Že tretjič začenjamo s pisanjem. Vsi trije pametujemo, kako naj bi začeli, kaj naj bi sploh pisali, zakaj, ali sploh... Zato napišemo par stavkov, pa jih zbrišemo, pa novih par stavkov...
Pa naj tokrat končno vsaj to ostane na "papirju". Torej, zunaj je 30 stopinj, zadnji dan septembra smo, za nami je prehojenih 13 kilometrov in mi smo malo sitni.
Že včeraj smo se dogovorili, da gre Seba sam na hiking na bližnji hrib, midve pa do prve vasice (Chrisoskalitisas), odkoder prideva do Phoenixa. Slednji je prekrasen habitat avtohtonega rastlinja ter eno izmed treh malih prostorčkov na celotni Kreti, kjer rastejo samorodne palme.
In res smo šli. Vsak v svojo smer. K sreči je bilo dopoldne oblačno, tako da sva do cilja najinega hikinga prišli kar spočiti. V malem zalivčku smaragdne barve, ki je kot naravni rezervat zavarovan pred turisti na ležalnikih, kantinami, vpitjem in ostalim človekovim uničevanjem, sva sedli na klopco in v tišini občudovali ta prelepi košček otoka. Šele žgoče sonce (kot bi se tu poletje šele začelo!), ki je pokukalo izza oblakov, naju je dvignilo spet na noge. Vedeli sva namreč, da naju čaka še 6 km asfalta na poti nazaj.
Vračali sva se skozi zanimivo vasico, s pravim labirintom ozkih uličic in se nekako le prebili do glavne ceste, pa nazaj proti Elafonisom.
Kakšen kilometer pred našim avtodomom (ime mu je Janko) zaslišiva znan žvižg. Obrneva glavo proti hribu nad cesto in zagledava...Sebastjana in Luja, našega zvestega pasjega prijatelja! Prehodili smo več kot dvanajst kilometrov vsak v svojo smer, pa se tu dobimo točno na čas! Nismo se mogli načuditi, kako nam je to uspelo. Seba je rekel še: "Vidita, mi sploh ne rabimo telefona, ha!" Noro, res! Tako smo skupaj odhodili še zadnji kilometer in izmučeni, a dobre volje prišli do Jankota.
Tu se sezona sploh še ni zaključila. Že celo pot nazaj so naju prehitevali avtomobili in avtobusi s turisti, ki so se prišli kopat na Elafonise. In res je bila slika ob prihodu prav kaotična. Morje avtomobilov, avtobusov, kombijev, ljudi..., hm, ni to za nas. Nismo radi v gneči. Vedno iščemo bolj samotne, odmaknjene kraje. Malo prekmalu smo tu. Tu sezona res še kar traja. Mislili smo, da je letošnje grško poletje podobno slovenskemu, a smo bili v zmoti. Ob prihodu na Kreto smo doživeli pravi vročinski šok, 39 stopinj Celzija! To je bil najbolj vroč dan v tem letu, ma kaj, v našem življenju! In ta teden, kar smo tu, se je temperatura spustila "samo" na 30 stopinj. Sedaj je ura 18.00, zunaj je 28,5 stopinj, ne vemo še, kako vroča bo noč.
Končujem za danes, jutri je nov dan. Vstati nameravamo že zgodaj, da pridemo na otok pred navalom turistov.
Pa naj tokrat končno vsaj to ostane na "papirju". Torej, zunaj je 30 stopinj, zadnji dan septembra smo, za nami je prehojenih 13 kilometrov in mi smo malo sitni.
Že včeraj smo se dogovorili, da gre Seba sam na hiking na bližnji hrib, midve pa do prve vasice (Chrisoskalitisas), odkoder prideva do Phoenixa. Slednji je prekrasen habitat avtohtonega rastlinja ter eno izmed treh malih prostorčkov na celotni Kreti, kjer rastejo samorodne palme.
In res smo šli. Vsak v svojo smer. K sreči je bilo dopoldne oblačno, tako da sva do cilja najinega hikinga prišli kar spočiti. V malem zalivčku smaragdne barve, ki je kot naravni rezervat zavarovan pred turisti na ležalnikih, kantinami, vpitjem in ostalim človekovim uničevanjem, sva sedli na klopco in v tišini občudovali ta prelepi košček otoka. Šele žgoče sonce (kot bi se tu poletje šele začelo!), ki je pokukalo izza oblakov, naju je dvignilo spet na noge. Vedeli sva namreč, da naju čaka še 6 km asfalta na poti nazaj.Vračali sva se skozi zanimivo vasico, s pravim labirintom ozkih uličic in se nekako le prebili do glavne ceste, pa nazaj proti Elafonisom.
Kakšen kilometer pred našim avtodomom (ime mu je Janko) zaslišiva znan žvižg. Obrneva glavo proti hribu nad cesto in zagledava...Sebastjana in Luja, našega zvestega pasjega prijatelja! Prehodili smo več kot dvanajst kilometrov vsak v svojo smer, pa se tu dobimo točno na čas! Nismo se mogli načuditi, kako nam je to uspelo. Seba je rekel še: "Vidita, mi sploh ne rabimo telefona, ha!" Noro, res! Tako smo skupaj odhodili še zadnji kilometer in izmučeni, a dobre volje prišli do Jankota.
Tu se sezona sploh še ni zaključila. Že celo pot nazaj so naju prehitevali avtomobili in avtobusi s turisti, ki so se prišli kopat na Elafonise. In res je bila slika ob prihodu prav kaotična. Morje avtomobilov, avtobusov, kombijev, ljudi..., hm, ni to za nas. Nismo radi v gneči. Vedno iščemo bolj samotne, odmaknjene kraje. Malo prekmalu smo tu. Tu sezona res še kar traja. Mislili smo, da je letošnje grško poletje podobno slovenskemu, a smo bili v zmoti. Ob prihodu na Kreto smo doživeli pravi vročinski šok, 39 stopinj Celzija! To je bil najbolj vroč dan v tem letu, ma kaj, v našem življenju! In ta teden, kar smo tu, se je temperatura spustila "samo" na 30 stopinj. Sedaj je ura 18.00, zunaj je 28,5 stopinj, ne vemo še, kako vroča bo noč.
Končujem za danes, jutri je nov dan. Vstati nameravamo že zgodaj, da pridemo na otok pred navalom turistov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar