Sebastjan
je ravno odšel v trgovino po kruh, ko zaslišim znan glas motorja našega
prijatelja Antonia. Pa je le prišel. »Sem prezgodaj?« »Kje pa!« Prisrčen objem,
toplina, veselje ob snidenju po dolgem času.
Še preden je sedel, je začel jemati dobrote iz košare na motorju. Najprej sveže kozje mleko. »Današnje,« je povedal in ponovno segel v košaro. Uuuu, domača mizitra (posebno kremast sir, še najbolj je podobna naši polnomastni skuti – lepo se jo namaže na kruh – tako radi jo imamo!), štruca kruha (Seba, lahko obrneš!), steklenica njegovega božanskega olivnega olja, krhke prestice, ki jih Grki radi mezijo med obroki, kozarec Vikinega doma narejenega zelenega paradižnika…., in za finale… več kot pol kilograma njegovih dobrih, posušenih oliv v soli. Ob vsaki stvari posebej se je ustavil in mi ponosno razložil način priprave. Poznamo Antonia in vemo, da so te domače kulinarične specialitete narejene s toliko ljubezni in takim žarom, da ta energija seva iz vsake drobtinice, iz vsake kapljice, vsak grižljaj posebej okušaš z zaprtimi očmi. To odtehta vsa bogastva na svetu! »O, hvala ti, Antonio, to je najlepše darilo, ki si ga lahko prinesel! Ne veš, koliko nam to pomeni!«
Še preden je sedel, je začel jemati dobrote iz košare na motorju. Najprej sveže kozje mleko. »Današnje,« je povedal in ponovno segel v košaro. Uuuu, domača mizitra (posebno kremast sir, še najbolj je podobna naši polnomastni skuti – lepo se jo namaže na kruh – tako radi jo imamo!), štruca kruha (Seba, lahko obrneš!), steklenica njegovega božanskega olivnega olja, krhke prestice, ki jih Grki radi mezijo med obroki, kozarec Vikinega doma narejenega zelenega paradižnika…., in za finale… več kot pol kilograma njegovih dobrih, posušenih oliv v soli. Ob vsaki stvari posebej se je ustavil in mi ponosno razložil način priprave. Poznamo Antonia in vemo, da so te domače kulinarične specialitete narejene s toliko ljubezni in takim žarom, da ta energija seva iz vsake drobtinice, iz vsake kapljice, vsak grižljaj posebej okušaš z zaprtimi očmi. To odtehta vsa bogastva na svetu! »O, hvala ti, Antonio, to je najlepše darilo, ki si ga lahko prinesel! Ne veš, koliko nam to pomeni!«
Pristavila
sem za kavo in ugotovila, da je zmanjkalo plina. K sreči imamo za take primere v
rezervi majhen gorilnik, saj je nekaj
najhujšega, če se ti to zgodi pri jutranji kavi. Sebastjan se je vrnil, pili
smo kavo in klepetali dobri dve uri. »Torej velja za danes, kajne? Imeli bomo
eno tako malo večerjo, okrog deset ljudi, pretežno tuji prijatelji, fajn se
bomo imeli. Okrog sedmih? Vam ustreza? Vas pridem iskat?« Hitro smo se
odločili, da gremo kar danes z Jankecom v Paleochoro, v limani (marino), zvečer
gremo k njima, jutri pa naprej, v Sougio, kjer še nismo bili. Tako da ni treba
njemu nič skrbeti za nas, bomo prišli sami. Dogovorjeno. Antonio je odšel, mi smo
se počasi zrihtali in se ponovno znašli v Paleochori. Hm, kar ne spusti nas iz
rok, haha.
Malo
pred sedmo smo jo mahnili proti »Panorami« (v breg prislonjeno naselje, ki se
dviga nad mestecem, odkoder je krasen razgled na največjo mestno plažo). Med
potjo je začelo deževati. No, deževati, padlo je par kapljic, ki so se posušile
preden so prišle do kože. A prav ta dežek nam je omogočil občudovanje enega
najlepših sončnih zahodov, kar smo jih kdaj videli. Ogromna oranžno-rdeča
krogla se je počasi potapljala v morje, hkrati pa barvala oblake na nebu,
najprej v oranžno, nato v krvavo rdečo, pa vijolično… veličastno! Turisti so s
fotoaparati kaotično skakali sem in tja in iskali najboljši »kot«. Mi smo samo
stali in se smejali. Včasih je bil tak prizor stereotip japonskega turista.
Pride avtobus, Japonci prihitijo ven… škljoc, škljoc, škljoc, pa nazaj v
avtobus in… naprej! Današnji »smart phoni« pa to omogočajo že vsem. Danes so
vsi fotografi. Internet je preplavljen z bolj ali manj posrečenimi
fotografijami, vsak si želi pokazati, kje je bil. Pa sebe nikakor ne izvzemamo.
Smo mi tudi taki. Radi »zamrznemo« lep trenutek v našem življenju. A tokrat smo
vso to zmedo okrog nas samo opazovali. Kot komarji, ki ob mraku ponorijo in
pridejo po svojo dozo krvi (kaj dozo, običajno se ga nažlampajo do nezavesti,
krvosesi nenasitni!).
