvico sredi morja...
...mlaj in pogled vase…
…Odnos:
naš edini spremljevalec skozi
življenje, ki nas nikoli ne zapusti…
…ponoven
premik na južno stran Krete…
Mi
pa naprej. Manjše mestece Georgioupoli, ki je bilo lanskega maja tudi najino
zadnje pred povratkom v Slovenijo. Najino pravim zato, ker sva bila tam sama,
tudi v Slovenijo sva se vrnila sama, Ana je prišla za nama šele čez mesec in
pol. Tako smo sedaj skupaj nekako »ponovili« najine poti. Od tu naprej bo za
vse nas vse novo.
V
dneh, ki smo jih preživeli v Georgioupoliju, je deževalo, vmes se je dovršil
tudi mlaj, ki nas je malo umiril in »uspaval«. Tudi zgovorni nismo bili
pretirano. Vsak se je malo umaknil vase. Sebastjan je sicer še vedno hodil
naokrog, midve pa sva veliko brali. Preostali čas smo delali samorevizijo, vsak
zase je čas preživljal v razmišljanju. Bili smo bolj sami s sabo kot eden z
drugim. Vendar so tudi taki dnevi nujno potrebni. Tudi za nas tri. Živimo v
majhnem prostoru, kjer sta prilagodljivost in razumevanje med nami še kako
potrebna. Prvo leto me je skrbelo, kako nam bo to uspevalo. Smo trije odrasli,
še Lu je z nami (on je izmed vseh nas še najbolj potrpežljiv), Jankec nima
ločenih prostorov, kjer bi se lahko kujali, ujčkali svojo čemernost ali se vsaj
umaknili v svojo zasebnost. Starejša hči Eva je kaj hitro rekla: »Ati, mami, to
ni zame.« In je ostala v Sloveniji, pri svojem dragem, s katerim si ustvarjata
svojo življenjsko zgodbo. Mi trije pa smo »poskusili«. In zaenkrat nam kar gre.
Danes me ne skrbi več. Tak način je dober izziv za preizkus naših osebnosti in
zmožnosti prilagajanja. A kot prvo mora biti med nami popolna odkritost. Ko
koga izmed nas kaj bega, teži… ali je za trenutek ostal brez »iluzije«, ki ji
bolj strokovno rečemo »smisel«…, ko se katerega izmed nas poloti strah pred
prihodnostjo, skrb za »jutri«, ki ga sploh še ni… ali pa… je zgolj siten…, je
naloga drugih dveh, da vskočita z vsem svojim razumevanjem, sprejemanjem,
ljubeznijo ter nenazadnje, …z umikom svojega ega…, da ga pomirita, nasmejeta,
potolažita ali pa… samo pustita pri miru. Vsak od nas potrebuje tudi kakšen
trenutek zase. Včasih je dovolj pogovor, včasih tišina, celo prepir kdaj
prečisti in prežene notranji nemir.
V
teh skupnih »premikajočih« letih smo se ogromno učili o odnosih: med nami, med
nami in drugimi, o odnosih nasploh. Vse življenje smo z nekom v odnosu. Najprej
s starši, brati, sestrami, družino, nato stopimo skozi domača vrata in smo
takoj v novih odnosih: s sovrstniki na igrišču, v vrtcu, v šoli, pa s
partnerjem, s svojimi otroci, v službi s šefom, sodelavcem, prijateljem,
trgovcem, … Ves čas odnosi. Zelo pomembno je, kako »jadramo« med njimi. Od tega
je odvisno naše celotno življenje.
Žal
so se v zadnjih dvajsetih letih med nami pojavili vsaj še trije odnosi, za katere
se mi zdi, da prej sploh niso bili tako močno izraženi ali pa sem bila
premlada, da bi to opazila. In ti so prevladali nad vsemi »živimi« odnosi. To
so: Odnos do denarja, odnos do lastnine in odnos do »moči«. Kako neverjetno
energijo nosijo s seboj. Vedno znova me preseneča, kaj vse je posameznik
pripravljen narediti zanje: pohoditi dovčerajšnjega prijatelja, razdreti
družino, se cele dneve prepirati s sosedom, celo ubijati…, pripravljen je popolnoma
zatajiti svoje vrednote.
A če
malo bolje pogledamo, pravzaprav nimamo odnosa z drugimi, ampak ves čas sami s
seboj, s svojim lastnim egom. To je naš edini odnos. Seveda potrebujemo druge,
a samo zato, da se v drugih preverjamo…, kako nam pritrjujejo, nas hvalijo, nam ploskajo,
kako se nas bojijo, kako nam prikimavajo, kako…, nam govorijo, da smo fajn. Vse
skupaj ena sama igra, ki nam na koncu vzame najdragocenejši odnos: ISKREN odnos.
K
sreči mi vso »lastnino« vozimo s sabo, zato vsaj to v našem odnosu nikoli ni
jabolko spora (ki je pripeljalo celo do Trojanske vojne).
Mlaj
nas je torej malo počistil odznotraj, tako smo lahko novi in lahki, brez nerazčiščenih
odnosov ponovno krenili na južno stran.
Ni komentarjev:
Objavite komentar