Sporočilo pravnukom: Na vzhodno Kreto po potrpežljivost in navdih

Prihod destilatorja naju je povsem prevzel. Komaj sva brzdala nestrpnost, saj ta del leta ni ravno idealen čas za destilacijo katerekoli izmed okoliških rožic. Morda le za cipreso. Vendar pa cipresa velja za eno izmed bolj zahtevnih, zato se je nisva želela lotiti kot prve. Le kako bova lahko počakala tako dolgo, da bo pravi čas za prvi pravi preizkus našega "srebrnega kotlička", ne da bi naju vmes razgnalo, haha??! In kot že mnogokrat v življenju, je nenadoma, iz kdovekje iz vesolja, pred naju padla rešitev. Najboljša možna! Sredi aprila naju je poklicala Zlatka: "Hej, sem na plaži v Falassarni in sem razmišljala…, a bi šli za par dni na obisk v Sitio?"

O, ti naša zlata Zlatka! V kako pravem trenutku si se pojavila s to čudovito idejo! "Jaaa!" sva hkrati navdušeno zavpila. "Kdaj pa bi šli?" "Ne vem, danes je nedelja, morda v sredo?" "Super! Seveda!" Takoj so stekle priprave. Najprej Vaso in Manolis…, spanje za dva, tri dni urejeno…, nato Marchelos, Sifis, vsi nas z veseljem pričakujejo in obljubljajo lepe, raziskovalne dneve in klepetave, zabavne večere. Prvi dan prespimo pri naši slovenski prijateljici Heleni v Istronu, da naslednji dan raziščemo še njen okoliš, skratka, obetal se nam je prekrasen izlet na Vzhod! Tja greva iskat potrpežljivost in navdih, to pa lahko da le pradavna minojska energija, ki še vedno objema Roussolakos in njegovo svetišče, vrh Petsofas. V preteklosti nas je vedno napolnila in nam pokazala tisto, kar smo takrat iskali. Sedaj odpirava nov list v najini knjigi življenja in želiva delati najboljše, kar se da. Veva, da nama bo na vprašanja odgovorila minojska modrost. Prijela naju bo za roke in naju popeljala na bregove velike matere Krete, v njene globeli, na divje strmine in širne planote, blizu in daleč, tja, kjer se bova nehala spraševati. Tja, kjer ne bova več dvomila. Kjer bova vedela in razumela. Minojska energija na vzhodnem delu Krete naju bo ponovno zbudila. To sedaj že veva.

V sredo še poljub Ani, ki je s Spirotom ostala v družbi treh psov (poleg Luja v "hotelu Kournas" gostujeta še Zlatkina Bolek in Vafla), sedmih mačk (poleg Filosa je naš trenutni dom za svojega izbrala tudi muca, ki smo jo poimenovali Pikica in v gajbici skriva svojih pet mladičkov, starih14 dni) ter dva petelina s trinajstimi kokošmi (od katerih si v naslednjih mesecih obetamo sveža domača jajčka). Pomahali smo torej Ani, Spirotu in našemu malemu živalskemu vrtu ter se odpeljali dogodivščinam naproti. "Vzhodna Kreta, prihajamo!"

Filos in Pikica

Pikica s svojim malim naraščajem

Petelinčka s svojimi kokoškami

Ne vem, kaj me je bolj grelo: sončen aprilski dan, prvi spomladanski izlet, pričakovanje toplega objema prijateljev ali kar vse skupaj, počutila sem se sijajno.

Kako po daljšem obdobju mirovanja na enem mestu prija premik! V katerokoli smer. Sprememba je vedno tako dobrodošla. Nujno jo potrebujemo! Sicer se ujamemo v krog, ki ga ponavljamo iz leta v leto in ga vedno težje zapustimo.