V
dobrih petnajstih minutah smo se zbrali vsi povabljeni (haha, to je, ko povabiš
severnjake, nihče ne zamuja). Res smo bili pisana druščina Evropejcev:
Avstrijec, angleški par, Švedinja, belgijski par, naš slovenski trio ter,
seveda… Grki. Pred kratkim smo gledali film »My big fat Greek wedding«. Po tem
večeru lahko rečemo samo: »Vse drži.« Prišel je namreč še Antonijev brat s
tremi otroci in prijateljica hčere Anastasie. Torej je bila omenjena jutranja številka
skoraj podvojena. A hrane zaradi tega ni zmanjkalo. Pomislila sem na naše
zmenjene »večerje«. Vse je natančno
preračunano. Do zadnjega kosa mesa, krompirčka, peresca solate. No, mogoče
edino Prekmurci niso takšni. Od Prekmurca nikoli ne boš šel lačen. Pa od moje taščice Metke tudi ne.
Vzdušje
je bilo enkratno. Smeh, dobra volja, pravi »grški« večer. Izvedeli smo, kaj je
Tai Chi, ki ga na Anydri beach poučuje Franz iz Avstrije. Pa tudi, koliko
rib(ic) je ujela Belgijka Martina…
Antonio
je medtem zakuril velik ogenj na žaru, da je kar malo preplašil naše severne
sosede, ki niso vajeni teh grških spretnih rok in njihovega popolnega nadzora
nad situacijo, kljub popitim kozarcem vina.
"Meza???" |
Potem
pa se je začelo. Na mizo je prišel prvi pladenj. Pa drugi. Pa tretji. Pa…ne vem
točno, koliko jih je bilo, a na koncu na mizi ni bilo več prostora niti za
žličko! Vse skupaj, če preštejem (pečen kozliček, brizzole, klobase, kalicunje,
tzaziki, pomfri, krompir, podoben naši musaki, še en pečen krompir z rožmarinom, rižota, začinjene gobice v omaki, kuhana zelenjava, začinjena
s česnom in prelita z… olivnim oljem, seveda, paradižnikova solata s kumarami,
mizitra – kar tako, olivno olje – za preliv, kruh – če je kdo še lačen, grozdje,
pijača, na koncu še dobri angleški bonboni…). Hrane toliko, da bi res lahko
prišel še kakšen nenapovedan avtobus, pa bi vsi dobili kos s te bogato obložene
mize. Viki je sedla k mizi in začeli smo. Vse je bilo tako izjemno okusno.
Zanimiva kombinacija angleško-grške kuhinje. Viki se je s Švedinjo Brigito in
Angležinjo Gwen zapletla v pojasnjevanje imena takega obroka. »Hm, ne vem, kako
Grki rečejo temu. Ne vem, s čim v Angliji bi to primerjala. »Večerja«, »Meza«
(kot bi pri nas rekel malica, hahaha),
ne vem natančno.« Vsi smo prisluhnili temu ugibanju. Takrat pa se je v pogovor
vmešal Sebastjan in rekel: »Morda ne veš, kako bi temu rekla ti v Angliji niti
kako se temu prav reče v Grčiji. Jaz vem, kako bi temu rekli v Sloveniji.
»Ohcet!« Vsi smo se v smehu strinjali, saj je bila to resnična pojedina. Kakšna
malica neki! Nato sta Viki in Antonio povedala tudi, kako je zgledala poroka
njune starejše hčere Stephanie, ki z družino živi v Angliji. Poročila sta se v
Grčiji, njen današnji mož je »jamajški« Anglež, zato je bilo z njegove strani
na poroki samo 40 sorodnikov. Aha. »Koliko vas je potem bilo?« »Okrog 800«. »Kaj???
800?!« »Ja, ampak to sploh ni bila velika poroka. Kot pravim, njegovih je bilo
zgolj 40. Če bi se poročila z Grkom, bi nas bilo verjetno okrog 1500. Taka je
običajna grška poroka.« Noro!
Večer
je mineval v angleškem čebljanju, saj je bil to edini jezik, ki smo ga razumeli
prav vsi. Nato je Franz prijel v roke električno kitaro, si naštimal ojačevalec
in zapel in zaigral same znane pesmi. Poleg Tai Chija bi lahko bil tudi v
kakšni glasbeni skupini. Res je bil dober. Kar nismo ga hoteli spustiti z
»odra«, a moral je iti, saj je imel naslednji dan tečaj.
Midva
sva bila naslednja (Ana je šla že prej med prijatelje), a preden sva šla, je
Sebastjan rekel Antoniu: »Tudi midva bova počasi šla, a preden greva, »mono ena
tragudi, Antonio, parakalo!« (»samo ena pesem, Antonio, prosim!«).
Antoniu
so se zasvetile oči, saj tako rad poje stare kretske pesmi (zna jih blizu
petsto!). In je začel. Pomignil je svojemu nečaku, naj se mu pridruži. In res
je sramežljivo pristopil in zapel. Antonijev zveneči tenor je napolnil prostor
vsenaokrog, še rahlo nedovršen bas nečaka je ujel njegovo višino in družno sta
zapela prelepo balado, ki mi še zdaj naježi kožo. Poslušali smo v tišini vse do
zadnjega tona, ko nas je iz zatopljenosti predramilo Brigitino odkašljevanje.
Ooo, bravo! Kako globoko seže ta čustveni kretski melos. »Še eno, še eno,
prosimo!« No, naj bo, še eno. In sta jo. In se je spet naježila koža. In spet
so bili rosni kotički očes.
S
Sebastjanom sva kar malo stežka vstala, a ura je bila že pozna, zato sva se
potrudila, se od vseh prisrčno poslovila in se odpravila.
Ana je
že spala, ura je bila ena, zato sva tudi midva prav hitro zatisnila oči in
zaspala v mislih na prelep večer, ki smo ga preživeli s starimi in novimi prijatelji.
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiJoj, po pomoti se je zarad debelih prstov zbrisal tvoj komentar.
Izbriši