Spet "doma"

Današnji pohod smo začeli že navsezgodaj. Hvalabogu, saj bi nas sicer ob povratku sonce spražilo. Pot se je vila skozi izsušeno pokrajino opečnate barve.

Pred nami so se dvigali skalnati grebeni z redkimi zaplatami grmičevja, med katerimi so se ozki kanjoni zdeli kot globoke rane, neusmiljeno zarezane v vseh teh tisočletjih tektonskih premikov in nenehnega tresenja tal. Kreta je v svojih milijonih let od nastanka doživela že kar nekaj uničujočih potresov, da posledic izbruha vulkana na 80 km oddaljenem Santoriniju l.1450 pr.n.š., ki je s cunamijem povzročil propad minojske civilizacije, niti ne omenjam. Vsi ti pritiski tektonskih plošč so z novim potresom leta 365 n.š. dvignili zahodno obalo Krete za deset metrov! S Sebastjanom sva si šla lansko leto ogledat antično Falassarno, kjer je na skalnatem rtu še vedno videti »rob« morja, ki je objemalo pristanišče. Morje se je zaradi dviga obale iz pristanišča enostavno izlilo. Danes so kamniti privezi za ladje več kot 70 m v notranjosti obale le še spomin na pristaniško dejavnost v davni preteklosti. Noro, res! O, Kreta, tako nekaj posebnega si! Vedno znova smo očarani.

Hodili smo mimo ograd, izza katerih so nas prav radovedno opazovale koze in ovce. Kakšen pogled ima to bitje! Tako nenavadno je, ko te pogleda z očmi, katerih »punčice« so vodoravne. To mi je bilo vedno tako zanimivo… Deluje kar malo strašljivo. Nekako čutiš, da to ni v skladu s tvojo predstavo o pogledu. Hm, naše predstave.

Kje sem že ostala? Aja, po dobrih štirih kilometrih se je pot začela zlagoma vzpenjati. Sprva sva imeli z Ano kar prožen korak, Sebastjan je višincev navajen, Lu je pa tako ali tako celo pot vodil našo četico. Oddajnik na vrhu vzpetine, kamor smo bili namenjeni, se nam je zdel tako blizu, a do njega je vodila sicer lepa, široka pot, a ride so se mi zdele podobno kot na poti na Vršič. Ni in ni jih bilo konec. Pa še ena, pa še ena, pa še…ena, a k sreči (včasih na žalost) ima vsak začetek tudi svoj konec. Tako smo tudi mi končno prišli na vrh.

Pogled na Elafonise s 500m visokega vrha

Pogled navzdol proti Elafonisom nam je hitro pregnal utrujenost, saj nas je iz globine nagajivo pozdravljal turkizni prstanček, ki je nežno objemal otoček, obsijan z jutranjim soncem. Zazrla sem se v daljavo, kjer je »počasi« plula velika tovorna ladja. Le kam je namenjena? V Turčijo, Suez, kam dlje? Zagledala sem tudi otok Gavdos, najjužnejši »svetilnik« Evrope, kot mu rečejo na svojem radiu, ki se ga dobro lovi v Paleochori. Komaj ga čakam, saj cel dan vrtijo enkratno glasbo. Za nami gorovje, prepredeno z brezštevilnimi kanjoni, pred nami že rahlo upognjen horizont, da prav začutiš svojo majhnost v tem brezmejnem prostoru. Pa je Zemlja pravzaprav samo ena majhna pikica, kaj pikica, prahec v vesolju… Ana me je s pritiskom na sprožilec fotoaparata predramila iz razmišljanja. Naredila je nekaj lepih posnetkov jutranjih lepot in počasi smo se spustili v dolino.

Osvežitev ob povratku ob ladjici z "mojim" imenom

Še skok v morje, nato pod tuš, in…. Paleochora, kaj pa drugega! Ana je bila vsa na fedrih. Po letu in treh mesecih se ji je le uspelo vrniti v njeno ljubo mestece, kjer se je v petih mesecih naučila tekoče govoriti grško, kjer je našla prijatelje, kjer se je tako dobro počutila. S Sebastjanom sva prav čutila njeno vznemirjenost. In jo razumela. Malce je bilo prisotnega tudi strahu: »Kako bo? So prijatelji še tu? Se me bodo spomnili? Me bodo veseli?« Tisoč vprašanj ji je rojilo po glavi.

In…, Paleochora. V vsem njenem provincialnem »sijaju«. Tudi sama sem ob prihodu začutila neko posebno domačnost. Poznam vse njene ozke uličice, kjer moraš točno vedeti, kam si z avtom, kaj šele z avtodomom, namenjen, sicer se hitro kje zagozdiš. A s tem nismo imeli problemov, ker… smo vedeli, kam gremo. Mali prostorček ob morju, kjer smo bili lani, nas je še vedno čakal. Namestili smo se in odšli pozdravit prijatelje. Najprej Manolisa. Nismo mu sporočili, kdaj pridemo, vedel je samo, da smo že v Grčiji. Kako prisrčen in topel sprejem! In kako lep občutek, ko prepotuješ 2500 km in te je nekdo tako vesel! Pa Barbara. Avstrijka, ki že nekaj let prezimuje v Paleochori. Tudi ona se nas je tako razveselila, da se je takoj napovedala za večerni obisk. Manolis nas je komaj izpustil iz rok. Kava, sadje, sladice, enostavno ni vedel, kako bi nas zadržal. Odhod nam je »dovolil« samo pod pogojem, da pridemo naslednji dan na kosilo. Šele po naši obljubi smo lahko šli. Sprehodili smo se po mestecu, opazovali spremembe dobrega leta dni in se odločili za pravi grški gyros s tzazikijem. O, kako dober je bil! Med čakanjem je Ana zagledala eno izmed prijateljic in jo šla pozdravit. Kako lepo nama je bilo kot staršema slišati vesel vzklik: »Aaanaa!« In prisrčen objem! In to melodično grško čebljanje. Tudi na poti proti Jankecu smo se kar naprej ustavljali, saj so Ano vsi pozdravljali, jo objemali, stiskali, res nama je bilo toplo pri srcu, ko sva vse to opazovala. Tu je res našla dobre prijatelje, Grki so tako… živi! Še posebno Krečani. Takoj začutiš to njihovo veliko strast do življenja. Tega nam Slovencem tako manjka. Včasih mi je tako žal za vse nas, severnjake. Tako hladni smo. Brez te vroče krvi, razen v prepiru. Saj imajo tudi Grki svoje »fore«, a imajo nekaj veliko večjega, kar odtehta… Aνοιχτή καρδιά… ODPRTO SRCE!

Morda nas bo sedaj Paleochora malo pogoltnila vase, zato bom mogoče lahko kaj več napisala šele, ko jo bomo zapustili, haha. Bom videla.