Agia Eirini

Nestrpno smo pričakovali uro, ko odpelje avtobus iz Sougie. Okrog enajstih smo pojedli ovsene kosmiče z jogurtom in medom ter vsak po dva kosa kruha, da bomo pripravljeni za pohod. Čakal nas je kanjon Agia Eirini.


Dolg je cca 7 km, malo manj kot 7 km pa je nato še od njegovega izhoda do Sougie. Kupili smo karte za avtobus (2,90 €/osebo), ki so jih prodajali v lokalni slaščičarni in ob 12.30 krenili v hrib. Vožnja po ozki, ovinkasti cesti je trajala kar 45 minut. V kanjon smo vstopili okrog 13.30. Vedeli smo, da nas čaka vstopnina 1 €/osebo, ko pa smo po prvem kilometru prišli do »kase«, smo videli, da so jo podražili na 2 €. Mlada, simpatična punca nas je nasmejana čakala. Sebastjan je hitro rekel: »Ana, daj, ker znaš grško…, vprašaj jo, če res moramo plačati.« In res jo je. Dekle se je nasmejalo in nas vprašalo: »Koliko vas je?« »Mi trije,« je rekla Ana. Nato sta spregovorili še par grških stavkov, vmes pa je Sebastjan naročil Ani, naj ji pove, da za nami prihaja skupina desetih nemških turistov in tako zaradi nas treh ne bo na izgubi. Dekle se je ob tem zasmejalo in reklo: »Dobri ste, dobri!« »Počakajte samo toliko, da gre ta par mimo…« In res, ko je šel nemški par, ki jima je vestno zaračunala 4 €, mimo, nam je pomignila z glavo in smeje rekla: »Pojdite!«  »Res??« »Ja, ja, pojdite!« nam je pomahala. Zahvalili smo se ji za uslugo in šli naprej. Pogovarjali smo se o tem in ugibali, zakaj nam je dovolila prost vstop. Na koncu smo zaključili, da je tu največ pripomoglo Anino znanje grškega jezika, ki je dalo vedeti, da nismo samo navadni turisti. In, seveda, Sebastjanova odprtost. Sama bi plačala, pravzaprav sem že brskala po kovancih v nahrbtniku. Meni kaj takega še na misel ne bi prišlo. Kako smo različni. A to ne pomeni, da mi ne bi bilo žal za 2 €. Samo poguma nimam, da bi rekla. Zakaj? Ker mi je nerodno. Pika. Ne bom iskala opravičil… A kolikokrat bi bila  dovolj samo odkrita beseda. Življenje bi bilo precej lažje. Če bi bili le bolj odkriti drug pred drugim. Tako pa kar naprej nekaj »igramo«.

Torej, nadaljevali smo po dobro shojeni potki, ob kateri so rastli borovci, tamariske, platanam podobna drevesa z ogromnimi krošnjami, vse skupaj pa so obdajale strme stene, ki jim nismo videli vrhov. Prekrasen kanjon, res. Prispeli smo do prvega počivališča s klopmi in svežo pitno vodo. Že včeraj smo se dogovorili, da vsi trije vzamemo vsak svoj nahrbtnik in vse prazne steklenice ter jih napolnimo z dobro izvirsko vodo. In smo jih. Tako smo že prav kmalu pot nadaljevali obteženi z dodatnimi kilogrami, a nadvse zadovoljni, saj voda v Souigi na plaži ni preveč dobra in so nam jo odsvetovali za pitje. Ves čas smo stopali s strumnim korakom, tako da smo bili večji del poti sami. Le tri pare turistov smo srečali, ki so se odločili, da gredo po kanjonu navzgor. Gladke, navpične stene, slikovita notranjost kanjona, polna vonja po žajblju, ki je rastel vsepovsod, šelestenje listov, ki jih je premikal veter, toplota, ki je vela od skal, vse to je delovalo tako mistično in čarobno, da smo velik del poti prehodili v tišini, vsak je po svoje doživljal ta »Sveti mir« (Agia Eirini).

Po slabih treh urah spuščanja po »razpoki« smo prišli do izhoda, odkoder smo nato nadaljevali po cesti do Souige. Edini smo si bili, da smo se odločili za čudovit izlet, ki bi ga bilo vredno še kdaj ponoviti. Agia Eirini je res nekaj posebnega.

V Souigi smo šli v trgovino po salamo in sir, ki smo si ga »prislužili« z vstopnino v kanjon. Hvala ti, simpatično dekle na vstopu. Tvojega dejanja se bomo vedno spomnili!

Domov smo prišli utrujeni in bolečih nog, a še vedno malo zasanjani in »mirni«.