Paleochora - "Meza" pri Antoniu in Viki

Sebastjan je ravno odšel v trgovino po kruh, ko zaslišim znan glas motorja našega prijatelja Antonia. Pa je le prišel. »Sem prezgodaj?« »Kje pa!« Prisrčen objem, toplina, veselje ob snidenju po dolgem času.




Še preden je sedel, je začel jemati dobrote iz košare na motorju. Najprej sveže kozje mleko. »Današnje,« je povedal in ponovno segel v košaro. Uuuu, domača mizitra (posebno kremast sir, še najbolj je podobna naši polnomastni skuti – lepo se jo namaže na kruh – tako radi jo imamo!), štruca kruha (Seba, lahko obrneš!), steklenica njegovega božanskega olivnega olja, krhke prestice, ki jih Grki radi mezijo med obroki, kozarec Vikinega doma narejenega zelenega paradižnika…., in za finale… več kot pol kilograma njegovih dobrih, posušenih oliv v soli. Ob vsaki stvari posebej se je ustavil in mi ponosno razložil način priprave. Poznamo Antonia in vemo, da so te domače kulinarične specialitete narejene s toliko ljubezni in takim žarom, da ta energija seva iz vsake drobtinice, iz vsake kapljice, vsak grižljaj posebej okušaš z zaprtimi očmi. To odtehta vsa bogastva na svetu! »O, hvala ti, Antonio, to je najlepše darilo, ki si ga lahko prinesel! Ne veš, koliko nam to pomeni!«

Pristavila sem za kavo in ugotovila, da je zmanjkalo plina. K sreči imamo za take primere v rezervi  majhen gorilnik, saj je nekaj najhujšega, če se ti to zgodi pri jutranji kavi. Sebastjan se je vrnil, pili smo kavo in klepetali dobri dve uri. »Torej velja za danes, kajne? Imeli bomo eno tako malo večerjo, okrog deset ljudi, pretežno tuji prijatelji, fajn se bomo imeli. Okrog sedmih? Vam ustreza? Vas pridem iskat?« Hitro smo se odločili, da gremo kar danes z Jankecom v Paleochoro, v limani (marino), zvečer gremo k njima, jutri pa naprej, v Sougio, kjer še nismo bili. Tako da ni treba njemu nič skrbeti za nas, bomo prišli sami. Dogovorjeno. Antonio je odšel, mi smo se počasi zrihtali in se ponovno znašli v Paleochori. Hm, kar ne spusti nas iz rok, haha.

Malo pred sedmo smo jo mahnili proti »Panorami« (v breg prislonjeno naselje, ki se dviga nad mestecem, odkoder je krasen razgled na največjo mestno plažo). Med potjo je začelo deževati. No, deževati, padlo je par kapljic, ki so se posušile preden so prišle do kože. A prav ta dežek nam je omogočil občudovanje enega najlepših sončnih zahodov, kar smo jih kdaj videli. Ogromna oranžno-rdeča krogla se je počasi potapljala v morje, hkrati pa barvala oblake na nebu, najprej v oranžno, nato v krvavo rdečo, pa vijolično… veličastno! Turisti so s fotoaparati kaotično skakali sem in tja in iskali najboljši »kot«. Mi smo samo stali in se smejali. Včasih je bil tak prizor stereotip japonskega turista. Pride avtobus, Japonci prihitijo ven… škljoc, škljoc, škljoc, pa nazaj v avtobus in… naprej! Današnji »smart phoni« pa to omogočajo že vsem. Danes so vsi fotografi. Internet je preplavljen z bolj ali manj posrečenimi fotografijami, vsak si želi pokazati, kje je bil. Pa sebe nikakor ne izvzemamo. Smo mi tudi taki. Radi »zamrznemo« lep trenutek v našem življenju. A tokrat smo vso to zmedo okrog nas samo opazovali. Kot komarji, ki ob mraku ponorijo in pridejo po svojo dozo krvi (kaj dozo, običajno se ga nažlampajo do nezavesti, krvosesi nenasitni!).

V dobrih petnajstih minutah smo se zbrali vsi povabljeni (haha, to je, ko povabiš severnjake, nihče ne zamuja). Res smo bili pisana druščina Evropejcev: Avstrijec, angleški par, Švedinja, belgijski par, naš slovenski trio ter, seveda… Grki. Pred kratkim smo gledali film »My big fat Greek wedding«. Po tem večeru lahko rečemo samo: »Vse drži.« Prišel je namreč še Antonijev brat s tremi otroci in prijateljica hčere Anastasie. Torej je bila omenjena jutranja številka skoraj podvojena. A hrane zaradi tega ni zmanjkalo. Pomislila sem na naše zmenjene »večerje«. Vse je  natančno preračunano. Do zadnjega kosa mesa, krompirčka, peresca solate. No, mogoče edino Prekmurci niso takšni. Od Prekmurca nikoli ne boš šel lačen. Pa od moje taščice Metke tudi ne.

