Svetilnik se sveti v dopoldanskem soncu...

Staro beneško pristanišče

Minilo je par dni, obiskali par krajev.,, »tekaški« Agios Apostolos…, »hišni« akumulator počasi izgublja moč…, tudi polnilec je izdihnil…, sprehod po Hanii, kjer se svetilnik sveti v dopoldanskem soncu…
Vsak zmagovalec potrebuje... poraženca!
... spanje v Kalivesu…

Naše zadnje »javljanje« je bil pohod na Balos. Vmes se je zgodilo par stvari. Med njimi tudi ta, da je očitno naš drugi, »hišni« akumulator odslužil svoje garancijsko leto brezhibnega delovanja in imamo posledično težave s polnjenjem računalnika…, pa še polnilec na 12V nam je dokončno rekel: »Adijo, ne grem se več!« Zato sedaj iščemo dobre ljudi z 220V napeljavo, kjer lahko našo mašinco zgolj občasno polnimo. No, nič zato. Imamo zvezke, svinčnike, radirko…, pa gre. Ana pridno fotografira in ob naslednjih objavah, čeprav z zamikom, bo vse tako kot treba.

16. oktobra zvečer smo prispeli v Agios Apostolos (del Agie Marine). Rekreacijski del. To smo izvedeli naslednji dan. Parkirali smo na urejenem parkirišču v krasnem parku pod ogromnimi evkalipti, ki so s svojimi vejami silili proti nebu. Namestili smo se, Lu je dobil svojo večerjo, mi tudi, pa spat.

Naslednji dan smo videli, kje smo. V centru »tekaško« razpoloženih Grkov. Ha, da ne bi še kdaj govorili o njihovi lenobi! Ob pol sedmih zjutraj so že lezli iz svojih avtomobilov, si obuvali superge, popravljali svoje kapice s šilti in glasno razpravljali okrog Jankeca. Potem pa…, laufat! Parkirišče je bilo namreč točno v sredini tega namišljenega stadiona, katerega proga se je vrtela prav okrog tega parka. Nič zato, smo pa šteli kroge posameznih tekačev, vmes komentirali njihovo hitrost oz. počasnost, skratka šli smo se prave izvedence v teku. Sebastjan se je čez čas naveličal in se odpravil na hiking, midve pa sva si bili edini, da najine mišice nujno potrebujejo počitek po opravljenih kilometrih prejšnjega dne. Izgovor, ki bi se lahko slišal tudi: »Ne da se nama!«

No, proti večeru so tudi Grki »odtekli« domov.

...se sveti v dopoldanskem soncu...

Naslednji dan – Hania. Hoja ob obali nam je zaradi mivke poglabljala korake, ki so postajali vse težji in težji. Prihod na trdi asfaltni pločnik je bil prava odrešitev in še nikoli ni v nas vzbudil tolikšne radosti. Zagledali smo prepoznavni svetilnik, ki krasi vsako razglednico tega lepega mesta s 60.000 prebivalci. Dovolj veliko, da lahko najdeš svojo priložnost v sedanjosti, a še vedno dovolj majhno, da začutiš male skrivnosti preteklosti. Hania ima zelo bogato zgodovino, prav skozi vsa obdobja je igrala vlogo pomembne naselbine. Mimo bizantinskega obzidja smo s SZ strani krenili v notranjost pristanišča. Vdihnili smo svež vonj morja, ki nam ga je v nosnice prinašala rahla severna sapica, pomešan z vonjem grških specialitet, dehtečih iz pristaniških restavracij. Tu smo začutili še kanček »poletne« živosti, kajti to je eden lepših predelov mesta in so ga še vedno oblegali turisti. Na terasah restavracij so stali »glasniki« (glasni natakarji) in nas vabili na svoje kulinarične dobrote, stojnice so bile še vedno polne poletnih spominkov in drobnarij, ob pomolih so stale kočije z vpreženimi konji, katerih kočijaži so za kupček evrov ponujali izlete po mestu in bližnjih znamenitostih, ki jih seveda noben turist ne sme zamuditi…, s privezanih bark so viseli okraski iz školjk, lastniki pa so vsakega tujca prepričevali, da nujno potrebuje posušeno morsko spužvo…, ne znam si predstavljati, kaj se tu dogaja na višku sezone, huh. Mi smo se vsakemu smeje in kar se da prijazno »izmuznili« in končno prispeli do svetilnika na skrajnem zahodnem koncu valobrana. Tik ob vhodu v pristanišče se je svetil v dopoldanskem soncu. S pogledom proti njegovemu vrhu smo se zazrli v preteklost. Zgradili so ga Benečani v času svoje nadvlade na Kreti (l.1212-1669). Vendar so od prvotnega preživeli le njegovi temelji, na katerih so ga ponovno zgradili Egipčani v času njihove nadvlade med l. 1830 in 1840.

