Naše življenje so naše odločitve

Prišel je julij. V dolini ob morju je divjala turistična vojna. Čeprav na prvi pogled morda dokaj civilizirana, je bilo za "zaveso" marsikaj skritega in umazanega. Glavne vloge so želeli imeti tako turisti kot njihovi začasni služabniki, lastniki hotelov, apartmajev in tavern. Oboji čakajo ta del leta z velikim pričakovanjem. In, tako eni kot drugi si želijo v tej "vojni" zmagati. Ne vem, kako je kdo med njimi na koncu zadovoljen, a upam, da so vsi. No, vsaj večina njih, vsi nikoli ne morejo biti. Vendar, ko so ljudje zadovoljni, se to občuti na vseh nivojih. Nasmeh na licih, prijetno vzdušje, dobra energija, po zemlji se takrat širijo dobre vibracije. Vem in verjamem, da je tako, saj še kako občutimo kolektivno nezadovoljstvo. Torej se mora občutiti tudi splošno zadovoljstvo!

Poletni solsticij

V življenju se nam ves čas kažejo znamenja. Raznorazna. Le brati jih je treba. Včasih so nežna, včasih ostra, včasih čisto kratka, a povsem nepričakovana, zgolj kot smeh Resnice, ki se nam je prišla le toliko pokazat, da se zavemo, v kakšni zablodi živimo. Obstaja kar nekaj možnosti, kako delovati…, znamenja lahko upoštevamo in delujemo sinhrono z njihovimi namigi…, lahko se zanje ne zmenimo…, lahko jih zavestno ignoriramo…, lahko pa tudi, da jih enostavno ne razumemo, kljub prepričanju, da smo bolj pametni od univerzuma samega. Kajti, znamenja niso vedno prijetna, zato jih kdaj namerno "prezremo". Čeprav to ne pomeni, da jih nismo videli. O, ne, takrat še bolj pozorno spremljamo vse okrog nas in samo čakamo, s katerega konca nas bo lopnilo po glavi. Ampak, ker je v tem času toliko pesimizma in negativnosti v svetu, bom raje spregovorila o enem lepem, toplem, človekoljubnem znamenju, ki nas je čakalo v sto let stari hiši, polni neuporabne šare in smeti…

Kournaška "ikona"

"Ena, dio, ena, dio….", se je z balkona ob cesti zaslišal zvonek glas sosede Vagelije. Štela je najine korake, ko sva se vračala z enega najinih zeliščarskih pohodov. Obrnila sva se proti njej, ona pa se je nagajivo posmejala. Kako neverjetna oseba je Vagelija! Vsak dan sedi na balkonu in se greje na toplem spomladanskem soncu. Vsakič, ko greva mimo, vstane in naju pride pozdravit k ograji. Njen iskrivi duh, poln humorja, naju vedno znova očara. To majhno, a neverjetno močno ženičko, neizmerno občudujeva. Jasen, živ pogled, ki se čvrsto upre vate in hudomušen nasmešek, ki ji nenehno igra na obrazu, te morata prevzeti. Vzpostavili smo en poseben odnos. Čeprav se ne poznamo dolgo, smo se takoj začutili. Njeni otroci ne živijo v Kournasu, je pa tu njena vnukinja Eleni, ki jo že vrsto let, vsako popoldne, brez izjeme, obišče in ji dela družbo. Družba je pa tudi vse, kar Vagelija rabi in kar si želi, saj z zdravjem in umom nima nikakršnih težav. Naša kournaška "ikona"Vagelija namreč šteje 96 let!

Slovenci v tujem svetu

Zaprla sva dvoriščna vrata in jo mahnila navkreber po cesti v vasico. Tokrat sva šla prvič to pot z namenom raziskovanja okolice. Z dobro voljo in lahkotnih korakov sva jo ubirala v hrib. "Rožice, prihajava!" Toplo majsko sonce nama je grelo telo in dušo in razigrano sva stopila na ozko makadamsko pot, ki se vije skorajda pod samim vznožjem gora in gleda na Kournas. Potko je na mestih obrobljal trubi (Satureja thymbra - vrsta šetraja), njegovi svetlo vijolični cvetovi so bili polni čebelic.

Kakšen smisel iščemo?

Prvi meseci toplega, kaj toplega…, vročega kretskega kalokerija (poletja) v stari hiški na robu Kournasa je za nami. Tako je življenje… vroče - mrzlo. In obratno…

Iz salamensko mrzlega Vryssesa smo privreli v salamensko vroči Kournas. A tu se zgodba začenja popolnoma drugače. Moram reči, da veliko bolj prijetno. Seveda se tudi tu kdaj zatakne, a brez tega pač ne gre. Sploh pa, ne vem, če bi mi bilo življenje lepše, če bi vse teklo kot po maslu. Občutek imam, da bi se tudi "putra" kaj kmalu naveličala in spet bi iskala nove izzive, nove zanke, nove zaplete…, nov smisel…