Sougia

Evo, odhod iz Paleochore. Za koliko časa? Bomo še videli. Sedaj nas čaka Sougia. Takoj po odhodu iz limanija nam nasproti pripelje motorist. Veselo mu potrobimo, saj smo prepoznali »Tasota«, Nemca, ki že dvajset let živi tu. Že vse od prihoda v Paleochoro smo mislili nanj, kajti Taso nabira kretsko sol in želeli smo jo prav pri njem kupiti kakšen kilogram, dokler je sami ne najdemo in posušimo.




In, glej, prav ob odhodu ga srečamo. Kako nenavadna so pota usode. Kar naprej nas presenečajo. Vsi ustavimo in se objamemo. Taso nam razlaga, kako je zagledal naš avtodom, preveril, če je tablica slovenska in se nazadnje vprašal: »Vidim prav ali sem pijan?« Nasmejemo se in povabi nas na kavo. Hvaležno smo jo odklonili, saj smo se res že odpravili, smo mu pa povedali, da bi želeli kupiti sol. In smo šli do njega, kjer nam je razkazal svoje bivališče, prijetno, vzorno urejeno starejšo hišico, polno kretskega duha. Opravičili smo se mu za hitenje, a čakala nas je pot v Sougio. Nekako kar ne moremo priti do nje. Taso me je povabil v prostor, kjer suši sol, mi dal v roke vrečko, pospremljeno z besedami: »Vzemi jo, kolikor hočeš.« O kakšnem plačilu niti slišati ni hotel. Kolikokrat pomisliva s Sebastjanom: »Kakšne prijatelje imamo tu. Kako lep občutek!

Sončna ura v Sougi

Celo pot proti Sougi smo se pogovarjali o preteklih doživetjih. Hkrati pa občudovali panoramsko pokrajino, ki se je odkrivala pred nami z vsakim kilometrom. V Souigi je bila plaža še polna ljudi, tudi nekaj šotorov je bilo postavljenih, pa štirje avtodomi. Avtodomov na Kreti nismo srečali prav veliko. A Souiga je znana po kampiranju na plaži. To je tu prav posebej dovoljeno.

Danes samo počivamo, jutri si gremo ogledat ostanke antičnega Lissosa.