Kakšna preteklost! Danes pa… ponovno ponosno stoji in… se sveti v dopoldanskem soncu. Človek… ruši in gradi. Skozi celotno zgodovino že to počnemo. Prvi nekaj ustvari, drugi poruši, spet tretji znova zgradi, četrti ponovno uniči… in tako naprej. Vse do danes. In tako bo tudi jutri. Tako smo narejeni. Kakor je človek edinstveno bitje, je tudi najbolj klavrno bitje. Da nekdo zmaga, mora drugi izgubiti. Vsak zmagovalec torej potrebuje… poraženca! Sicer ne more biti zmagovalec. A velika razlika med starimi Grki in nami je v tem, da so se oni tega še kako zavedali in so poražence spoštovali, mi danes se jim pa posmehujemo, danes biti poraženec je sramotno.

A, še enkrat: »Vsak zmagovalec NUJNO potrebuje poraženca!«

V današnjem medsebojnem »vojskovanju« je čedalje več poražencev, ki so osramočeni, grobo odrinjeni stran od »sklede«, izgubljeni in oropani iluzij. O tem se v toplini skromnega, a tako domačega Jankeca veliko pogovarjamo. Način življenja, ki smo ga izbrali, nam omogoča bolj jasen pogled v to človeško tekmovanje, v katerem sva pred leti tudi sama polno sodelovala. Potrebnih je bilo kar 10 let, Sebastjanov kolaps in »vikend« v bolnišnici zaradi izgorelosti, da sva končno »spregledala« sistem in njegovo delovanje, dasiravno se nama je ves čas v presledkih nakazoval-o. A sva vsa ta znamenja namerno zanemarjala. Nisva bila še zrela, ni bil še čas, morala sva skozi njegovo trdo učiteljsko roko. Vsak ima svoj datum izpita. Enim gre hitro v glavo, drugi moramo pač večkrat ponoviti »snov«. In jo tudi razumeti. Midva sva potrebovala 10 let, na koncu sem skoraj izgubila ljubljeno osebo. Hvaležna sem vesolju, da je bilo tudi to takrat samo opozorilo. Prvo! K sreči sva vsaj to takoj vzela resno in se prvič v življenju vprašala: »A je vse to sploh vredno? Vredno kaj? Vredno česa? Bi lahko nekaj krhkih materialnih dobrin nadomestilo cvetoče mlado življenje? Kaj sploh želiva v življenju? Odgovor ni bil tako enostaven, saj sva do takrat delala vse tako kot so naju učili, da je treba. In kot sva mislila, da je prav. Torej, kaj želiva? Po prestani preizkušnji si želiva predvsem… živeti! Hm. Je to preveč? Je s tem kaj narobe? Kaj še? Morda… zagledati rožico v svoji nasmejani ljubkosti…, zaslišati žvrgolenje ptičkov v krošnjah dreves…, občudovati sončni zahod…, poslušati pritajeno pljuskanje valov ob morsko obalo…, male, skromne stvari, ki jih do tega trenutka zaradi poslovnih skrbi in divjega tekmovanja nisva niti opazila.

Zato pa mora vsak skozi svojo življenjsko zgodbo. Prav vsak. In vsaka je edinstvena. In vsaka ima svoj začetek, svojo vsebino in svoj… konec. "Memento mori..." ("Ne pozabi, da moraš umreti...")

…in svetilnik danes spet ponosno stoji in… se sveti v dopoldanskem soncu.

Med vračanjem po mestnih ulicah smo se znašli sredi glasnega vrveža tržnice. Vsako soboto je odprta in s stojnic so prav (spet) tekmovali v tem, kdo bo najbolj glasno tulil in privabil kar največje število mimoidočih firbcev. Tokrat smo tudi mi podlegli skušnjavi in si privoščili lep kos kozjega sira s Psiloritisa (gorovje z istoimenskim vrhom, ki v višini komajda kaj zaostaja za slovenskim ponosom, Triglavom). Še dva paradižnika, dve kumari, pa je kosilo. Nič kuhanja ob povratku. Nato smo jo kar na hitro popihali iz te kričeče sredine in se ustavili šele v mirnem parku, da si malo odpočijemo. A tudi v sicer miren park je vdiral cestni hrup, saj je v njegovi neposredni bližini tekla glavna mestna prometna žila. Nič, gremo domov. Tekači v Agio Apostolu vsaj nimajo motorjev na zadnjicah.

Pod tihimi vejami evkaliptov smo prespali še tretjo in četrto noč.

V ponedeljek pa naprej, do Kalivesa, slabih 30 km proti vzhodu. Tu sva bila že lansko leto, zato smo si ga tudi letos izbrali za spanje. Prijetno mestece, bolje rečeno večja vasica ob morju, ponoči mir, danes je bilo čez dan spet toplih 27 stopinj, a po napovedih naj bi bila noč hladna. To bomo pa še videli. Lahko noč!