Elafonisi - otok

Zunaj je bilo še temno, ko je prvič zazvonila Anina budilka. Slišala sem Luja, kako je vesel vstal in začel mahati z repom. Pogledoval je proti nam, kdo bo tisti, ki se bo prvi dvignil in mu odprl vrata na prosto. Sebastjan, seveda. Kot vsako jutro.



Tudi Ana je bila že budna in dobre volje je skočila iz postelje. Danes je bil naš jutranji cilj prehod čez plitvino na otok. Ker smo že dobro zverzirani, smo hitro opravili vsak svoje jutranje opravilo. Ana kavo, Sebastjan Luja in jutranjo telovadbo (išias iz novembra leta 2012 je še kako živ), sama pa sem iz spalnice naredila dnevno sobo in... vonj po Anini jutranji kavici, pripravljeni na grški način, nas je hitro posedel za mizo.

Ura je bila šele sedem, nebo brez oblačka, turistov še nič. Krasen dan za fotografiranje. Spili smo kavico in se odpravili. Morje je bilo v plitvini prijetno toplo, slišali so se samo zadušeni pljuski naših korakov. Takoj ko smo stopili na suho, se je prvi žarek sonca pritipal čez hrib in ožaril otok. Tako lepo je tu, Sebastjan pravi, da se mu ob teh čudesih večkrat vrine misel: "Take lepote so okrog nas, kakršnih naša očesna zrkla sploh niso vajena." In res so Elafonisi pravi biser. Mivka, "porisana" z drobnimi zrnci rožnatega peska, značilnega prav za ta otoček, sinje modro, prozorno morje, v katerem so se bleščali kristalčki jutranjega sonca. Čudovito. Ana je hitro našla prave fotografske "motive", midva pa sva bosa nadaljevala pot do zaliva, kjer sva lanskega aprila prvič odkrivala te čudeže.

Žal imajo Elafonisi žalostno preteklost. V spomin nanjo stoji na skali na koncu otoka beli križ. Kreta je imela v svoji bogati in pestri zgodovini kar nekaj zavojevalcev. Med njimi so bili od leta 1669-1898 tudi Turki. In leta 1824 je bil prav ta otok skrivališče 850 grških žena in otrok. Turki so prišli do obale, tam razjahali konje in se namenili spočiti. Plitvina se je zazdela zanimiva enemu izmed turških konjev, stopil je v morje, jo počasi prehodil in na nasprotni strani stopil na suho. Turki so šele tedaj dojeli, da se lahko pravzaprav brez težav pride na otok. In so seveda šli. In so našli grške ženske in otroke. In jih vse pokončali. To je žalosten črn madež na sicer prelepih Elafonisih.

Vrnili smo se k Jankotu, pobrali Luja in jo mahnili še na drugo stran, saj nama je Seba že včeraj obljubil čudovito plažo, s prekrasnim morjem in..., nič ljudmi. Spet smo hodili po divjih potkah, med suhim grmičevjem, pokrajina kot v pravljici.

Divja, neukročena lepota. Posušena sol po ozki potki, kjer smo hodili, nas je spomnila na l. 2012, ko smo se prvič srečali s "širokim", najhujšim otoškim vetrom, ki piha pozimi. Vse do takrat sva zagovarjala našo, "slovensko" vetrovno rožo, in prepričevala prijateljico, ki smo jo spoznali v Paleochori, da najmočnejši veter vedno piha s severa. Čeprav je sama trdila nasprotno in že takrat omenjala njihov široko, naju je pustila v najini zablodi. Da pač sami izkusimo. In smo, haha. Ko je prvič zapihal tisti pravi široko, s svojimi konstantnimi 90 km/h in smo mu mi z Jankotom vehementno nastavili bok, nas je kar vrglo dol z dvigalk, s katerimi Sebastjan vedno fiksira avtodom. Poleg tega nam je Pozejdon z visokimi valovi do jutra prav lepo "nasolil" Jankeca, pa čeprav smo bili od morja oddaljeni dobrih 50 metrov. No, od takrat naprej je ta veter za nas: "Gospod Široko!" In: "Ja, Barbara, imela si prav." 

Posmejali smo se ob tem spominu in nadaljevali pot po vedno bolj žgočem soncu. A je bilo vredno. Čakala nas je čudovita plaža, prazna, prekrasno sinje morje, peščena tla. Prav tako je bilo kot nama je Seba obljubil. Rajsko. Imeli smo prelepi dve uri, nekaj krasnih fotografij in... rdečico na obrazu. 1. oktobra te pa sonce res ne opeče. Sem mislila vse do danes.

Jutrišnji dan ne vem točno, kakšen bo. Zmenjeni smo sicer, da gremo še na hrib, kjer je bil Seba včeraj in odkoder je menda čudovit razgled na Elafonise. Popoldne pa v Anino Paleochoro. A do jutri je še daleč.