Še en krog...

Uspelo nam je narediti še en krog okoli sonca. Pred nami je zopet pomladanski ekvinokcij. Kako velik dan je to!  Za naravo. Katere del smo tudi mi. Vsaj morali bi biti. Čeprav imam občutek, da smo vse bolj oddvojeni od nje. Obnašamo se že tako, kot bi bili na svetu samo mi pomembni, vsa ostala "živelj" je pa poleg nas samo zato, da nam služi. V davni preteklosti je bil človek v veliko večji simbiozi z naravo in njenimi darovi. Spoštoval je njeno dobrotljivost in se ji zanjo znal zahvaliti. Naš, za večino ljudi vsaj čudaški, če ne že kar  nenormalen način življenja, nam je v zadnjih letih k sreči omogočil prav to…, biti v nenehnem stiku z naravo. Jo ves čas čutiti povsem blizu, tako v njenih lepih kot tudi muhavih trenutkih. Ves čas smo dihali z njo, se učili, bili hvaležni za njeno prijaznost in se kdaj bali njene jeze..., a vedno znova občudovali njeno mogočnost. Ob njeni veličini smo vedno znova ugotavljali, da smo mi, čeprav del nje, pa vendarle... samo ljudje! 

Ko smo z Jankecom zapeljali na pesek v bližino morja, se nam je lahko odprl čudovit, neskončen pogled preko mirne Pozejdonove modrine, lahko pa se je že naslednji dan ta modrina prelevila v besnečo razpenjeno grožnjo, ki se je z vsakim udarcem ob obalo vztrajno približevala Jankčevim kolesom in smo se morali prav na hitro umakniti izpred njenih ostrih belih zob. Naslednji tak, neukročen sin Krete, je veter. Zelo močan veter z juga, Široko, ki ga v Sloveniji ne poznamo v taki obliki, na Kreti pozimi "premika gore". Prav z njim se je Sebastjan med premiki po otoku najbolj spopadal in ga kar naprej preučeval. Široko je namreč tako obsežen in mogočen veter, da nikoli ne veš, kaj bo prinesel in kakšno "razdejanje" bo pustil za sabo.

A prav ta divja, neukrotljiva narava, nas je vedno znova kot magnet potegnila nazaj na otok v Sredozemlju, nas navduševala in nam v grla mnogokrat privabila vzklike spoštljivega občudovanja.

Pogled nazaj mi na usta privabi nasmeh. Čeprav smo pozneje najeli staro hiško, v kateri smo sedaj že skoraj eno leto, vem, da naše potovanje še ni končano. Le malce smo ga upočasnili, saj sva svoje dolgoletne sanje le tako lahko uresničila. Morali smo se namreč malo ustaviti oz., če povem po naše, Jankeca za malo dlje "parkirati".

V letu 2017 smo si staro hiško na robu vasice Kournas, kljub njenim letom in ne preveč rednem vzdrževanju, nekako uredili za kolikor toliko dostojno bivanje, s Sebastjanom pa sva okrog nje izpod kupov smeti in raznorazne odpadne navlake "odkrila" res lepo okolje, ki hiško obdaja z vseh strani…, z oljkami, sadnim drevjem, agrumi, kaktusi, celo oreh in cipresa sta tu našla svoj dom.

Najina igrica s čiščenjem je sicer trajala kar celo leto, pravzaprav traja še zdaj, nama je pa prav ta počasnost omogočila veliko ustvarjalnosti, iznajdljivosti in jadranja po najinih, tako dolgo zaprtih kotičkih domišljije. Njena vrata so se sedaj na stežaj odprla in ven so planile zaprašene ideje in zamisli, ki so leta dolgo mirno spale na krilih potovanj in neprestanih premikov. Poskusila sva vse, kar se je v teh okoliščinah in brez velikih finančnih bremen, dalo. Poleg vsega tega se je Sebastjan zapodil še v pripravo vrta, da bi še tu prihranili kakšen evro. Za vrt sicer neprimerni veliki kamni so nama še kako prav prišli pri »gradnji« stopnic s terase na teraso, da o najini veliki zidarski mojstrovini, popravilu podrte škarpe, niti ne govorim.

"...gredica tu..."

   

"...gredica tam..."

"Oreh pred zimskim spanjem"

Za leto 2017 lahko rečem, da je bilo vse od aprila naprej v znamenju ustvarjalnosti, takšne in drugačne. Pa naj je bilo to čiščenje posestva, gradnja škarp in stopnic, oblikovanje in urejanje teras z drevjem, vrtnarjenje in izdelava novih gredic na mogočih in nemogočih mestih, priprava komposta za naslednje leto, na koncu pa seveda še lepotni popravki (ti so nama bili v največje veselje). Z viškom kamenja sva naravno obrobljala novonastale gredice, si izmišljala nove in nove prostorčke za najine rožice, grmičke, drevesca… in vse to je moralo imeti tudi lepo obrobo, kajpada.

Bila sva celo tako nora, da sva se s "papakijem" (nekakšna različica skuterja) večkrat odpravila na plažo, napolnila nahrbtnike z manjšimi in večjimi kamni različnih barv in jih privlekla v Kournas, da sva z njimi obrobila najine rastlinice.

"Katero barvo bi pa danes?"