Vzdušje je bilo enkratno. Smeh, dobra volja, pravi »grški« večer. Izvedeli smo, kaj je Tai Chi, ki ga na Anydri beach poučuje Franz iz Avstrije. Pa tudi, koliko rib(ic) je ujela Belgijka Martina…

Antonio je medtem zakuril velik ogenj na žaru, da je kar malo preplašil naše severne sosede, ki niso vajeni teh grških spretnih rok in njihovega popolnega nadzora nad situacijo, kljub popitim kozarcem vina.

"Meza???"

Potem pa se je začelo. Na mizo je prišel prvi pladenj. Pa drugi. Pa tretji. Pa…ne vem točno, koliko jih je bilo, a na koncu na mizi ni bilo več prostora niti za žličko! Vse skupaj, če preštejem (pečen kozliček, brizzole, klobase, kalicunje, tzaziki, pomfri, krompir, podoben naši musaki, še en pečen krompir z rožmarinom, rižota, začinjene gobice v omaki, kuhana zelenjava, začinjena s česnom in prelita z… olivnim oljem, seveda, paradižnikova solata s kumarami, mizitra – kar tako, olivno olje – za preliv, kruh – če je kdo še lačen, grozdje, pijača, na koncu še dobri angleški bonboni…). Hrane toliko, da bi res lahko prišel še kakšen nenapovedan avtobus, pa bi vsi dobili kos s te bogato obložene mize. Viki je sedla k mizi in začeli smo. Vse je bilo tako izjemno okusno. Zanimiva kombinacija angleško-grške kuhinje. Viki se je s Švedinjo Brigito in Angležinjo Gwen zapletla v pojasnjevanje imena takega obroka. »Hm, ne vem, kako Grki rečejo temu. Ne vem, s čim v Angliji bi to primerjala. »Večerja«, »Meza« (kot bi pri nas rekel  malica, hahaha), ne vem natančno.« Vsi smo prisluhnili temu ugibanju. Takrat pa se je v pogovor vmešal Sebastjan in rekel: »Morda ne veš, kako bi temu rekla ti v Angliji niti kako se temu prav reče v Grčiji. Jaz vem, kako bi temu rekli v Sloveniji. »Ohcet!« Vsi smo se v smehu strinjali, saj je bila to resnična pojedina. Kakšna malica neki! Nato sta Viki in Antonio povedala tudi, kako je zgledala poroka njune starejše hčere Stephanie, ki z družino živi v Angliji. Poročila sta se v Grčiji, njen današnji mož je »jamajški« Anglež, zato je bilo z njegove strani na poroki samo 40 sorodnikov. Aha. »Koliko vas je potem bilo?« »Okrog 800«. »Kaj??? 800?!« »Ja, ampak to sploh ni bila velika poroka. Kot pravim, njegovih je bilo zgolj 40. Če bi se poročila z Grkom, bi nas bilo verjetno okrog 1500. Taka je običajna grška poroka.« Noro!

Večer je mineval v angleškem čebljanju, saj je bil to edini jezik, ki smo ga razumeli prav vsi. Nato je Franz prijel v roke električno kitaro, si naštimal ojačevalec in zapel in zaigral same znane pesmi. Poleg Tai Chija bi lahko bil tudi v kakšni glasbeni skupini. Res je bil dober. Kar nismo ga hoteli spustiti z »odra«, a moral je iti, saj je imel naslednji dan tečaj.

Midva sva bila naslednja (Ana je šla že prej med prijatelje), a preden sva šla, je Sebastjan rekel Antoniu: »Tudi midva bova počasi šla, a preden greva, »mono ena tragudi, Antonio, parakalo!« (»samo ena pesem, Antonio, prosim!«).

Antoniu so se zasvetile oči, saj tako rad poje stare kretske pesmi (zna jih blizu petsto!). In je začel. Pomignil je svojemu nečaku, naj se mu pridruži. In res je sramežljivo pristopil in zapel. Antonijev zveneči tenor je napolnil prostor vsenaokrog, še rahlo nedovršen bas nečaka je ujel njegovo višino in družno sta zapela prelepo balado, ki mi še zdaj naježi kožo. Poslušali smo v tišini vse do zadnjega tona, ko nas je iz zatopljenosti predramilo Brigitino odkašljevanje. Ooo, bravo! Kako globoko seže ta čustveni kretski melos. »Še eno, še eno, prosimo!« No, naj bo, še eno. In sta jo. In se je spet naježila koža. In spet so bili rosni kotički očes.

S Sebastjanom sva kar malo stežka vstala, a ura je bila že pozna, zato sva se potrudila, se od vseh prisrčno poslovila in se odpravila.

Ana je že spala, ura je bila ena, zato sva tudi midva prav hitro zatisnila oči in zaspala v mislih na prelep večer, ki smo ga preživeli s starimi in novimi prijatelji.