Polifemova votlina

Ura je 13.30. Vsi izmučeni smo se vrnili iz današnjega pohoda. Bili smo v Polifemovi votlini.

Mogoče smo šli malo prepozno od doma, saj nas je sonce žgalo celo pot, z redkimi premori oljčnih senc, kjer se je še Lu ves zadihan ustavljal in nas čakal.

Pot se je že takoj na začetku zagnala v klanec. Nismo brez kondicije, zato nam prvi del ni predstavljal problema. Drugi del je bil že bolj naporen. Hodili smo po robu hriba, v globini pod nami se je morje zajedalo v zaliv, nad nami strmo pobočje s posameznimi, naključno nametanimi, ogromnimi balvani. Steza je bila sicer uhojena, a izsušena in precej »valovita«. Gor in dol, čez ta kamen, sestop čez skalo, naravna stopnica iz korenine, iglice od pritlikavih borovcev, ki so drsele, pa suha, suha »terra rossa«... Bolj kot »rdeča zemlja« bi temu danes rekla »rdeči prah«. Narava divja, surova, prvinska…, enkratna.

Konec 2.dela poti

Tega prečenja pobočja ni in ni hotelo biti konec. Sonce je s svojimi 28 stopinjami na plaži sredi oktobra zelo blagodejno, v skalnatem bregu pa hudo neusmiljeno. A smo tudi to zdržali. Potem pa pridemo do tretjega dela naše današnje poti. Steza je zavila navkreber in cel zadnji kilometer smo grizli kolena. To pa do konca spumpa! Sebastjan je to pot danes ponovil samo zaradi naju, ker sva si votlino želeli videti pred odhodom. In ker gremo jutri proti Hanii, je bilo to samo še danes izvedljivo. A moram se mu pokloniti, saj ne vem, če bi mene spravil še enkrat v tako kratkem času k Polifemu. Uff!

"Polifema" smo zbudili, ni nas bil posebno vesel

Nenadoma pa, kot bi zrasla iz tal, votlina. Širok vhod, temna, prostorna, predvsem pa HLADNA notranjost. Vstopili smo in si poiskali prostor, kjer smo sedli in zadihali. S pogledom sem obkrožila ta naravni čudež in šele takrat sem opazila tisto ogromno skalo, s katero je v grški mitologiji Polifem zaprl Odiseja in njegovo posadko. Resnično ogromna. Jama je prijetno ohladila naša skurjena telesa in umirila naše dihanje. To, kar smo doživljali ob sedenju v njej, obkroženi s posebnim vonjem kozjih kakcev, je bilo vredno vsake kapljice znoja ob vzponu.

Plaža v Sougi

Tudi povratek je bil »sončno ognjen«, a nas je tokrat na dnu čakala osvežujoča nagrada… morje. Tokrat Sebastjan ni dvakrat vprašal, če grem v vodo. Samo sezula sem se, odvrgla vsa nepotrebna oblačila, še kopalk ni bilo treba iskati, saj smo vendar v Sougi… in skok v to vabljivo modrino. Kot bi v vodo vrgel košček žarečega oglja. Kako se je prileglo! Čutila sem, kako se telo hvaležno odziva, mišice hladijo, misli bistrijo. Na koncu še tuš, nato pa naša obredna kavica, ki jo spijemo ob vsakem povratku s skupnega hikinga.

V četrtek imamo namen »osvojiti« Balos. S Sebastjanom sva to pot prepešačila lanskega aprila. Čaka nas 28 km. Se že veselimo.

 

Jankec v družbi s svojimi vrstniki

Zna se zgoditi, da bomo šli danes malo prej spat, hehe.