Sebastjan je pred dnevi rekel Ani: "V življenju poskrbi, da nobeno leto ne bo enako prejšnjemu. To ne pomeni, da bo zaradi tega vsako naslednje leto boljše. Če bo, boš sicer vesela, a pazi, to te lahko uspava in hitro se ti zgodi, da se ujameš v ta ponavljajoči se, navidezno udoben in trden krog. Vendar pa ti sedaj že dobro veš, da v življenju ni nič trdnega. Prav zato se vsakič znova vprašaj: "Je to tisto, kar me resnično osrečuje? Sem si to želela? Vse dokler si iskreno ne odgovoriš: "Ja, to je to!"… išči! Nikoli ne nehaj iskati! Samo tako boš življenje res "odživela". Ne glede na ovire na poti, razne težave in težavice, ki te bodo skušale odvrniti od sanj, ti sledi svojemu srcu. Um ti ga lahko vmes kar biksa, kajti um kalkulira. On želi za vsako ceno ostati v svoji coni udobja, zato te bo strašil, ti "risal" takšne in drugačne, običajno seveda neprijetne posledice, če ga ne boš upoštevala…, vendar pa…, um ti lahko tudi pomaga, ne samo nagaja. Zato se nauči prepoznavati med njegovimi pravimi in njegovimi lažnimi nasveti. Lažni ti bodo namreč prinašali samo strah, ki ti bo le pobral vso tvojo moč in ti počasi usahnil željo po spremembi, brez katere boš samo še naprej nesrečna. Torej, Ana, bodi pozorna na to, da si narediš vsako leto vsaj malo drugačno od prejšnjega!"

Pri tem sem se spomnila besedila pesmi čilskega pesnika Pabla Nerude, ki mi je zelo draga in mi vedno znova dvigne duha. V slovenski jezik jo je prevedel Jože Udovič.

POČASI UMIRA

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi…

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…

Ne dovoli si počasnega umiranja!

Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

…

Zato se mi je zdela ta naša nameravana pardnevna avantura še toliko bolj vznemirljiva. Vsi trije smo skočili iz vsakodnevne rutine. Zlatkin namen najbolje pozna ona sama, midva sva šla na Vzhod po… navdih!

Kot otrok sem se predajala čudovitemu brezskrbju, medtem ko je avto brez težav požiral kilometre proti Istronu v bližini Agio Nikolaosa, kjer nas je pričakovala naša slovenska Helena. Popoldne smo preživeli na njeni terasi s čudovitim razgledom na zaliv sijoče Pozejdonove modrine.

Razgled s Helenine terase

Naslednji dan pa: Sitia! Komaj sem čakala zadnji spust proti belemu mestecu, v katerem smo pred več kot tremi leti spletli tako prisrčno prijateljstvo z Marchelom, Vaso, Manolisom, Sifisom… Sitia ima v naših srcih res posebno mesto. Tokrat sva imela ob sebi še Zlatko, takrat še neznano, danes pa drago prijateljico, s katero smo v tem času razvili tako iskren in trden odnos, kot sva ga v življenju z malo ljudmi. Zlatka je oseba, pri kateri mi ni treba skrbeti, kaj smem in česa ne smem reči. Ker lahko rečem vse, brez bojazni, da se bo na drugi strani dvignila zamera, jeza, posmeh ali karkoli tistega, čemur z eno besedo rečemo EGO. Zlatka je za nas res zlata. Hvaležni smo, da so se naše poti v tem neskončnem vesolju križale. In vesela sem, da na tem križišču še vedno skupaj klepetamo. Ko pa si imamo toliko povedati!

S Sebastjanom sva sončen aprilski dan čutila kot darilo: z drago slovensko prijateljico greva k dragim kretskim prijateljem…, kaj več bi si lahko želela?

Prvi topel prijateljev objem je bil Marchelosov. Kako smo se stisnili! Sonce je bilo še visoko, zato smo se odpravili proti Kouremenosu. Oljčnik, v katerem smo preživeli toliko zapletov in odpletov, naju je sedaj nasmejal, čeprav se nam je takrat zdel to nerešljiv problem. Ampak, prav zaradi odločitve, da ta, sicer "udoben" kraj zapustimo in se odpeljemo na zahodni del Krete, smo spoznali Zlatko! Poleg tega smo zaslužili za pot v Slovenijo, kjer smo preživeli čudovito zimo z našimi domačimi. Neprecenljivo! Kako je bilo torej potrebno spustiti iz rok navidezno udobje in se hrabro podati v neznano in negotovo prihodnost!

Marchelos nas je povabil na meze v domačo taverno v bližini Roussolakosa, kjer smo že lahko občutili dvigajočo energijo vzhoda, ki nam je ožarila lica in zaiskrila pogled.

"Meze" z Marchelosom

"Galaktobureko" z Marchelosom

Nadaljevanje našega obiska sitijskih prijateljev smo preživeli kot v sanjah. Vaso nas je popeljala na starodavno minojsko svetišče, s Sifisom smo prebujali minojskega duha, ob večerih pa smo z vsemi uživali v sproščenem klepetu. Dnevi so bili polni tistega, kar smo prišli iskat. Da se bo to zgodilo, sva vedela že pred prihodom. In vesela sva bila, da je bila vsega tega tokrat deležna tudi Zlatka.