Tudi Ana je naredila svoj "skalnjak" 

Podoba posestva je bila iz dneva v dan lepša. Vmes pa seveda nisva pozabila na spoznavanje okolice Kournasa ter raziskovanje in nabiranje divjih rožic, živečih v naravi. Tako sva konec leta že dobro poznala vsa okoliška zdravilna zelišča, začimbnice, grme in drevesa. Pestrost rastlin v bližnjem okolju je res neverjetna. Vse to naju je še dodatno vzpodbujalo k uresničitvi najinih dolgoletnih sanj: destilaciji. Sicer sva naredila vodno-glicerinske macerate iz 29-ih rastlin, a najina prva rožica na Kreti je še vedno Navadna konopljika. Sebastjanu se je v glavi že nekaj časa "kuhalo" in kar naprej se mu je v misli vrivala velika želja po "Konopljiki Complete".

A za ta podvig sva potrebovala destilator…

…In, za nas se je začelo: "Veliko leto 2018"…

Zamisel o "Konopljiki Complete" je bila odvisna od celoletnega stika s to prelepo, za ženske tako pomembno zdravilno rastlino. Vodni del glicerinskega macerata sva namreč nameravala nadomestiti s hidrolatom. Pa ne samo iz semen. Želela sva narediti hidrolate iz cvetov, listov in nazadnje še semen. Vse to postopoma vsako posebej macerirati v rastlinskem glicerinu s hidrolatom in nazadnje zmešati skupaj v razmerju, ki se je nama zdelo najbolj primerno.

To so bile najine sanje…, v stekleničko dobiti res celotno rastlino, skozi vso njeno letno rast...

Ker pa tega še nihče ni naredil, sva nujno potrebovala destilator, da bi ta zamisel lahko postala resnica. In to na našem dvorišču. Vedela pa sva tudi, da bi edino tako lahko naredila najine kapljice najboljše, kakor se da.

Zato, če bova čakala predolgo, znova izgubiva celo leto!

Začetek leta je tu, midva pa še vedno nisva našla primerne rešitve! Take, ki bi bila finančno vzdržna.

Kaj torej narediti? Skupaj z Ano smo se poglobili v internetne strani. Tuhtali in kombinirali smo vse mogoče, našli v Grčiji proizvajalca destilatorjev, da bi bil vsaj prevoz cenejši, a kljub temu se nam finančno nikakor ni izšlo. Če kupimo destilator, še vedno nimamo dovolj za gorilnik, plin, separator, steklene posodice, primerno opremo…, plačati je treba še najemnino, pa elektriko, tudi živeti je treba, uh…, ne bo šlo.

Pa smo se obrnili na prijatelje v Sloveniji… Ne znam opisati občutkov, ki so nas prevevali, ko se je odzval prvi, nato drugi, pa tretji in četrti. Vse skupaj lahko morda zajamem s tem, da smo se ob njihovi pripravljenosti vsi trije samo molče objeli, s solzami v očeh. Kako lepo je imeti prijatelje, ki te v takih trenutkih v življenju razumejo in so ti pripravljeni pomagati. Pa čeprav morda sploh ne vedo natančno, kaj bi rad naredil. Vse je samo v tvoji glavi! A zanje je bila dovolj že prijateljeva prošnja za pomoč!

Zato:"Iskrena hvala, naši dragi, slovenski prijatelji!"

…Tako, sedaj pa veselo na delo!...

Naročilo destilatorja in vse ostale opreme, priprava prostora, kjer bo destilator stal, beljenje in razkuževanje sten, Ana in Spiros sta se vozila od trgovine do trgovine ter jih prosila za odslužene palete, iz katerih se bodo izdelale police in delovna miza (pri tem nam je s svojim znanjem in orodjem pomagal nizozemski prijatelj Arnold, ki z ženo Barbaro že dlje časa živi v Kournasu), skratka, ves mesec februar je bil vznemirljiv, poln smeha in dobre volje in v znamenju velikega pričakovanja.

"Spiro je začel..."

"Arnold je začel..."

"Tudi Ana je začela..."

"V slogi je moč"

"Dela se počasi bližajo koncu..."

"In..., poličke se že polnijo!"

Prišel je pomladanski ekvinokcij in odpravili smo se v Lissos, na Asklepijev tempelj. Izpolnila sva obljubo, dano pred letom dni…, da mu tja pripeljeva njegovo hči "Panakaio". Nastajala je celo leto, v njej so zbrane kapljice prav vseh nabranih rožic prejšnjega leta.

"Panacea 2017" združuje zdravilne moči 29-ih rastlin, ki so zrasle na divjih kretskih tleh.

"Asklepij, hvala za vse! Hvala, ker si bil najin mentor ob njihovi pripravi, naju učil in

  vzpodbujal! Hvala, ker si nama povedal, kdo je tvoja hči!"

…Da je "Panacea" tista, ki lahko…pozdravi vse!...

"Panacea" je zopet pri očetu

Že takoj naslednji dan je Asklepij "vrnil obisk". K nam je prišla velika škatla, iz katere je Sebastjan počasi dvignil najino dolgoletno željo, ki je zaradi različnih razlogov nikoli nisva uspela pripeljati do uresničenja. Pred nami je stal… DESTILATOR!...

"Najine sanje postajajo resničnost..." mi je zašepetal na uho Sebastjan.  

"Asklepij, hvala za Prijatelje!"

…In začenja se… nov krog!...